Angel omogočil pogled mi je skozi temo
in videl sem mesto, tja kamor gremo.
Komaj začel sem šele ta dan živeti,
mi je sedaj namenjeno, dano umreti?
Srce se od žalosti mi je stožilo,
občutek kot da reže me ostro rezilo ...
Rotil sem ga, naj pusti me živeti,
začel na vso moč sem jokati, ihteti.
Angel smrti začuda se je prisilil,
s tem, da moje duše se je usmilil.
Zahvalim srčno se mu in ta odide,
vedel sem, da slej kot prej zopet pride.
Toda tisti dan smrti ne bom ubežal,
pride čas, ko mrtev na dobravi bom ležal ...

Lahen vetrič prinaša slabe mi novice?
Ko na verandi predajam zvokom se sinice.
Lahen vetrič kaj na uho mi prinašaš,
zakaj vero v njo mi izpodnašaš?
Praviš mi, da k meni več je ne bo?
Od bolečine zakričal v oblačno bi nebo ...
Le kaj v življenju žalega sem ji storil?
Spomnim se dne, ko prisrčno sem ji dvoril.
Lahen vetrič prinašaj mi novice večno
in povej mi vedno ali živi z njim srečno ...
Zdaj pa solzo za njo bom potočil
in žlahtnega vinca si bom natočil ...

Oči mi spet
zvedavo se zazro
v tisočero strani –
knjig,
ki sem jih že
in jih še bom brala.

Danijela Premzl

Včasih si predstavljam kako lepo biti je politik.
S pravimi besedami si lahko vse, tudi analitik.
Zelo pazljiv moraš biti, znati tudi trezen voziti,
vendar mora politik na smer vetra vselej paziti.

Kot politik potrebuješ prilagodljiva jadra, čoln,
saj lahko kaj hitro nasedeš če obljub si poln.
Vselej se dobrikat, smejati, hvaliti nasprotnike,
vedeti kar godi šefu, se spodobi za podrepnike.

Tako te bodo vsi spoštovali, cenili, iskali nasvet,
res umetnost je vse te značilnosti poznati, imet.
Če spoznaš da v tvoji ekipi izgubljajo glasove,
takoj se prislini k drugi, čeprav jezikajo iz zlobe.

Vsa drobcena in suhljata
ležiš v veliki postelji.
Prsti ukrivljeni,
na glavi tenka kita las.
Vsak dan tišji je tvoj glas,
le velike, temne oči
in nasmeh na ustnicah še gori.

Vsak dan me sprašuješ,
kaj se godi,
vsak dan ti pojasnjujem,
čisto navadne reči
in vedno znova
te razveseljuje vse, kar zadeva ljudi,
tiste navadne, v tvoji okolici.

V tvojih očeh ni več življenja.
Kaj nisi doživela razsvetljenja?
Si bila razočarana v ljubezni?
V tej zlovešči, zahrbtni bolezni.
Angel vse se enkrat bo končalo,
ko življenje smrti se bo dalo.
Nauči se živeti s svojo samoto,
spoznala boš njeno lepoto.
Spopadaš se s hudimi strahovi,
krvoločnimi kot volkovi.
Naj te potolažim, da nisi edina,
izpij z menoj kozarec vina.
Privoščiva zdaj si le omamo,
pozabiva na vso to dramo.
Prepusti se meni, oh, samotarju,
z menoj boš danes v raju.
S sveta izbriši ves sij, odsev,
ti, ki rjoveš kakor lev.
Zrcalo izkrivljen je pogled na svet,
ki nam laže spet in spet ter spet ...

Nebeški svod je utelešen,
biva v mojem srcu.
Čist sij energije Hvaležnosti
pleše ples ljubezni.
Rojeva ugodje, užitek in srečo.
Rojeva blaginjo in mi jo podarja.
Rojeva blaginjo in mi jo množi.
Privlačnost ljubezni me polni
in žarči to, kar je,
ljubezen.
Nebesa so oživljena,
živijo v meni, zame.
Ustvarjam jih z radostjo v srcu.

Tam v križišču je močno počilo.
dvoje osebnih vozil je trčilo.
Ona je edina stala na pločniku ,
obrnjena proti nesrečnima voziloma,
toda ko so iskali očividce je za sebe,
rekla: nič nisem videla je pa slišala,
Le zakaj bi se sorodniku zamerila kot priča…

V službo je prišla polna modric…
Sodelavke so jo spraševali o vzrokih.
Le padla sem po stopnicah, zgodilo se je.
Nejevoljno so zmajevale z glavo,
kako je tako nesrečno padla na obraz…
ona je mislila da mora lagati, molčati,
lahko da bi jo fant potem še bolj pretepel.

Strmel sem kako nežno je vzletel,
na travniku s cvetlice poletel,
si tam druge je zaželel,
en lepša zacvetela
ga že prevzela.

Lahkotno dvignil se, si ogleduje,
cvetlico gleda občuduje,
lep zapeljiv je cvet,
gre nanj sedet.

Vesel bodi človek ti, ki življenjski njen sopotnik si,
ki vsak dan in vsako noč okušaš njenih ustnic stik,
jo stisneš k sebi in jo božaš, ko v naročju ti zaspi,
jaz pa v samotni, mrzli noči, sanjam njenih čarov mik.

V pustih, samotnih nočeh, praznim steklenice vina,
ker si me zavrnila in da bi bridka žalost utonila,
princ teme nalašč razvnel srce mi je samo zate,
da strastna se ljubezen do te v kali krvi zatre.

Dokler bil še v rosnem cvetu nečimrne sem mladosti,
sem se pogosto norčeval (še posebej na račun ljubezni),
mislil sem, da je ''bedna'' ljubezen le plod njihovih norosti,
a uvidel sem, da te ta prijetni občutek dodobra strezni.

Naj zvonovi radostno donijo,
naj veselo oznanilo širi se na vse strani:
za nas na križu žrtvovana se Ljubezen
- Jezus Kristus, božji Sin -
res od mrtvih vstal je in živi!

Danijela Premzl

Tebi pišem pesmi, da ovekovečil bi te s slavo,
zaljubim se znova, ko te vidim tako sanjavo.
Ugibam, le kaj iščeš v svojem globokem snu,
zavita v skrivnost, kot speča ladja na morskem dnu.
Ne vem, koliko časa bova lahko še živela,
koliko časa za ljubezen čas si bova vzela.
Predstavljam si naju z roko v roki tam v kraju,
vseeno mi je, naj bo to v Hadu ali v božjem raju.
Na tihi, vetrovni dobravi, že dolgo spečih ljudi,
na samotnem grobu prečudovita orhideja cveti.
V njem pokopana dva preminula sta človeka,
za časa njunega življenja spremljala ju je sreča.
Kot da poznala skoraj bi se že celo večnost,
ob tebi ne poznam pomena besede tečnost.
Mar ta ljubezni čar kot lepota z leti mine?
Na stara leta s teboj obujal bi rad spomine.
Lahko pa da kdaj umrem še rosno mlad,
sem pač minljiv, kot minljiva je pomlad.
Zato ne bojim se ti podariti ljubezni čar,
kot Cezar Kleopatri srce dam svoje ti v dar.
Ti si kot čarobna vila v lahnem vetru
in zdravilo za dušo mračnemu poetu.
Ni mi žal, ko najdem rimo zate pravo,
ob tebi ves prežet sem z opojno mi omamo.

Pred Teboj klečim
v spoznanju moje
nebogljene majhnosti.
Edino pred Teboj si upam
biti pristna in iskrena
v vsej moji resničnosti.
Gospod, ki je s Teboj
prežeto moje bivanje,
ki je globoko v Tebe
zakopano moje upanje,
ki v Tebi je edini, meni
odrešilen in dokončen smisel, –

Rodila se je Moč moje Blaginje.
Vzcvetela je Ljubezen
in bogato obrodila.
Srce je objelo um
in ga ovilo v svojo Ljubezen.
Vse Misli so Ljubezen.
Ljubezen je nahranila moj um
in ga osvobodila vseh spon.
Rodila se je Moč,
ki blagoslavlja dobro.
Rodila se je Moč Blaginje.
Vzcvetela je ljubezen
in bogato obrodila.
Rodila se je Moč moje Blaginje.

Poznam jih, so kot močno verni,
ob nedeljah so vselej pri Sv. maši,
lepo urejeni, goreči v molitvi,
prikimavajo pridigi, v molitvi,
a ko so prestopijo cerkveni prag,
se nekateri kar spremenijo.

Postanejo neprijazni, oholi,
sebe postavljajo v ospredje vsega,
pozabljajo na 10 zapovedi,
na katere so se v molitvi zaobljubili,
le skozi cerkvenih duri so prestopili,
da ponovno bi med ljudmi grešili.

Najzvestejši mi Sopotnik
in edini pravi vir moči,
naj se prisrčno Ti zahvalim
za vse, kar po Tebi sem prejela,
za vse, kar sem zaradi Tebe doživeti smela,
za vse, ki sem po Tvoji milosti se z njimi srečala,
za darove neštevilne, za radosti, tudi kdaj pomešane s solzami,
za odpuščanja dar, ki me utrjuje in krepi, da vedno znova vstanem, grem naprej,
za Tvojo vso potrpežljivost, ko z menoj neskončno si prizanesljiv,
za premnoge najine trenutke, ko si tihi mi navdih,
za neminljivo hrepenenje po trajni sreči, ki jo daješ v obilju Tebi vdano zvestim...;
o, Gospod moj, ljubljeno Ime, Tvoja sem in Tebi dajem vse!

Danijela Premzl

Od Tvojih pričevalcev
se učim moliti,
o Gospod.
Največkrat želim Ti
izročiti skupek
skrbno izbranih,
v verze vtkanih
lepih besed.
Pa pravijo,
da se kaj dosti
ne oziraš
na lep zven
zanosno
slovesnih besed,
ampak nas
poiščeš v
skrivnostnih globinah
naših src.

Gledam slike, na zidu visijo,
misli mi skozi čas zdaj bežijo,
pajčevina obdaja, opominja na čas,
deleč nazaj vsem utihnil je glas.

Slike zbledele so izginjajo v sivino,
a s seboj še nosijo takratno toplino,
ljubih oseb so polne s spomini,
ko brskam v preteklost v svoji globini.

Pred domačijo še vedno oreh stoji,
dolgo že tega tam ga več ni,
studenec ponosno je služil z vodo,
so ostali spomini, nam leta teko.

Bila je mrzla zima, a v meni večna pomlad,
v sneg sem ti napisal, da imam te srčno rad.
A vse te besede sem pisal, Jana, ti zaman,
saj srce tvoje krasilo je polno starih ran.

Bil pač izgubljen sem v svojem svetu sanj,
poln ljubezni zaletave in velikih pričakovanj.
V zimskem vetru bila kot Snežna si kraljica,
želja vseh, ko na nebu utrne se zvezda repatica.

Naj sem se še tako okoli tebe, Jana, trudil,
mi ni uspelo, da ljubezen v tebi bi prebudil.
Molče sva v snegu za seboj puščala stopinje,
najbrž sva tako pregazila milje in milje.

Nekega dne, postal bom zvezda na nebu,
želim si, da bil bi čim bližje lepemu Denebu.
Brutalnost, ki vidim jo v tem krutem svetu,
omili pogled na metulja, ki čepi na cvetu.
Vsa realnost mora biti en velik nesmisel,
se nekega dne mi porodila je ta misel.
Ljudje! Pregnali so iz rodnega me mesta,
sedaj prijatelj neskončna, širna mi je cesta.
V hiši očeta, kjer sem leta in leta živel,
ponoči veter okoli vogalov vedno je pel, zavel.
Skozi okno včasih sijal medli je soj Deneba,
počutil kot na krilih sem se morskega galeba.
Pot zanesla okoli širnega me bo sveta?
Moja duša pa od silnega strahu trepeta.
Bom mar kot pajek na svilnati mreži?
Moje oko bo budno, vedno na preži.
V izgnanstvu počutim kot izdajalski se Judež,
če sprejeli bi me medse, to bil bi čudež.
Mogoče v rodno mesto se le zopet vrnem,
kajpak, ko ves svet okoli peš obrnem.
Lahko pa da do takrat bom že mrtev
in nekomu postanem roparska žrtev?
Toda čas beži in moja mladost se stara,
res sem siromak največji, ki ni mu para.
A dokler sije mi soj mogočnega Deneba,
imel bom prijatelja zvestega z nočnega neba.
Prelepa zvezda iz ozvezdja belega Laboda,
upam, da všeč moja ti je pesnitev - oda?

Nekateri prihajajo, drugi odhajajo.
Tako je odšla zima, prišla pa k nam pomlad.
Vse je ozelenelo, pomladno cvetje vabi.
Zavel je pomladni veter, ptice veselo poletijo.
Čas ki nas navdaja z upanjem, razveseljuje.
Preprost travniški cvet očarljivo pritegne.

Izleti v naravo nam pričarajo lepote vigredi…
Sonce privabi dobro voljo, prisrčen nasmeh.
Ljudje vseh starosti začutijo posebno energijo,
nekaj kar združuje, požene kri po žilah,
mogoče se bo rodila še skrivnostna ljubezen,
mlademu paru, ko jima bo maj nadel krila.

Pred dva tisoč leti palmove veje,
navdušenje in pričakovanje,
da bo nekdo vse za vse opravil
namesto ljudi nedobrih, nevednih.

Samo nekaj dni je minilo,
na dan je prišla krvoločnost,
pozabljena bila je »Hosana«,
že je vse vpilo: »Križajte ga!«

Je danes kaj zelo drugače;
svoj glas damo za izvoljene,
sami pa nič – le pričakovanje,
ki mu mora slediti razočaranje.

Ti si moja sreča,
Ti si moje veselje,
Ti si moja ljubezen,
Ti si moje vse.

In ti NISI moj.