Odprla so se nova vrata.
Dan pokaže, kaj je za njimi.
Trdota se je zmehčala.
Teža skal je popustila.
Leden oklep se je raztalil.
Snežna kraljica je opravila težaško delo.
Umaknila se je mehkobi,
zapustila je oder življenja.
Nežna voda je odnesla pesek.
Jutro je izcelilo rane s prijaznostjo.
Strogost se je razblinila.
Ostal je dih, ki povezuje z življenjem.
Vzel si je svoj prostor in se razširil.
Z njim se je razširilo življenje.
Odprla so se nova vrata.
Dan pokaže, kaj je za njimi.

Čarobni ključ je odklenil zarjavelo ključavnico.
Podzemna vrata so se odprla.
Odpuščanje objelo ujetost.
Razlilo se je skoznjo
v mehki svetlobi ljubezni.
Ožarilo je nov dan v prelestnem svitu.
Poljubilo je meglo,
da so jo popili sončni žarki.
Življenju je podarilo novo moč.
Nova rast zeleni, se bujno razrašča,
cveti , diši in bogato rodi.
Semeni v rast, v razvoj in v obilje.

Milina čistosti je napolnila mojo posodo.
Razlila se je čez njen rob
v radostnem siju ljubezni.
Vidim baletko,
njena gibkost je ljubka,
njen ples je ples veselja,
njen ples je ples svobodnega metulja.
Milina čistosti je napolnila mojo posodo.
Razlila se je čez njen rob
v radostnem siju ljubezni.
Piješ jo,
radostno poje moje srce.
Radostno je, ker me veseli,
kar dajem.
Radostno je,
ker si se razveselil.

Lahkotna glasba raznoterih radijskih postaj…
Paša za moja ušesa, balzam za dušo, vitaminska bomba za boljše počutje,
najboljši zunanji motivator, sproščujoča oaza, blagodejna zvočna kopel…

O, GLASBA, veš, da sem čisto nora nate,
do zadnjega atoma me prav vso prežemaš,
me objemaš, me hraniš, me dramiš,
božaš mojo dušo, pospešuješ srčni mi utrip,
razvnemaš domišljijo,
želje se mi obnovijo, okrepijo… -
ti si mi najslajše dovoljeno poživilo…

Danijela Premzl
Petek, 31. julij 2015

Vohljajo za drugimi
radovedni posamezniki,
vohljajo države,
skrivnosti iskaje.

Kaj delajo drugi,
ni naša zadeva,
za svoje neuspehe
raje okrivimo sebe.

Vstopil v s svečami osvetljeno sem sobano,
v njej je truplo, z jokajočimi obdano.
Na oltarju sedaj tam mirno leži
ali je mrtva ali večni spanec spi?

Po sobani sliši se odmev njih jadikovanja.
''Utihnite, da reva lahko sladko sanja!
Sanja o boljšem jutri, lepšem svetu,
ni več sužnja posvetnemu trepetu.''

Odsev na jezerski gladini
riše podobe obrežja,
umiva jih v svoji vodi
in jim podarja objem.
Kodra jih v drobnih valovih
in jih napaja s tišino miru.
Vselej jih sprejme kot darilo.
Vselej jih sprejme vase.
Vselej oznanja njihovo lepoto.
Z njimi se zaljša
in polni brezkončnost z odsevi življenja.
Odsev na jezerski gladini
riše podobe življenja in ga množi.

Ko se pred svetom zaprem in skrijem,
na papirja list čustva svoja vsa izlijem.
Že od rojstva zaznamovan sem, drugačen,
ne vroč, ne mrzel, ampak čisto mlačen.
Spominjam se, ko sem bil še rosno mlad,
ko v moji duši cvetela prava je pomlad.
Celotno vesolje videl v njenih sem očeh,
ko sprehajala sva se v poznih urah, nočeh.
Sedaj pa v mojem življenju prebiva jesen ...
Zakaj sem samo jaz le človek mesen?
Kolikšno število sedaj neprespanih je noči,
ko zarosijo moje žalostne se, črne oči?
Kolikokrat potrošil vse svoje sem moči,
ko pa sem vedel, da ni mi več pomoči?
Brez besed nekega dne od mene je odšla
in nazaj v objem nikoli k meni ni več prišla.

Učili so nas,
da moramo poslušno slediti ukazom in ubogati.
Učili so nas tudi,
da ni pametno spreminjati dogovorov.
Sedaj nas ne učijo več.
Sedaj zahtevajo od nas,
da sledimo ukazom.
Ne smemo spreminjati odločitev,
samo ubogati moramo
ali oditi.
Morda bi celo odšli...
A kam?
To vedo, zato taki ukazi.
Mi pa...
Ubogamo, poslušamo ukaze,
sledimo jim in počasi drsimo,
ponižani, razžaljeni in vse bolj ubogi.
Do kdaj?

Jeanne

Stotero poti
vodi v svet,
le ena vrata
k duši izgubljeni
in en sam gib
k duši porojeni.

Jeanne

Trilijone imajo v svojem velikem trezorju,
njihovi podaniki - (mi) pa živimo v terorju.
Po svetu financirajo vse krvave vojne,
ljudi pa novačijo za odprave bojne.
Briga jih za ljudi - to so vojne žrtve,
naredijo le ceremonije za vse mrtve ...
V vojni podpirajo vse vojskujoče strani,
sprte strani pa na koncu podajo si dlani.
Na položaje postavljajo marionete,
ti pa na vojno nagovarjajo ogromne čete.
Ne vem kam vse to nas pelje,
ta politična elita nas zagotovo zmelje ...

Njihov idol - malik jim je orjaška, visoka sova,
ki počastijo vsako leto jo znova in znova ...
Le kaj jim je, da častijo ta malik - božanstvo,
jim Bogu ta gnusoba življenjsko je poslanstvo?
Ne primankuje jim seveda čarovniškega znanja,
najbrž niso prišli nikoli do biblijskega spoznanja?
Bog jim pravično sodil bo za gnusobe - dejanja,
tej gruči ljudi, ki se strašanski sovi klanja ...
Le kaj nam pripravlja ta strašanski kult sove,
nam bodo še bolj zategnili spone, okove?
Le kam nas pripeljala ta elitna bo družba,
kateri ugaja čaščenje sove - hudičeva služba?

Vedno so živeli z upanjem,
da bo nekoč drugače.
Tudi sedaj živimo in upamo,
da bo nekoč drugače.
Naši starši so želeli,
da bo nam šlo bolje,
mi želimo,
da bo bolje našim otrokom.
O čem pa razmišljajo naši otroci?

Jeanne

Sanjal sem, da zbudil v novem sem se svetu,
ki je želja vsakemu, srčnemu, iskrenemu poetu.
Vsi ljudje med seboj izžarevali so le ljubezen,
mislil sem si, da sanjam in da nisem trezen ...
To bila zame nova Zemlja in nova so Nebesa,
nihče ni bil suženj željam mesenega telesa.
Slišal tudi njegov sem glas, ki je večno večen,
ah, potočil sem solzo in bil zares sem srečen.
Ob meni bila je tudi moja druga lepša polovica,
bila mi je svetloba kot v noči je kresnica.
Nato zazvonil je ob vzglavju urni zvonec,
že zopet ta stari svet in sanj bilo je konec ...

Črni dež začel padati je na to prekleto zemljo,
ki od Kajna in Abela prelita s človeško je krvjo.
Kajn, prečrni Demon vzel nedolžno ti je srce
in ti pomračil um, kaj se sme ter kaj se ne sme ...
Kaj bilo ti je, da zagrešil prvi brutalni si umor?
Da ubil svojega krvnega si brata, kakšen horor ...
Vse naokoli bizarne, groteskne, a tudi lepe stvari,
le še zaradi njih, v duši in srcu lepši up se mi budi ...
Toda ne in ne, črni dež ti kar padaj ter padaj name,
izperi bolečino mi, vem, da že prepozno vse je zame ...
Na moji črni steni ostala le še njena viseča je slika,
zblaznel sem; ta moj spomin ... Ali bilo ime ji je Pika?!

Sam sredi puščave sedim in samevam
ter svojemu Bogu misli grešne razodevam ...
Toda posluša me le še njegovo stvarstvo,
že dolgo je odkar zapustil sem ''Krščanstvo''.

Neka lepa žena mi je rekla:''Ti si Antikrist!
Mislim, da v svojih mislih in duši nisi čist!''
Odvrnem ji:''Žena, jaz ne častim podob!
Kakor ne berem tudi Vaših pravljic, zgodb!''

Nekdo potrkal je na moja vrata ...
Najbrž v goste prišel je stari ata?
Odprem, a bila le črna je vrana ...
Ob tej uri ni bila še nič zaspana?
Kra, kra, kra, me boš spustil noter,
da povem ti v čem je življenja smoter?
Tako je črna vrana krakala in govorila,
za moj nemir se ni prav nič zmenila.
Čudil tej ''demonski'' sem se živali,
ki kraka in s smotrom življenja se hvali.
Nadležna vrana ne bom te spustil noter,
ker nočem izvedeti v čem je življenja smoter!

Na zimsko pokrajino padel je mrak
in v obraz me reže hladen zrak.
Lepo je videti gore, vrhove zasnežene,
pogled na te, mi bolečino prežene.
Moja draga mirno leži v črni krsti,
še malo, pa bo končala v prsti.
Kdo sedaj bo s teboj plesal ples?
Ko od strasti škripal je pod, les.
Bila ženska odeta je v črnino,
toda njena duša imela je globočino.
Svetlobe žar v njenih očeh umira,
moja krhka duša trpi, telo pa hira.
Jutri bomo našo revo pokopali,
jaz, njeni, bližnji pa bomo žalovali.

Tvoja bolečina, ki jo opevaš je resnična,
mi rekla je lepa, mična gospodična.
Res, ni mi lahko v tem krutem življenju,
čakam na smrt in živim v trpljenju.
Že prerano sem okusil izgubo,
ljudje pa imajo me za ničvredno zgubo.
Za njo vsega zavselej bilo je konec,
bil sem tam, ko zadonel pogrebni je zvonec.
Tisti dan na nebu se zvezda je rodila,
vedel sem, da se več ne bo vrnila.
Zavil sem se v molk in samoto,
na slikah pa občudujem njeno lepoto.
Bo prišel kdaj zame tisti, svetli dan,
ko molku in samoti ne bom več vdan?

Kdo se boji nesrečnih beguncev?
Kdo vse nemočne preganja?
Kdo njih nesrečo tihotapi?
Kdo jih z bodečo žico obdaja?
Kdo z njimi dobiček si kuje?
Kdo brez vesti ves svet si podreja?

Kdo njih deželo pustoši?
Kdo jim odnose, naravo zastruplja?
Kdo jim le odpadke podarja?
Kdo s prevaro vse upe potaplja?
Kdo spremembo klime povzroča?
Kdo jim vladarje nastavlja?

Čakam na pravičnega Boga, da konča vso to bolanijo,
nemočno opazujem ljudi, ki po Zemlji norijo, blaznijo.
Še hujše je kot bilo za časa je velikanov - nefilov,
ubogi današnji otroci, ki znajdejo v oblasti se pedofilov.
Niti učeni ljudje, niti človeštvo tega ne bo rešilo,
ne obstaja nobeno človeško bitje, ki bi ne grešilo.
Ne preostane drugega mi nič, kot da vse to gledam
in v svoji pesmi o teh nerešljivih gnusobah razpredam.
Vsaka človeška vladavina se je vedno izjalovila
in roka pravice vseh zlobnih ljudi ni polovila.
Bog skrajni čas je, da končaš te gnusobe - trpljenje
in ljudem pravičnim podeliš nagrado - večno življenje.

Vse bolj in bolj postajal je ujetnik križa,
ko začutil je, da se smrt mu naglo bliža.
Vse svoje življenje prisegal je na orakelj,
spisane uroke skrival je v tabernakelj.
Ta človek me vedno je navdajal z grozo,
nosil je zvezdo, ki imela je v središču kozo.
Pogostokrat izvajal je ritual, črno mašo,
na kateri občeval je s poredno nuno Dašo.
Ali imel to moč je, da izganjal je Hudiča?
Kdo ve, razen nekoga, ki bil je temu priča.
Poznal imena je prav vseh ''svetnikov'',
na svoji steni pa imel vse polno je malikov.
Navzven kazal svojo lažno je pobožnost,
mladim dekletom pa vzemal je nedolžnost.
Ah, naj bo zadosti čez njega klevetanja!
Na smrtni postelji pokesal se je za zla dejanja ...

Naše stare sive miške
bolehajo že teden dni.
Huda mrzlica jih trese,
glava jih močno boli.

Morale bomo do zdravnika,
vsaka zase godrnja,
stopile bomo k botri muci,
ki na gripo se spozna.