Spet je tukaj poletje in ne, ne bom pisala o partnerskih zadevah, ker to je  tema za bolj depresivne mesece. Sem čistokrvni dvojček. Ne vem zagotovo, kako se v vas prepirajo druga nebesna znamenja, v katerih ste rojeni...ampak moje dve simpatični osebici v mojem rojstnem znamenju sta čisto preveč zanimivi, da nebi napisala članka tudi o tem.

Ključ do notranjega ravnovesja je samozavedanje in samospoznavanje. Da bi ugotovili, kaj smo, na kaj se odzivamo tako pozitivno kot negativno, kaj čutimo, želimo in tako naprej....se moramo ustaviti in slišati. Včasih sem veliko govorila, razpletala, analizirala in za to sem vedno potrebovala potrpežljivega in ljubečega poslušalca, ki mi je , prej ali slej , potrdil vse tisto moje razmišljanje, ki sem ga ravno delila z njim. Veliko sem govorila in malo SEM se poslušala.

Z julijem, na svojem letnem merilniku premaknem za eno črtico. Grem v nov cikel rasti, nova energija, nekaj se konča in začenja se novo, grem do moje ljubezni – morja, kjer začutim, tako kot tam zgoraj v hribih, svobodo, radost, globino … in naredim tudi kratek pregled, kje sem, kdo sem, kaj je ostalo zadaj in kaj gre z menoj naprej…

Odnosi so moja »poslastica«. Tukaj sem naredila veliko »nepravilnega«, doživela bolečino, razočaranje, sama prizadela, užalila, poškodovala…, zato mi je odkrivanje tega, zdaj razumljivega polja, v toliko večje veselje. Razumevanje sebe in drugih odnosov, mi daje vedenje.

Vedno več in vse pogosteje lahko beremo o odnosu med človekom in živaljo. O tem, kako ima človek do živali in do vse narave velikokrat zelo krut odnos. Veliko je govora tudi o vegetarijanstvu in prepričanju, da živali na Zemlji niso zato, da bi jih jedli. Mnenja o tem so zelo različna, kar je normalno, če o nečem razpravlja veliko ljudi. Pri tem sem se spomnila knjige »Ti, žival – ti, človek. Kdo je vreden več?«, izdajatelja Univerzalno življenje, iz katere bi rada citirala nekaj odlomkov, ki bodo morda še komu zanimivi.

RAZVOJNA POT DUHOVNIH ŽIVLJENJSKIH OBLIK OD DUHOVNEGA ATOMA PREK EVOLUCIJSKIH STOPENJ TJA DO DOVRŠENEGA DUHOVNEGA BITJA

»Vse duhovne oblike so izhajale in izhajajo iz Vseedinega. On je odem vesolja in vesolje samo. On, Vseedini, je izgovoril Svojo vsemogočno besedo, in nastala so prva bitja in življenjske oblike.

Meni zelo draga oseba ima zasluge, da so me zasrbeli prsti ob prebiranju članka, revije Polet. Objavila ga je na FB in ne morem mimo tega, da ne nebi z vami delila svojega razmišljanja.

V članku so pisali o teku. Nekaj je bilo napisanega o knjigi »tekaška biblija«, navedeni so bilo statistični podatki, da je število tekačic zraslo veliko bolj kakor število tekačev, da se razmerje v udeležbi med spoloma manjša… Enim je tek v zabavo, drugim sprostitev, tretjim druženje ali lahko tudi za tekmovanje. Naslednjih nekaj vrstic me pospremi v razmišljanje. Takole pišejo:

V starem ne more biti nič novega !?
Sliši se logično in vsem nam znano, pa vendarle se tega dejstva največkrat ali praviloma nikoli ne zavedamo.
V kolikor bi se, potem ne bi skozi vso našo zgodovino ponavljali, in modificirali prastare vzorce obnašanja ter odnosov nasploh.

Politiki so s svojimi monotonimi in ponavljajočimi obljubami stari.
Učitelji so s svojimi pristopi k vzgoji in izobraževanju stari.
Lažni mirovni sporazumi so del starega.
Psihologi in psihiatri so v svoje spominske celice nakopičili to, kar so jim njihovi mentorji in učitelji vcepili ter vse to ponavljajo.

Ko razmišljamo o sodobnem času, še zlasti v kontekstu hude ekonomske, okoljske in družbene krize, ne moremo mimo pojma oziroma koncepta komercializacije. Komercializacija predstavlja enega ključnih vzrokov današnje krize. A ker je komercializacija tako vseprisotna in ker smo kot posamezniki in kot celotna družba tako zelo 'potopljeni' vanjo, se je komajda zavedamo. Naše 'vrednote', naši odnosi z drugimi ljudmi in z okoljem, naša politika in ekonomija, celo kultura in vsa druga področja človeškega delovanja so 'do konca' prežeta s komercializacijo.

V splošnem komercializacija (v slovenščino besedo lahko prevedemo kot trgovinizacija, vendar rajši ohranjamo originalen izraz) opredeljuje procese uveljavljanja tržnih odnosov ter modelov na vsa družbena področja, v naša medsebojna razmerja, v naše mišljenje in v naš odnos do okolja.

https://www.youtube.com/watch?v=-X9wZZzO2Jk

Nasvet za osebno rast - "Zaupaj vase", ki smo ga sprejeli za svojega in ne razmišljamo o njem, delimo ga drug drugemu, si ga pošiljamo, se spodbujamo pri njem, pomaga pa edino tistemu, ki ga dejansko sploh ne potrebuje...

https://www.youtube.com/watch?v=5RsKm4YbHu0

Nasvet za osebno rast - "Bodi to kar si", ki smo ga sprejeli za svojega in ne razmišljamo o njem, delimo ga drug drugemu, si ga pošiljamo, se spodbujamo pri njem, pomaga pa edino tistemu, ki ga dejansko sploh ne potrebuje...

Pred kratkim sem se s fotoaparatom sprehajal po prelepi naravi in ko sem hodil, so se pred mano odkrivali novi in novi čudoviti motivi. Bilo je resnično neverjetno. Dobival sem ideje za kompozicije kot nikoli prej. Gozdna potka in njene podrobnosti, ki bi bile ponavadi precej nezanimive, so dobivale novo perspektivo. Skala v bližnji reki, delček drevesa, pogled iz daljave, motiv iz bližine, ideje in kombinacije so se mi odvijale pred očmi. Neverjetna izkušnja...

In potem me prešine. Natanko tako je vse v našem življenju! Razlog zakaj vidim vse te motive, je v tem, ker jih iščem. Zavestno sem se podal na pot, da jih odkrijem in ves čas pozorno opazoval. In potem so se sami pojavljali pred mano. Novi in novi.

Nisem privrženec meščanske kulture. Biti pripadnik srednjega sloja zahodne kulture v 19. in začetku 20. st. se mi zdi ena najobupnejših oblik človeškega obstoja. Samozatajevanje, zlaganost, neumorno dajanje vtisa, brezizhodna ujetost v vedenjske vzorce … Brrr!

Kljub temu pa je bila prav ta srhljiva razvojna stopnja zadnja, v kateri so vljudnost, prijaznost, spoštovanje, čast in ponos še nekaj pomenili. Zadnjih nekaj desetletij, ko zgolj vztrajno izničujemo nesnovne in kompulzivno arhiviramo snovne dosežke človeške kulture, si s tega gledišča vsekakor ne zasluži naziva 'razviti svet'.

Če verjamemo, da je nekaj nemogoče, ne bomo tega nikoli poskusili. Na tem stavku sloni bistvo manipulacije časa, v katerem živimo. Večina ljudi preprosto verjame, da obstaja le tisto, kar so jih učili, zato se kot družba ne razlikujemo od orla, ki so ga, takoj ko se je izlegel, pustili odraščati s kurami. Ko je zrasel, je skupaj z njimi ril po zemlji in mu nikoli ni prišlo na misel, da bi razprl svoja krila in vzletel. 

Če so vas že v zgodnjem otroštvu naučili, kdaj morate jesti, kdaj lulati in kakati, kdaj spati, kaj so pravilni odgovori, za katere se dobita posladek in pohvala, da ste pridni, itd., potem je sistem uspel v svojem namenu.

Imamo različne namišljene prijatelje, tudi »BAVBAV-i« sodijo med njih. Takšni kot jih poznajo otroci in tudi tisti, ki strašijo odrasle ljudi. Slednji so šele pošasti, ki se jih kljub vztrajnemu odganjanju težko spregleda. Ampak saj veste, kako pravijo: »Strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni«.

Če nam ljubezen pomeni bolečino in trpljenje, potem ljubimo pretirano. Če se pogovori z našimi najboljšimi prijateljicami večinoma sučejo okrog partnerja, njegovih problemov, njegovih misli, njegovih občutkov, če začnemo skoraj vsak stavek z, »on…«, potem ljubimo pretirano.

Če je on do nas čemeren, razdražljiv ali ravnodušen, če nas morda celo ponižuje, mi pa opravičujemo njegovo obnašanje, ker da je bilo njegovo otroštvo nesrečno, in se imamo tako rekoč za njegovega terapevta, potem ljubimo pretirano.

Še en dan, ki ga bom namenila sebi, svojemu razmišljanju, vpogledom in zavedanju, da sem v tem trenutku tisto najboljše, kar zmorem in znam, glede na to kako razumem sebe,  druge in svet.

Neštetokrat sem se že vprašala kaj je smisel mojega obstoja in vsakič dobim nov drugačen, dopolnjen odgovor. Učim  se, berem, iščem, življenje pa me  preizkuša na takšne in drugačne načine. Pred dnevi me je znanka vprašala: »si se že našla?« Sem,  sem ji odgovorila, a z delom nadaljujem in se odkrivam vsak dan posebej. Sem pač filozofinja po duši, ki nenehno razmišlja, ugotavlja, dopolnjuje, razglablja. Redko kdaj sem zadovoljna samo z enim odgovorom in danes nisem več tisto, kar sem bila včeraj, prav tako jutri ne bom to, kar sem danes.

Kaj je preprostost? V nekem smislu to pomeni, da za srečo ne potrebujemo veliko in smo zadovoljni s preprostimi rečmi … Tako da opazujemo sončni vzhod, pozneje pa še sončni zahod. To so zelo preprosta zadovoljstva v življenju.

Da poslušamo ptičje petje, posedamo na rečnem bregu in medtem premišljujemo, kaj nam narava sporoča in modruje. Preprosti odnosi – takšna je na primer privrženost. Ko so otroci majhni, so po naravi dokaj preprosti. Želijo biti ljubljeni in ljubiti. Take stvari ne zahtevajo denarja in so le preprosti življenjski darovi.

Mislite, da so tisti, ki imajo na družabnih omrežjih veliko prijateljev in ki v mestu "poznajo vse", zelo srečni? Raziskava, v kateri je sodelovalo več kot 16.000 ljudi, je pokazala, da ni tako.

Čeprav so raziskovalci sprva menili drugače, je obsežna štiriletna raziskava pokazala, da so tisti, ki so se na začetku raziskave označili za zelo srečne, družabne in z veliko prijatelji (tudi prijatelji na družabnih omrežjih), v štirih letih mnenje in občutke spremenili. Njihova sreča je bila vsako leto manjša, vse bolj so se zapirali vase in postajali nesrečni, piše Daily Mail.

Varljivi blišč materialnosti
Po kratkem in preprostem razmisleku smo torej prišli do zanimivih gotovitev: v življenju so najpomembnejše ideje, odnosi in čustva. Materialnost je pomembna kot domena pripomočkov, s katerimi lahko vse prve tri razvijamo, se tako bogatimo in s tem duhovno rastemo. To pa je ugotovitev, ki sedaj prevladujoči materialistični miselnosti ni blizu. Prizadevanje za materialno torej ni tisto, kar bi ozaveščeni človek postavljal na prvo mesto.

Kdor materialnost uvršča najvišje na spisku vrednot, naj premisli še nekaj: vsak človek teži k doseganju tistega specifičnega stanja duha, ki mu rečemo »sreča«. Uživati srečo je najpomembnejši in najbolj zaželeni cilj vseh prizadevanj človeka. A sreče nam ne more zagotoviti nekaj materialnega. Lahko nam prinese udobje, a to ni isto kot sreča.

Ideja ali snov?
Očitno je treba začeti pri najbolj osnovnih gradnikih stvarnosti, ki je dostopna človeški zavesti. Razčistimo najprej preprosto dilemo: kaj je pravzaprav primarno - ideja ali snov oz. materija? To vprašanje je razdelilo svet na idealiste in materialiste. Zmagali so, kot vemo, slednji. Upravičeno? Odgovor nam bo jasnejši, če si zastavimo podvprašanje: kaj je na svetu najpomembnejše? Je to denar kot instrument moči in nadvlade? Je to človek kot materialno bitje? Je to človeško življenje? Ali so to ideje, (nematerialne) miselne forme, ki so le »pojav v naših glavah«?

Odgovor je nedvoumen: najpomembnejše na svetu so ideje. V imenu idej (npr. krščanstva, luteranstva, komunizma, fašizma, stalinizma, znanstvenih tez…) so skozi vso zgodovino človeštva umirale mase nedolžnih ljudi, med drugim tudi učenjaki in znanstveniki.

Pred skoraj 500 leti je Rene Descartes zapisal: »Presenetilo me je, koliko lažnivega sem v mladih letih imel za resnično.« Razmišljujoč človek dandanes pride na enako misel. Celovitega znanja in spoznanja o stvarnosti namreč ni, razlage in nekateri osnovni koncepti, ki jih skozi današnje svetovno nazorske predstave dobimo v sistemu izobraževanja, pa so tako nekonsistentni, da se z njimi ne more zadovoljiti.

Povprečen človek je morda povsem zadovoljen s sedanjimi predstavami o svetu, vendar je prav to zadovoljstvo poglavitni krivec za blokado napredka. Ne bi se namreč smeli sprijazniti s sedanjim nivojem zavesti, tekmovalno-potrošniško naravnanostjo in prepričanjem, da je smoter našega življenja prizadevanje za preživetje in nekaj malega užitkov.

Naš ljubi duhovni učitelj Šrila Prabhupada v eni od svojih knjig pravi nekaj zares pomembnega, kar bi morali razumeti vsi ljudje. Govori o univerzalnem načelu, ki daleč presega vsako sektaštvo. In sicer o tem, kdo je velika osebnost. Ljudje obožujejo velike osebnosti ali pa jim zavidajo. In vsak po svoje si prizadevajo, da bi tako ali drugače postali veliki. Ampak kaj je pravzaprav veličina? Kakšne so odlike mahatme oziroma velike duše?

Ali veličina pomeni, da imamo veliko denarja? Nekateri najbolj izprijeni ljudje na svetu so miljarderji in milijonarji. Celo dandanes vidimo, da veliki bogataši podpirajo terorizem in krutost do nedolžnih. Je to veličina?

V otroški nedolžnosti sem v mislih ali šepetaje skrivaj molil, po navadi v postelji pred spanjem. V molitvi sem našel uteho in občutek, da me nekdo posluša. Verjel sem, da me Bog sliši in da je z mano. Vseeno pa so se mi porajala številna vprašanja o božanskem bitju.

Velikokrat sem se spraševal, kdo je Bog. Je kot ogromen oblak ali komaj vidna senca? Je prijatelj, ki usliši vse moje molitve, in je tako resničen, da ga skoraj lahko ujamem z mislimi?

Očetov oče, William oziroma Bill Slavin, je močno vplival na moje življenje. V njegovi ljubeči naravi se je odražala globoka privrženost veri. Z občudovanjem sem opazoval, kako mirno in nevsiljivo je poskušal združiti svoje staro izročilo z življenjem v Ameriki. Med družinskim kosilom sem pogosto opazil, da potihem moli, medtem ko smo drugi že jedli.

Ko takole premišljujem, kaj vse se je že zgodilo v mojem življenju, se potihoma vprašam, kaj vse se šele bo zgodilo. Le kaj vse še rabim na svoji poti? Takoj dobim odgovor:« vse, kar boš rabila na svoji poti, ti bo prišlo nasproti. Ne skrbi, vse bo tukaj ob svojem,  pravem času«

Nekje na poti je bilo takole:
Izgubila sem svoje ravnotežje, svoj notranji mir. Bila sem  vznemirjena in čutila sem potrebo, da se od vsega umaknem, a kaj, ko me je bilo strah biti samo, pa čeprav biti samo s seboj. Jokala sem, bila razdražljiva, burno sem reagirala, premlevala stvari… bila sem prepirljiva… Nenehno sem imela obisk negativnih misli, čeprav sem se trudila, da temu nebi bilo tako.

Posledice slabega zakona so lahko katastrofalne, potrjujejo ameriški strokovnjaki.

Slab zakon ne vpliva le na razpoloženje, ampak tudi na zdravje, opozarjajo ameriški raziskovalci z Univerze Michingan State. Razlagajo, da je zakon ena od najpomembnejših vezi, ki mora biti kvalitetna, saj so v nasprotnem primeru posledice lahko katastrofalne, piše Daily Mail.