Nobeno rojstvo zvezde ni tako veličastno,
kot je luč, ki jo zagleda otrok ob svojem rojstvu.
Nobena hiša ali palača ne more biti večja,
kot je koča matere, ki ljubkuje svojega otroka.
Nobeno ljubezensko pismo ne more biti lepše,
kot so materine besede potopljene v srce.
Noben nasmeh, četudi je ves svet nasmejan.
ni podoben odsevu materinega nasmeha.
Nobena beseda ne more biti bolj skrivnostna,
kot je prva izgovorjena beseda:"mati".
Noben sij zvezde ne more biti bolj kristalno čist,
kot je kaplja solze, ki drsi po materinih licih.
Nobeno morje ne more biti tako veliko,
kot je veliko brezmejno morje materine duše.
Nobena sol ne more biti bolj grenka,
kot je grenčica razočaranja matere nad otrokom.
Noben kristal nima tako čudovitega odseva,
kot ga imajo iskrene želje matere svojemu otroku.
Nobena ura tišine v življenju ni daljša in žalost večja,
kot je ura, ki te ob smrti matere ošine.

...o0o...

Ta moja stvarnost, da sem tu,
naslonjena na hrbet skale
razmočenih oči ob podobah sveta.
V njenih prvinah obstajam tudi jaz,
kajti sleherni granitni čas bledi
z uničevanjem starih vezi in obljub.

Dež spira upognjene gibe neba,
naporno delo angelov iz davnih let stvaritve,
ko se je srce skoz njene razpoke pretakalo
z upočasnjenimi trezljaji kozmosa.

V svojem mirovanju sem naseljena ob njej
in del njene usode v aprilski naglici otoplitve.
Neumno bi bilo misliti, da sonce
mene in njo ne greje enako,
da v njej in meni ni bilo ledenih morij
in precejujočih luči otoplitve.
Skoz pajčevine apnenca njene skodrane kože
in ponižnost moje mehkobe,
ki se je sprijateljila z njenim bistvom,
sem nastajala in vznemirjala njeno telo.

Tla,
po katerih hodiš,
so sicer trdna,
ampak tla steze duha,
so zelo ozka,
samo za širino stopal.

Pod tabo je ocean
in tam je tvoj cilj,
ti pa stotine metrov,
v skalnati steni nad njim.

Zdaj, kaj boš storil?

Se vrgel v globino,
v upanju da se ne boš
spodaj na skalah,
svojih dvomov razbil?

Ali pa se počasi,
korak za korakom,
po stezi svojega diha,
brez kakega oprijema,
počasi premikal navzdol ?

Karkoli že storiš,
da se rešiš iluzij,
brez zaupanja v srca,
ne dosežeš oceana Boga.

stojči Stojan Svet

Dih je zmagoslavno, noro uživanje življenja,
je šepetanje utemeljitve Stvarnika, da si,
je večna beseda, ki te utemeljuje,
je religija s svojo življenjsko avanturo,
je prisluškovanje zvočnim vzgibom tišine.

Dih je misel, ki utemeljuje mnogoterost bivanja,
je upiranje samoti z dvignjenimi pestmi,
je premor, ko usta obmolknejo od razigranosti srca
in se umirjene preprostosti posvečajo duhovnosti
z nedrjem čarobne žalne žlahtnosti spomina.

Dih je skrivnostno praznovanje v medklicih srca,
je nevihta in vznemirjenost v pljučih brez razloga,
je razporejanje cvetja po gredicah duše,
je duhovna situacija, ki ne pozna omahovanja,
je odprto naročje srca za vsak olajšujoč izdih.

Dih je stanje življenja z vzvišenostjo srca,
je nevidna koprena na nemirnih strunah glasbila,
je Venera potopljena v zeleno samoto,
je romantična balada neke čudežne ozdravitve
ali morda korala iz prvotnega morja solza.

Nad vodo strmim v tolmun,
v žuborenje svoje podobe,
v metulje svoje domišlije,
v svetlobo svojih misli,
ki jih lesk notranje zarje preliva.

Sedim ob kamniti stopnici ob vodi,
omamljena od zanosa
in obnavljanja navdiha.
Žarki razsvetljujejo nasmeh
in prižigajo razpršene svetlobne žarke,
ki me dosegajo in mi preplavljajo dušo,
se vame potapljajo in v meni oživljajo.
Vabijo me vase in me sprejemajo
s silnim šumenjem, z ognjem ožgano
in zaznamovano, s pepelom posipano
in očiščeno, od nemira pomirjeno,
s slutnjo, ki napolnjuje upanje majhnih stvari,
ki šepetajo na pomlajen način, z dušo otroka
in znova poženejo zelene bilke upov
v zemlji razbrazdani od dežja,
kakor sprejete slasti zapisanih besed,
ki skozi uho šivanke odtekajo
v počasi rastoče zaupanje tebe.

Zagledala sem meni še nepoznani svet.
Kar tako, brez pravega namena, naključno
me je vodila neka skrivnostna sila
k mrtvim tišinam, v neumljive daljave
med svetlobne pramene in neznane višave
s pradavnim vonjem po kadilih.
Znašla sem se pred kristalno dvorano,
vendar se je pred mojimi očmi
postavila živa meja in me ustavila
s svojim zagonetnim ščitom.

Videla sem, da tam ni zemlje,
ni kopnega in ne ljudi.
Videla sem neprestano navzočnost nečesa,
ki priča o bolečini in tujosti.
Kletke, ki bi me ubranila, nisem imela.
Bila sem naga in nejasnih misli,
dvignjena nad strmine obžarjenih oblakov,
utapljajočih se v globinah čarnih širin in globin,
ki jih nikoli dotlej še nisem videla.
Vse mi je bilo neznansko tuje
in s suhim jezikom sem tipala
zadrgo svoje globoke rane.

Kljub vsej magični svetlobi
ne bi mogla prenesti sijaja brezčasja,
z govorečimi čeljustmi večnosti,
ki so ga izžarevali kristali
med razmaknjenimi stenami,
ki delijo človeka in njegov zrcalni svet.

Sreča je lepa, pa je ne vidimo,
a jo čutimo, lahko jo poklonimo
ali dobimo, lahko jo živimo.
Lahko jo imamo in
z razdajanjem pomnožimo.

Če je nimamo, je ne moremo dati,
ne moremo je živeti,
ne moremo po njo kam iti,
ne moremo je za denar kupiti.

Pride sama, ko smo pripravljeni,
ko odpremo srce in pustimo,
da nas dotakne sam Božji glas.

Kako bo glas prišel?
Kakšen ton bo imel?
Čakajmo potrpežljivo in hrepeneče,
v tišini in miru, v želji in zaupanju,
v občutenju sreče.

Vedeli bomo, da je tu,
v nas in okoli nas.
Čutili in slišali ga bomo,
Zavedali se ga in ga prepoznali.

Ko ne boš več samo upal,
ko si boš končno UPAL in zaupal,
ko se ne boš več bal
se boš zavedel,
da je izbira tvoja
in,
da si bil IZBRAN..


ARELENA

(Pomurski motiv)

Je vetrič v belo polje šumel,
je ajda cvetela, je ajda zorela,
tiho v njej otrok je ščemel,
štorklja na drogu dom je imela.

Sneg je ravnico slutenj pobelil,
so veje dreves v ivju ječale,
za ogenj otrok je trske nabiral,
vile so pele, rojence srajčko mu tkale.

Je z mrazom ležišče zima odela,
otroške nožice so mrzle kot led,
žalostna mati "guča" in tiho veleva:
Zaspi, ne odidi med zvezde po plet.

Pred durmi je ena sveča gorela,
je luna bledo svetila sredi noči,
mati je molila, goreče prosila:
Otrok moj, nikar ne zatisni oči.

...o0o...

Nemir in mrzel srh občutim.
Pomiritev, pridi k meni!
Da nisi dalec, v duši slutim,
milostno mi usodo razodeni.

Ko s soncem se visoko dvigaš,
radovedno slepa za teboj drsim,
nevidno srečo za oblaki skrivaš,
ko zanihaš v vetru in lebdiš.

Ko z neba name ploha se vlije,
se zavem, da osamljenost v nemoči ždi.
Ko sončni žarek skoz oblak prisije,
zlat priblisk z utrinkom sreče se spoji.

...o0o...

Na mizi že sveča stoji,
ko se pripravljam zate.
Srce se mi radosti
saj vem, da mi bo lepo.

Vse bo umirjeno in bleščeče,
vse bo v pričakovanju
in čakanju sreče.

Tako jaz in moje telo
bo tu, a srce bo odšlo.

Odšlo bo v neskončnost,
tam, kjer ni omejitev.
Tam bo počivalo s teboj,
komaj čakam, dragi moj.

Prihajam, prihajam vedno bližje,
ni besed, dejanj, ni nič –
samo rahel vdih in spet izdih.

Pod slepilom obetov zlaganih oči vodenijo,
zakleščen je krt v telesju bodičaste žice,
mater črep v dorastek otrok doganja gorje,
k daljavam zazrtega joka v zaslone duha.

Iz stenja opeklina prekletja v brezmejnost odseva,
bedenje v krstah zenic v polglasje koščeno rožlja,
jagnje s trhnenjem srca ne bo izravnalo pohabo,
preganjanih in uročenih v kletkah ujetih vetorv.

V nenehnem letenju čez kelih resnic v žeji utone,
v nadčutje medzvezdij z jato, ki hlapijo ji krila.
Z belo svetlobo jutro dvigne se iz zaporedja menjav
in z zarjo razprši plahutanje svile v bleščanje.

Na nebu glej stvar! Neznanih je izvornih oblik.
Nepredvidljiva v letenju. Iz norih cvilečih snovanj,
utira si let v nespravljivo upornost strasti.
Leščerba zasveti. Oči usmrti. Zmoto teme sprevidi.

...o0o...

Vsak človek ima svoj prav,
vsak človek ima svojo resnico,
do katere je s trudom prišel,
preko svojih spoznanj....
A ne pozabi,
da obstajata dve resnici,
tista, ki razburja
in tista, ki pomirja,
kakor obstajata dve ljubezni,
tista, ki vzburja
in tista, ki pomirja.

Tista resnica in ljubezen,
ki pomirja,
odstranjuje vzroke vseh trpljenj,
v njih ti lahko spremeniš svoj svet,
v njih ti lahko vplivaš na cel planet.

Tvoji ljubezni miru, ljubezni srca,
se prav nihče,
če verjameš ali ne,
ne more upret. :)

Ne zadržuj, temveč deluj.

In če mi rečeš, da tega ne znaš,
verjemi, nekaj znotraj tebe,
v popolnosti prav to zna,
pošiljati to ljubezen srca.... :)

stojči Stojan Svet

Pogledala sem te,
globoko v oči
in videla v njih otroka, ki sanja
in misli, da živi.

Gledala sem tvoje misli
in videla, da se igraš,
da nisi iskren,
da ne veš, kaj točno je to, kar si želiš,
ker se bojiš.

Gledala sem tvoja čustva
in videla, da so ujeta,
kot ptica v zlati kletki,
ker si ne upaš biti to,
kar občutiš.

On je sam.
Ona je sama.

Beseda davi,
v grlu zamre,
prezir
prebode srce.

Duša umira.
Ena za drugo
ne ve.

Kaj občuti?
Ugiba on.

Kaj občuti?
Ugiba ona.

Le eno ve,
da odhajata,
da se pogrezata
med razpoke
nevešče roke.

Brezumna,
nora od krivic,
komaj še diha.

Užaljena sopiha.
Morda navkreber?

Odpre se razgled.
Tu je prostor
za več
kot tisoč besed.

...o0o...

Slišim klic : Arlena, Arlena,
tu sem, odgovorim
in nato , tišina
in spoznam - bivanje je le navzočnost,
ples Trenutka v srcu življenja,
sem, ko nisem - sladki akord življenja.

Tako polna sem radosti,
a, tako prazno izzvenijo besede,
ko jih trosimo v veter,
nihče ne sliši - spijo.
Osvobojena utvar in prevar Iluzije
in teorij o neskončnem
bom nekoč poletela v Svobodo
enkrat v življenju...

Kapljica in ocean,

hrepenenje in izpolnjenje,

dvigniti se kot hlap pod nebo

in pasti spet radostno na zemljo

in teči skozi bister potoček življenja,

teči skozi skrivnostno notranjo reko

in spet nazaj onkraj,

v čaroben ljubezni, miru ocean,

ali pa v omejenost,

zamujenih spoznanj. :)


stojči Stojan Svet

V gori našla čudežen sem svet,
skrit zaklad - Trento, njen planinski svet,
samoten mir - zelen razgrnjen prt
v modrino neboglasno vpet.

Med linami smrek sonce sije,
ljubeče boža s topolo me kopreno,
s pojočim šumom veter iz hoste veje
v objem neviden, mojo srečo nebogljeno.

Do kdaj veselje, sončni lesk
na vekah mojih tvoje bo zrcalo,
iz živopisnih rud ljubezni zmes
dragotino gore meni boš dajalo.

...o0o...

Ko šla sem čez poljano,
so breskve zadehtele,
pomlad je šla za mano
in trave so vzbrstele.

Čez holme zeleneče
in čist od sonca svet,
mi v molk otožnosti boleče,
prinašaš breskvin cvet.

Zoženo zja v očesu
netopir nevidnih stvari,
uhatost ptice v čudesu
podhranjena v temo leti.

Iz resnic laž na zaslonu
sviloprejkino delo podvoji,
je dodatek svilenemu kokonu -
Homo Faber zlato tele časti.

Nasilje besed obzorje slepi,
je vsiljivost nazorov prevzelo -
nadomestek za izvirnik stvari,
prirejenost za oko odrvenelo.

Zazidano je okno prostora,
stene so zanihale, opijanjen je čas,
trup praznote v odmik zastora,
kamen duše okoli nas.

...o0o...

Poslušam pesem moje Duše,
odmeva v mojem srcu, kot čudoviti zvon
in kot majhen , nedolžen otrok
tiho,nemo in začudeno,
občutim trepetanje Življenja
in obstrmim;
tako čudežna, veličastna, mogočna in hkrati nežno preprosta
je večno neizpeta pesem Ljubezni,

brez pesnika,
brez not,
brez poslušalca,
brez petja,
brez pesmi
in vendar tišina poje, odzvanja, govori...

Govori mi biserna kapljica rose, v kateri se lesketa Stvarstvo,
govori mi potoček, kamen, šepeta veter, listje, trava,
mehko, nežno, tiho
in vendar je ta veličasten zvok tako močan,
da doseže in preplavi Bistvo VSEGA.

Poglej,
resnica in resničnost,
je kot šumeč, brzeč vodni tok,
ali še lepše povedano,
tvoj narobe obrnjen diha slap,
izvirajoč iz notranjosti tvojega srca,
kapljice tvojega upanja, zaupanja,
pa lepo padajo po skalah tvojih dvomov, strahov,
se ustavijo v tvoji glavi in ti rečejo: »Daj se premakni«

Ti se premakneš,
ali pa dvomiš naprej,
Če se premakneš,
nekaj novega prepoznaš,
se razveseliš, ali koga razveseliš
in to svetlobo pošlješ kot mavrico resnice
nazaj,
lepo v svoje srce in srca ljudi,
kjer se ta plemeniti,
če pa ne, pač ostaneš kjer si in trpiš,
trpljenje je itak samo en boleč zastoj,
en boleč spomin,
ubraniti se neki notranji spremembi,
ki bo zate itak,
hočeš, al nočeš,
enkrat prišla,
še posebej, če vzameva,
da sva ti in jaz,
samo ena,
večno hvaležna,
resnice,
diha sprememba.

stojči Stojan Svet

Vse kar imam ti dam,
ne da bi vedel s kolikšno srčnostjo
ti podarjam svoje misli,
ti podarjam stisk roke
in iskrenost svoje duše,
ki drhti v pisavah
s semenjem obložena
in teši samost razmišljanja -
tisto neumno odsotnost,
tisto mogočno skalo, ki diha.

Zaznavam barve zvoka glasbila,
glasove v sozvočju in harmoniji
zorenja mandeljevih cvetov
v razkošnem kraljestvu beline.