Sodobni človek živi v iluziji-utvari. Beseda utvara se nanaša na varanje čutov, na sanjsko podobo ali predstavo, ki bi jo rad uresničil, ali pa na predstavo ali načrt, ki se ga ne da uresničiti.

Človeka goljufajo njegovo lastni čuti. Ustvarjajo mu utvaro sveta, ki pa sploh ne obstaja. Oblegajo ga z neresnični vtisi. In tega se človek oprime. Premišljuje o vtisih. Sanja o njih in sanje ga zapeljujejo. Končno se pokaže, da njegova pričakovanja izginjajo v dimu in da ni dosegel zastavljenega cilja.

Morda bo kdo, ki me pozna, sedajle pomislil, da bom naredila promocijo za svojo stran na Facebooku. Pred približno štirimi leti mi je bilo v nekem trenutku vsega dovolj. S komerkoli sem se pogovarjala, vedno je bilo vse obarvano nekam negativno. Samo ljubo pritoževanje nad vsem mogočim, kako mi v življenju nič ne uspe, česarkoli se lotim, mi spodleti, sploh ne vem, kaj ves čas delam narobe, ni denarja, ne morem shujšati, ne dobim dobrega partnerja, s svojim se ves čas kregava, otroci so nemogoči in podobno.

Pa ne govorim o težavah svojih klientov, od katerih se kot terapevt seveda čustveno distanciram, da lahko kakovostno opravljam svoje delo. Taka je bila tematika pretežnega dela mojih zasebnih pogovorov s prijatelji in znanci.

Ali sem že prestara? Za karkoli že.
Od začetka smo se morali boriti z 'saj si še premlada', zdaj sem pa že počasi na točki, ko se moram boriti z 'saj si že prestara'. Ja, vmes pa tudi nimamo prav veliko lufta, pa še tako hitro mine, da ko se ozreš, ne veš kdaj je šlo. A vse je odvisno od točke našega opazovanja ali točke našega fokusa.

Morda sem res prestara, da bi sama šla v peskovnik in se igrala z lopatkami. A zanimivo, da nisem prestara, da to isto naredim s svojimi vnuki, ki ne vem, če jih bom sploh kdaj imela, saj moj sin že zdaj govori, da ne bo imel otrok, da noče v ta svet spravljati novih nedolžnih bitij (komentarju, da ga razumem, se vzdržim!). No, pa vendarle, tudi z vašimi otroci in vnuki se grem lahko igrat, ni problema, še z velikim veseljem, saj so mi mali raziskovalci, še nezapackanih misli, zelo všeč in se rada z njimi menim.

Vsak človek je v življenju iz trenutka v trenutek postavljen pred izbiro. Kaj in kako bo izbral je njegova svobodna volja. Kdor izbere pravilno vzstopi v krog zmagovalcev, kdor izbere napačno naj se iz tega kaj nauči in poskusi znova.

Človek se tako iz dneva v dan srečuje z ovirami tega sveta. Ovire pa so pravzaprav bridki blagoslov boga našega očeta, ki nas vodi od trpljenja do razsvetljenja. Človek je bitje svobodne izbire in kdor sledi poti ljubezni, miru in zadovoljstva, ta bo izpopolnitev tudi dosegel, kajti ljubezen, mir in zadovoljstvo so vzvišena stanja našega notranjega bitja, ki je popolno v vsakem pogledu.

Resnična zgodba

Andreja, poročena 30 let. Njen mož glasbenik je bil zelo veliko odsoten, saj je igral na raznoraznih zabvah, dogodkih in užival v družbi lepih deklet, njo pa kritiziral, da je nesposobna in debela.

Andreja je večino vikendov, preživela doma, prala, likala, kuhala in skrbela za otroke. Vedela je, da jo mož vara in to jo je žalostilo,  in jo spravljalo v depresijo, zaradi česar je bila večino časa nesrečna, kar se ji je kazalo tudi na zunanjosti. Zaprla se je vase, bala se je novih in novih kritik, na račun njene nesposobnosti in primerjanja, kako so druge lepe ženske.  Zredila se je, počutila se je nemočno,  počutila se je naljubljeno in nevredno.

Če se boste pred otrokom po naključju ali celo namerno sporekli s partnerjem, mu lahko povzročite stres, ki vodi v fiziološke bolezni. Starši, ki se prepirajo, lahko negativno vplivajo na duševno zdravje otrok, raziskovalci pa zdaj trdijo, da lahko prepiri povzročijo tudi fiziološke spremembe.

Znanstveniki z univerze University of Rochester (New York) so preučili 206 otrok, večinoma belcev, ki so bili izpostavljeni simuliranemu telefonskemu prepiru med njihovimi starši. V njihovi slini so merili spremembe glede prisotnosti kortizola, hormona stresa.

Vedno znova se vračam nazaj v preteklost in obujam kako je bilo.
Obujam stare rane in iščem njihovo ponovitev v sedanjosi.
Vedno znova sem ogrožena zaradi preteklosti, ne znam popustiti in iti naprej. Pa se sprašujam kaj me zadržuje tam.

Ne znam odpuščati stare grehe pod pretvezo, da sem samo previdna in hočem biti sigurna, v resnici pa ne ne znam sprejemati ljubezni in vztrajam v okoliščinah, kjer mi moj ego lahko vedno znova zadaje bolečine.
Bojim se spustit, nenehno se oziram nazaj za smernice za naprej. Bojim se, strah me je, ker ne zaupam.

Človeštvo se skozi dolga časovna obdobja razvija, raste in pridobiva nova spoznanja. Na prvi pogled se zdi, da smo presegli naše prednike. Vendar tradicija hrani globoke izkušnje, na katere v »novem svetu« radi pozabljamo.

Pogosto se bomo vračali v preteklost, toda ne zaradi žalovanja za lepimi starimi časi in želje, da bi se ti spet vrnili. V preteklost se bomo vračali zato, da si naberemo izkušenj in novih moči za pot, ki je pred nami.

V današnjem času primanjkuje velikih idej, ki bi vodile ljudi, ker ni velikih vizionarjev. Vse postopoma drsi v povprečnost, banalnost, stereotipe, vse je relativizirano. Čeprav se pojavljajo zahteve po različnosti, "avtentičnosti" in "originalnosti", so vse to ponavadi le zaplate preko starih preživetih oblik.

Kot oseba, ki delam z ljudmi imam zelo izostren čut za poslušanje in čutenje besed in energije, ki je za njimi. Večina stvari začutim in ne dovolim, da gredo neopažene mimo mene.

Pri pogovoru s stranko, ki sem jo spoznala že zelo dobro, sem opazila, njen način komunikacije s svojo 7 letno hčerko. Med samim pogovorom z menoj, je izražala veliko nezadovoljstva nad njo, in tu sem ji dala takojšnje opozorilo oz. razumevanje. Gospa ima čudovit dom in čudovito hčerko, katera uživa zunaj na vrtu a kot mala punčka, pogosto kaj rabi iz hiše, zato gre stvari iskat v hišo….  torej, med najinem pogovorom, o čisto drugi temi, zaslišim gospo, kako zakriči na svojo malo Kristino. “Ne, hodi v čevljih po hiši!”

Iskrena resnica je zelo pomembna, saj do potankosti zrcali odnos do nas samih in do vsega kar se nam dogaja. Bolj smo iskreni v mislih in dejanjih, bolj živimo v resničnem svetu. Vse kar nas obdaja postane resničnejše, bolj stopimo v stik sami s sabo in močneje začnemo zaznavati svojo lastno resničnost. Če smo pozorni, dejanja in misli, ki jih izražamo z iskrenostjo budijo čisto posebne občutke, take, za katere bi lahko rekli, da smo v zelo tesnem stiku s samimi sabo in svojo pristno naravo.

Takrat se nam tudi okrepijo naše zaznave, tega kar se nam dogaja, bodisi v okolici ali znotraj nas samih. Postanemo pristnejši, bolj povezani s svojo notranjostjo in verodostojnejši. Mnogi bi to poimenovali kot večja prizemljenost. Trdneje stojimo na tleh, v naš um pride jasnost, naše misli so bolj osredotočene… Boj vemo, kaj bi radi in to tudi izražamo z neko novo jasnostjo in ostrino, ki prebada strukture, ki so se nam prej upirale.

Zaupanje včasih morda predstavlja razkorak med nami in drugimi ljudmi. Zaupanje je v prvi vrsta vera v nas, ne v druge in ne od drugih. Lahko si medsebojno pomagamo, da gojimo zaupanje v sebe, si pošiljamo misli zaupanja.

Pomembno je, da čustvo zaupanja raste v nas. Je vera, da lahko in da zmoremo, da smo sposobni tistega, za kar se odločimo. Odločimo se zaupati sebi in v sebe. Naj bodo najčistejše misli naše vodilo v zaupanje.

Naj zaupanje začutimo v trebušnem predelu. Vso toploto, ki je v nas spustimo v trebušni predel in samo bodimo ter zaupajmo sebi. Zmožna/en sem zaupati sebi. Vsako moje dejanje je zaupanje v lepoto življenja. Zaupajmo, da se vse dogaja v naše dobro. Vsak dogodek je izraz našega zaupanja. Postanimo odgovorni za lastno zaupanje.

Posvet o psihičnem zdravju, Stanford, 2012

Zadnje predavanje je bilo posvečeno odnosu med telesom in duhom, povezavi med stresom in boleznijo. Vodja oddelka za psihiatrijo v Stanfordu je, med drugim, poudaril, da je najbolje, kar lahko moški stori za svoje zdravje, to, da ima sopotnico, medtem ko je najbolje, kar lahko stori ženska za svoje zdravje, to, da ima prijateljice. Kljub temu da se je celoten avditorij zasmejal, je gospod ostal resen.

Ženske imajo med sabo različne odnose, iz katerih se gradi podporni sistem, ki jim omogoča in pomaga premagovati stresne situacije in težave v življenju. Fiziološko gledano: gre za to, da druženja žensk s prijateljicami povzročajo večje proizvajanje serotonina. To je posrednik (nevrotransmiter), ki pomaga v boju z depresijo in zaradi katerega se človek dobro počuti.

S Heidemarie Schwermer se je pogovarjala Andrea Bistrich.

Heidemarie Schwermer je dvajset let delala kot psihoterapevtka in učiteljica, preden se je leta 1996 odločila, da se loti eksperimenta živeti brez denarja. Poskus, ki naj bi trajal eno leto, je medtem postal način življenja te sedemdesetletnice. O življenju brez denarja je napisala tri knjige, imela številna predavanja in bila gostja v pogovornih oddajah.

Njena prva knjiga The Star Money Experiment, ki je prevedena v številne jezike, je dobila leta 2008 nagrado za mir Tiziano Terzani, leta 2010 pa je bil premierno prikazan dokumentarni film italijansko-norveške produkcije o njenem življenju. S svojim načinom življenja brez uporabe denarja želi spodbudno vplivati na razvoj bolj pravične in enakopravne družbe.

Stres je postal eden izmed najbolj pogostih in razširjenih zdravstvenih  težav 21. stoletja. Stres ima močan vpliv na vsak aspekt našega dne in noči - od motenj presnove, občutkov tesnobe in depresije do fizične bolečine in nespečnosti. Vendar pa je doživljanje stresa tako naravno kot je doživljanje sreče ali žalosti.

Kako stres zaznavamo in doživljamo določa način, na katerega reagiramo. V situacijah, ko je ogroženo naše življenje, je naš odziv na stres ne le zaželen, temveč nam lahko celo reši življenje. Pod takšnimi pogoji zaznavamo naš odziv na stres kot nekaj  pozitivnega in smo presenečeni nad našimi reakcijami. Postavljeni smo bili pred oviro in znali smo odreagirati na zdrav način ter se z oviro primerno spopasti.

Glasba dejansko ni skakalna palica, s katero lahko preskočimo široki tok med navidezno in resnično izpolnitvijo hrepenenja, kljub svoji lepoti, ne more zagotoviti trajne tolažbe. Resnica in svet sta za to prevelika in nedojemljiva.

V srednjem veku so melanholijo imeli za nekaj pozitivnega. V srednji in vzohdni Evropi so jo cenili. Danes gledami na melanholijo kot na čustveno stanje, ki ga moramo premagati. Še v času renesanse so tak značaj imeli za zank duhovne kvalitete.

Pred nekaj meseci mi je na vrata pozvonil moj najboljši prijatelj. Ves neurejen, medlega pogleda in popolnoma bled je vstopil, ne da bi me sploh pozdravil in se je vrgel naravnost na zofo.
»Ravnokar sem storil največjo napako v svojem življenju,« je izdavil v enem dihu.
»Zdi se mi, da bom zato izgubil Martino in resnično potrebujem tvoj nasvet.«

»Povej mi in poskusil ti bom pomagati,« sem mu rekel.

'Invalid' ali 'oseba s posebnimi potrebami'? 'Kreten' ali 'oseba z vseživljenjskimi motnjami v delovanju ščitnice'? 'Butelj' ali 'oseba z motnjami v duševnem razvoju'? Kripelj' ali 'oseba z oteženim gibanjem zaradi poškodbe'? 'Mutec' ali 'nema oseba'? 'Špeglar' ali 'slabovidna oseba' (moja kategorija, da mi ne bo kdo očital, da sem pameten glede drugih)? 'Pritlikavec' oz. 'liliputanec' ali 'oseba majhne rasti'?

'Norec' ali 'duševno bolna oseba' in 'norišnica' ali 'bolnišnica za duševne bolezni'? 'Bolnik' oz. 'pacient' ali 'hospitalizirana oseba' oz. 'klient'? 'Peder' oz. 'lezbijka', 'homoseksualec' ali 'oseba s spolnim nagnjenjem do oseb istega spola'? 'Črnec' ali 'podsaharski Afričan'? 'Indijanec' ali 'ameriški staroselec'? 'Kurba', 'prostitutka' ali 'oseba, ki spolno občuje za denar'? 'Izdajalec' ali 'domobranec'? 'Terorist' ali 'partizan'? …

Pomembno vprašanje za začetek – če so spremembe dobre za nas, zakaj se večina ljudi boji spremeniti? Zavedati se moramo, da se vse spreminja, prav vsak trenutek.
Mnogi se zaprejo vase, ko gre za velike spremembe, ki jih dojemajo kot negativne. Vedeti bi morali, da si ob vsaki spremembi, ki jo povzročamo sami ali ne, lahko izboljšamo življenje.

Ko se z njo soočamo, imamo dve možnosti. Lahko sprejmemo spremembo in vstopimo v novo poglavje življenja ali pa se ji odrečemo in ostanemo v preteklosti. V redu je, če si ne želimo spremembe, vendar mora biti za to zavestna odločitev.

Se kdaj zalotite, da vas iste situacije vsakič znova  spravljajo ob živce, prizadenejo ali jemljejo veselje? Na primer: partner ne naredi tistega, kar je obljubil da bo, vam pa ob tem vsakič zavre kri in nanj v jezi zlijete ploho očitkov? Ali pa v družbi nekdo nekaj pripomni na vaš račun, vi pa ste ob tem tako prizadeti, da se zaprete vase in se nehate družiti s temi ljudmi?  Se vam dogaja, da se zelo veselite srečanja z nekom, a vas vse mine, ko ugotovite, da bo spet pol ure zamudil?

Ljudje mi pogosto pravijo, kako jih v takšnih situacijah prepravijo tako silovita čustva, da jih ne morejo obvladati. Zato vsakič odreagirajo negativno, čeprav bi si želeli drugače. Pa ni treba, da je tako. Ne glede na to, kolikokrat ste že »padli ven« zaradi iste situacije, vaš odziv ni nič drugega kot navada.

Piše: Ula v novi Hani www.revija-hana.com

Vsi vemo, da obstajajo različne ljubezni. Ključnega pomena pa je ljubezen do samega sebe!
Rada bi vam predstavila, kako se naučiti ljubiti samega sebe. Ko se boste odločili za to pot, se zavedajte, da se boste s temi vajami začeli poglabljati v svoj odnos do sebe in spoznavati, kakšna čustva sploh gojite do sebe.

Opisala vam bom nekaj vaj, ki vas bodo popeljale na pot učenja ljubezni do sebe. Če boste pri prvi vaji imeli probleme z občutenjem čustev, vam bo pomagala druga. Poskusite z vsemi vajami in si potem izberite tiste, ki so vam najbolj všeč. Vsak dan si vzemite petnajst minut za aktivno ljubezen s sabo zjutraj in enako storite tudi zvečer. Druga možnost je, da temu vsako uro namenite minuto ali dve.

Morda včasih ni največjega pomena svoboda zunaj nas, temveč v nas.

Svobodni smo, če se tako počutimo, še bolj če dovolimo to drugim. Prav gotovo je ta beseda za vsakega drugačnega pomena.

Ni nujno, da smo fizično zadržani proti svoji volji; huje je, ko se čustveno in duševno omejujemo.

Ne, nismo svobodni!

Seveda lahko trdimo, da smo svobodni. Svoja mnenja in prepričanja o naši svobodi lahko delimo z ostalimi posamezniki, vendar pa v resnici nismo svobodni. Naša ujetost je celo znanstveno potrjena.. Nismo samo osebe, smo tudi mikrokozmos v velikem zaporu.

Mnogo ljudi svojo ujetost, svoj zapor mnogokrat prekrivajo s kulturo. Taki ljudje so kulturno zelo aktivni. Mnogi svojo ujetost prekrivajo z ideali, možnostmi v prihodnosti, z religijo in raznovrstnimi oblikami različnih magij.

Življenje - tako dragoceno, a včasih tako grenko. Le kam nas vodi, kaj nam prinaša? Morda srečo, ljubezen ali samo pogubo? Kdo ve.

Vendar vsak si ga kroji sam po svojih načelih in vrednotah. Vsakdo izmed nas je lahko snovalec svojega življenja. Za to ni potrebno veliko, kanček dobre volje, samostojnosti in poguma. A nekateri žal tega ne zmorejo, so le opazovalci, ki spremljejo kako dobri in uspešni so drugi, se sprašujejo zakaj sami ne morejo imeti vseh teh dobrin, ko pa si jih vendarle zaslužijo. Življenje jim ne predstavlja užitka in radosti, izgubljeni so namreč v krogu lastnih destruktivnih misli, iz katerega ne morejo oziroma ne znajo izstopiti. So ujetniki lastnih misli.