Center zaznavanja
Drugi del zaznave »jaz sem« - občutek »jaz« - prav tako ni le ideja v umu, temveč neko globlje zavedanje, ki je neodvisno od drugega dogajanja v umu. »Jaz« pomeni, da obstaja neka identiteta, ki je ločena od vsega ostalega.

Prav zaradi ločenosti entitete »Jaz« (opazovalca, priče) od vsega ostalega je možno opazovanje in spoznavanje vsega, kar opažaš. Brez ideje »jaz« bi ne imel kdo spoznavati! Opazovalec in opazovano sta ločena; oko mora biti izven predmeta, ki ga opazuje.

Prinašalec življenja
Vse kar doživljaš, se slika v tvoji zavesti, a le, če si – pri zavesti. Zavest je nedvomno bistvenega pomena za življenje. V zavesti doživljaš vse mogoče vtise in predstave in se ukvarjaš z neštetimi idejami. Toda poglobljen razmislek pokaže, da nobenega svojega prepričanja, opažanja ali ideje ne moreš potrditi z dokazom, ki bi ti jamčil, da gre za dejanski odraz resnične stvarnosti; vse so le gibanja, oblike in predstave v zavesti.

V drugih besedilih te sekcije smo spoznali, da je izjema ena sama ideja, ki ne more biti lažna: to je ideja »jaz sem«. Dokaz je preprost: če bi bila ta ideja lažna, bi ne bilo nikogar, ki bi naše življenje živel.

Svet je v tebi
Po materialističnem gledanju obstaja snovni svet izven nas, v katerem se nahajamo tudi mi; obstaja ne glede na naše bivanje. Vendar pa te trditve prav z ničemer ne moremo potrditi. Nikakršnega dokaza nimaš, da tisto, kar vidiš, v nekem objektivnem zunanjem snovnem svetu zares obstaja.

Ko v naravi gledaš drevo, ne vidiš zares drevesa. V tvoji zavesti se pojavi le ideja o drevesu, ki jo vidiš kot prepričljivo prostorsko sliko, tvoji čuti pa ti vrnejo povratno informacijo o »pristnosti« drevesa, če se ga dotakneš. Toda vse skupaj se dogaja le v tvoji zavesti. Tudi občutki (vid, tip) so le senzacije, ki so še vedno plod tvoje zavesti.

Trdosrčni Oče?
Marsikateremu kristjanu (morda tudi nekristjanu) se ob evangeljskih poročilih o Jezusovem trpljenju, še posebej v postnem času, porodi misel, kako trdosrčen je (bil) nebeški Oče. V svoji užaljenosti zaradi človeških grehov je zahteval od svojega Sina, da mora pretrpeti vrsto telesnih in duševnih muk ter končno zapuščen in zasramovan umreti na križu. Jezus nam je v priliki o izgubljenem sinu naslikal čudovito podobo dobrega očeta, ki sinu vse odpusti.

Bog Oče pa je videti bolj zamerljiv od opisanega človeškega očeta. Njegovi zahtevi po pravičnosti je bilo zadoščeno šele, ko je njegov Sin človeško krivdo opravičil s prelitjem svoje krvi. Če dodamo, kar je povedal sveti Tomaž Akvinski v pesmi »Molim te ponižno...«, da bi ena sama kapljica Jezusove krvi mogla oprati grešne madeže vsega sveta, se vprašamo, zakaj je moral Jezus toliko trpeti ter preliti ne eno samo, marveč vseh kdove koliko tisoč kapljic svoje krvi. Drugače vprašano: ali je za odrešenje sveta Oče zares zahteval tako veliko bolečin in muk svojega Sina?

Realno in nerealno
Žal med seboj ne znamo komunicirati drugače, kot z besedami. Besede imajo omejeno uporabnost, a mi se ne zavedamo njihove omejenosti in zato bredemo v vse hujše težave. Naše plemenite ideje so skaljene z neplemenitim delovanjem. Govorimo o Bogu, Resnici, ljubezni, a namesto neposrednega izkustva se ukvarjamo le z definicijami. Namesto, da bi širili in poglabljali delovanje, izpopolnjujemo zgolj definicije, ki ne odražajo resničnega življenja. In pri tem si domišljamo, da vemo vse, kar je moč vedeti!

Neprestano si prizadevamo spoznati Resnico. A tisto, kar doživljamo kot svet, je (kot bomo spoznali) le iluzija v naši zavesti, maya, in ima le relativno vrednost. Postavlja se vprašanje, kaj je resnično. Ali obstaja kak kriterij, s katerim bi lahko ločil resnično od neresničnega?

»Ne moreš biti v miru, če se greš vojno.« Mateja Kunc

Partnerja ne moremo spremeniti, najin odnos pa lahko.   

V torek sem dobila pismo Bojane, mlade ženske, s katero sva se pred nekaj meseci na svetovanju pogovarjali  o njenem partnerstvu.  Takrat je bila dobri dve leti poročena, na porodniški s prvim otrokom. Takole piše:

»Ko sem prišla k vam, sem bila tako prizadeta in jezna na moža, da sem razmišljala o ločitvi, čeprav imava majhnega otroka. Pred poroko sva bila veliko zunaj, imela sva skupne prijatelje, veselile so naju podobne stvari. Po poroki, še posebej po rojstvu Jakoba, pa se je vse spremenilo.  Cele dneve sem bila sama z njim. Mož je prihajal domov pozno, največkrat je tudi po večerji obsedel za računalnikom in delal. Najinega skupnega časa ni bilo več.

Naloga, ki se skriva za zgornjim naslovom, se zdi vse prej kot lahka. Pa vendar se na koncu evolucije človeka uresniči. Potrebna sprememba se zgodi le v umu. Toda zakaj čakati - proces lahko močno pospešiš, če se le odločiš za to in se oborožiš z nekaj vztrajnosti. Nagrada za to dejanje presega pričakovanja.

Običajen človek, pravzaprav humanoid, se od živali le malo razlikuje. Med človekom in Človekom je približno takšna razlika kot med človekom in živaljo, kaže pa se v tem, da se Človek zaveda svojega bistva in svojih potencialov, človek pa ne. Prav to vedenje mu da neverjetno moč in sposobnosti, ki ga povzdigujejo daleč nad človeka.

Piše: Natalija Pavlin v novi številki Karme plus

V življenju potrebujemo ravnovesje, potrebujemo različne tehnike za fizično moč in agilnost, za čustveno ravnotežje in potrebujemo hrano za dušo. Meditacij je veliko vrst, najbolj znane so vizualizacije, kjer uporabljamo um in svojo domišljijo, najtežja pa je zen meditacija – mirovanje brez misli oz. brez 'obešanja' na misli. Poznamo pa še različne druge meditacije, ki nam omogočajo tudi sproščanje svojih potlačenih čustev ali strahov iz podzavesti.

V vseh primerih pa je pri meditaciji velik poudarek na dihanju, pa naj bo to čim bolj neopazno, počasno dihanje, mogoče globoko, intenzivno dihanje ali pospešeno dihanje, ki je usklajeno z gibi telesa. Izbira je res velika in vsakdo lahko zase najde meditacijo, ki mu najbolj ustreza.

2 Korinčanom 4,16

„Zato ne omagujmo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpade, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja. Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi je večno.“

Stvari, ki jih kakorkoli izkusimo z našimi petimi čutili, so materija. Materija pa v resnici ni prava resničnost, je iluzija. Zakaj?

V neki družini je sinček Andrejček, tako kot večina otrok, prav veselo sestavljal kocke. Sestavljal jih je tako, da ni bilo podobno nobeni stvari. Tedaj je stopil k Andrejčku oče, si ogledal izdelek in mu rekel: " Poslušaj, zakaj ne bi iz vseh teh kock postavil hiše! "

In res. Bil je navdušen nad zamislijo. Hitro je začela rasti hiša iz kock. Kmalu pa je prišel večer in Andrejček je ves navdušen prinesel izdelek k očku in zaklical " Poglej, kaj sem naredil ! " Oče si je ogledal hišo iz kock, ga pohvalil in mu rekel: " Tako, zdaj pa kocke spravi nazaj v škatlo in se odpravi spančkat. " Andrejčku se je čelo kar nabralo in solzice so spolzele po njegovih ličkih.

Sprejemanje je tako pomembna stvar, da so jo nekateri poimenovali “prvi zakon osebne rasti”. Sprejemanje preprosto pomeni to, da vidimo stvar takšno kot je in rečemo: “Takšna je ta stvar”.

Sprejemanje ni odobravanje, strinjanje, dovoljevanje, pooblaščanje, kaznovanje, rivalstvo, dogovarjanje, vdanost, sočutje, podpiranje, potrjevanje, ohranjanje, zagovarjanje, odtegovanje, preverjanje, krepitev, vzgajanje, opogumljanje, pospeševanje, promoviranje, dodajanje, dajanje potuhe ali kaj podobnega.

Bistvena vrednost učenj Prastare Modrosti, Filozofije Življenja, počiva v dejstvu, da jih je mogoče uporabiti v vsakodnevnem življenju in prakticirati kot način življenja. Dandanašnji svet najbolj potrebuje Etiko - religiozno-filozofski sistem mišljenja, utemeljen na najvišjem etičnem ravnanju.

Postali smo pogojeni od kriminala, neobčutljivi za nepravičnost, brezčutni za izkoriščanje in navajeni na prelivanje krvi, preganjanje, vojna stanja, uničevanje človeških življenj in korupcijo človeškega obnašanja. Nobena od obstoječih institucij organizirane religije ni sposobna zaustaviti toka tega moralnega padanja, in to predvsem zato, ker ni nobena sposobna priskrbeti kakršnih koli trdnih znanstvenih temeljev glede potrebe po etičnem ravnanju.

Tisto, kar nam vzbuja prijetne občutke so čustva ljubezni, miru in radosti. Resnično lahko začutimo samo energijo brezpogojne ljubezni, radosti življenja in neskončnega miru.

Pravo čustvo je nek občutek, ki se pojavi spontano, intuitivno, nenačrtovano, nas prevzame in povzroči neustavljivo potrebo, da mu sledimo. Vzbuja najplemenitejše v nas. Izražajmo ta čustva, naj preplavijo nas in naše okolje.

Raznovrstne izkušnje, ki jih doživljajo ljudje po vsem svetu, odpirajo vprašanja o tem, kaj se dogaja v zaodrju, onkraj fizične realnosti. Med nenavadne pojave, ki mehčajo opno med zunanjim in notranjim, lahko prištevamo zunajčutne zaznave, zunajtelesne izkušnje, lucidne sanje, čudežne ozdravitve, pojav žitnih krogov in neznanih letečih predmetov . pa vse do največjega misterija - življenja po smrti, Življenja po življenju.

 "Čudež življenja!" so pogosto besede ob rojstvu novorojenčka. Ali pa intenzivno navdušenje, brez besed. Tisto, kar nas prevzame, je nevidna sila, ki poraja novo življenje, skrivnostni tobogan, po katerem k nam prihaja novo bitje. Občutja na drugi strani življenjske poti pa so večinoma drugačna od zgoraj navedenih: smrtni strah pred izginotjem, žalost, jeza, izguba, oklepanje življenja, samost . tišina. To je tema, o kateri ne govorimo pogosto, znotraj nas pa lahko tu in tam odzvanja misel o skrivnostnem potovanju, ki nas nekoč neizbežno čaka.

Biti uspešen v življenju, le kdo si tega ne želi. Definicija uspeha se po mojem glasi nekako tako.... v življenju počnemo tisto, kar nas veseli in pri tem tudi dovolj zaslužimo, da lahko zadovoljimo osebne potrebe in potrebe svoje družine.... Vendar pa so na poti do uspeha tudi ovire, to ve vsak, ki je že kdaj poskusil kaj narediti. Ovire so vedno in povsod.

Včasih se pojavijo od nikoder, kot gobe po dežju in če je naš pogled uprt v njih, namesto v cilj, ne bomo prišli daleč. Na ovire se moramo naučiti gledati kot na naše učitelje, in ni pametno, da jih vedno ignoriramo. Včasih so ovire naše ogledalo, ki nam kažejo naše slabosti. Šele, ko bomo slabosti spremenili v prednosti, se bomo temu ustrezno približali uspehu. Vendar pa se na poti do vsakega uspeha nahajajo tri glavne ovire in te so, neznanje, strah in pohlep.

Koliko izmed nas je takšnih, ki si ne poveznejo mask kdaj pa kdaj na svoje obraze. Prav gotovo bi jih težko našel.Vsi mi, kdaj pa kdaj potrebujemo masko, da se lažje vklopimo v družbo, s katero se ravno ne moremo poenotiti, ali pa, ko se moramo zaščititi pred škodljivimi vplivi drugih, da zaščitimo same sebe.

Pretirana uporaba mask pa je lahko tudi nevarno početje, saj z njimi izgubljamo svojo pravo osebnost. Zavedati se moramo, da je maska lahko naše veliko slepilo pred samim seboj. Pomembno je, da začnemo graditi naš odnos do drugih na ravni, da nas bodo drugi začeli sprejemati takšne, kakršni smo, ne pa, da se mi čezmerno prilagajamo drugim, da bi jim naša družba ustrezala.

Naš obstoj je kot obračanje kolesa. Živimo, da bi umrli in umiramo, da bi živeli. Tu vse propada in se rojeva. Vse vodi po poteh Luciferjevega polja naravnih temeljev. V najglobljem bistvu, iz stališča univerzalnega, pa je Lucifer nestvaren, on je nekakšen privid, naravni pojav, ki deluje v brezbožnosti in ni v skladu z božjim plamenom.

Zavedaš se njegovega obstoja šele, ko se prebudiš, šele takrat, ko se žarišče duše poveže z absolutnim duhom. Brez povezave je le plamen, ki brez smisla gori in povzroča požare v služenju neresničnemu. Z njim je stopljen in lahko le tipa meje svojega obstoja.

Sveto pismo govori o peklenskem ognju. V lastni potrebi po samopotrjevanju vzdržujemo Luciferjevo jedro. Dokazujemo se in se na vse kriplje trudimo, da vzdržujemo uničevalni požar. Imamo zavest, pa smo brez pravega življenja, saj resnično življenje obstaja le v absolutnem.

V tem poglavju bomo poiskali komičnost v delovanju in v položajih ter podajali primere iz vsakdanjega življenja. Po drugi strani je tudi komedija igra, ki oponaša življenje. Pa stvar poenostavimo in se vrnimo k svojim najstarejšim spominom in poiščimo v igrah, s katerimi se kratkočasi otrok, prvo zasnovo za kombinacije, katerim se smejejo odrasli. Zasledujmo neopazni razvoj, v katerem daje otrok svojim lutkam živost in jih pripelje do tistega stanja končne neodločenosti, v katerem sicer niso nehale biti lutke, pa so le postale ljudje.

Tako dobimo osebe komedije. Ob njih pa bomo lahko preizkusili zakonitost, ki so nam jo napovedale naše poprejšnje analize, zakonitost, s katero bomo na splošno opredelili situacije v veseloigri in pravi: Komična je vsaka razporeditev dejanj in dogodkov, ki nam daje v medsebojni prepletenosti iluzijo življenja in razločen občutek mehanične razvrstitve.

Vprašanje Radhanathu Svamiju:
Nekoč sem nekaj dobrih prijateljev prosil, naj nehajo kritizirati druge in preklinjati. »Bodite umirjeni in pojte sveta Božja imena,« sem jih prosil. Pa so mi zabrusili: »Samo postavljaš se. Nisi bhakta, samo šopiriš se, nisi tak, kakršen si videti.« Tako so me napadli. Kaj bi moral narediti?

Odgovor Radhanatha Svamija:
Vedno bolj bi morali biti ponižni in pripravljeni služiti drugim, in bolj ko bomo pristni, bolj bodo to ljudje zares opazili.

Vprašanje Radhanathu Svamiju:
Zelo pogosto se razjezim? Kako naj krotim jezo?

Odgovor Radhanatha Svamija:
Kako lahko krotimo jezo? Z duhovno močjo. Jeza je kot sovražnik, s katerim se moramo boriti v sebi. Ali med vojno kar poberemo ljudi z ulice in jih pošljemo na bojišče? Ali pa jih najprej izurimo kot vojake? Če hočemo, da so učinkoviti, jih moramo najprej izuriti. En izurjen vojak, ki je primerno oborožen, lahko premaga na stotine ljudi, ki se pridejo bojevat z ulice.

Veliki se praviloma ne ukvarjajo s tem, kako človeštvu predstaviti Načrt na način, da ga bo leto razumelo. Učenec dobi navdih in splošno sliko, ki kaže na potencial, toda pretvorba in praktičen prenos višjih načel v obliko in v posamezne elemente, ki bodo sprejemljivi za javnost, ne da bi pri tem po nepotrebnem žrtvovali lepoto in ideale originalnega navdiha, sta prepuščena iznajdljivosti posameznega učenca.

Da bi Načrt ustrezal razvijajočim se zahtevam človeštva, ga je potrebno v posameznih delih spreminjati in prilagajati. Na splošno lahko rečemo, da je eden od prvenstvenih ciljev povezati človeštvo v eno subjektivno celoto; to skupno telo pa ne bo sestavljeno iz homogenih komponent, pač pa se bo, nasprotno, lepota in učinkovitost tega instrumenta služenja božanski volji in namenu kazala v njegovi raznolikosti in različnih sposobnostih.

Odpuščanje, sprejemanje in samosprejemanje je pot v blaginjo človeštva in le zreli in hrabri ljudje so tega zmožni. Sledite Božji ljubezni v svojem srcu, najdite pot in mir v sodelovanju z bližnjimi. V svojih srcih najdite stare vrednote in pojdite naprej neobremenjeni s preteklostjo.

Preteklost mora biti le zbledel spomin na stare napake, ki vas oddaljuje od napuha in ega ter vam omogoča vpogled vase na osnovi parametrov samosprejemanja, neodtujevanja od družbenih norm in neponavljanja preteklih napak. Zazrite se v svoje srce in najdite mir, ki si ga želite v sebi, saj boste le z odpuščanjem, sprejemanjem in samosprejemanjem našli pot v blaginjo svojega bivanja in pot sožitja s svojimi bližnjimi in vsemi, ki vam prekrižajo poti.

Šrimad-Bhagavatam pravi, da lahko osvojimo celotno vesolje, vendar ne bomo zadovoljni in brezskrbni, če ne znamo obvladovati uma in čutov. To je torej pravo bogastvo. Z resničnega duhovnega vidika pravo bogastvo ni pridobivanje slave, moči in bogastva, razvijanje veščin in dolgo življenje. Za vsem tem se pehamo zato, ker mislimo, da bomo tako srečni.

Pravo bogastvo je sreča, ki ni odvisna od nenehnega spreminjanja razmer v svetu, kjer je ne glede na to, kdo smo in kakšen položaj imamo, polno negotovosti, kot so čast in ponižanje, zadovoljstvo in bolečina, sreča in nesreča, zdravje in bolezen, slava in sramota, rojstvo in smrt bližnjih. Teh dvojnosti pogosto ne moremo nadzorovati.