Iz tebe je tekla čista voda med skale,
v njej so živele besede in molitev,
z jezikom tišine v metuljevih krilih.

Bil si z mano in jaz sem bila s tabo,
bila sva ljubezen v breznih vesolja,
bila sva med planeti spokojnega molka,
v morjih brezpotij sem prehajala vate
in iskala svoje in tvoje radosti
in ti si našel zlato stezo v meni,
poljubil si goro, ko si prihajal vame
in jaz sem ti dala jezero in bel lotosov cvet,
da si sanjal o čistih rosah sveta
in gladinah, ki zrcalijo večnost v tebi.

Smrt je prišla z morja.

Obup in groza.
Vlaga. Črnina.
Valovi ubijalskega morja.
Nepredvidljivega žrela sila.
Osupli pogled - odprtih ust
nemo kriči.
Zemlja požira.

Nemočna, zbegana misel
išče razlogov trenja telesa,
ki samo sebe kruši -
samo sebe tako neusmiljeno ruši.

V vsakem človeku je vgrajen,
magičen računalnik izpolnjujočih želja
in to je prav tisto tvoje mrežno srce,
ki povezuje vsa druga srca.

Ono izpolnjuje tvojo ljubezen,
ki je ne more kupiti noben denar,
ono izpolnjuje tisti tvoj mir,
ki se ne da niti kupit niti prodat,
samo ono ti nudi srečo, če si berač.

verjamem, da lahko letim..
toda le če sem z njim!
Sama sem brez moči..

Kako naj letim, če ni poti??

On mi daje pot in moč!
On nikoli me ne brcne proč!
On ni človek in ne Bog..
On je najnežnejši Otrok

Verjamem, da lahko živim,
toda le z Njim!
Verjamem, da me preizkuša..
in vem, da ve... Trdna je moja duša!

Verjamem, da je nekje in me čaka!
vem, da živi.
On nikoli ne spi.
On je tam kjer smo mi!

V rokah svilena fotografija -
na njej obraz njegov meglica sanj prikriva.
Soj angela - ki hotel bi postati-
bežeča zdi se mi perut v modrici zlati.


Ko tu stojiš lepota omamljiva -
skulptura prevzetno očarljiva,
pogled otožno zrel neskončno me prevzame,
podobo drago mi nenadoma odkriva.



Kod sva se srečala midva,
da duša te tako pozna?
Kod so vodile najine poti,
da oko pogled mi nate zarosi?


V medaljonu, ki ga nosiš, sem te prepoznala.
Nekoč ti ga je moja roka dala,
ko tiho sva ob reki stala,
kjer drobna balerina z demonom je plesala.


Še slišim zvok godala - violine,
še slišim glas električne sivine,
v ritmu veličastne simfonije
srce je srcu ritem harmonije.


A grom udari, strela ubije.
Ubogo bitjece se zvije.
Od bolečine neminljive
iz solz se bitje v reko izlije.


Okamenel si demon dragi
v trenutku tragedije te zmagi.
Ukradli kremplji so usodne ironije
ti bistvo , ki nikoli več ne vzklije.


Tako je mislilo srce,
ki ranjeno trpeče,
je stiskalo v sebi medaljon -
srebrno kapljico - drhteče.


In mnogo reke kapljic steče,
ko neki fant dekletu reče,
tam zraven kjer je kamen stal,
kjer slap mu solze je že dolgo pral.


»Poglej ta kamen, kako joče-
srce iz njega uiti hoče!«
Prijela deklica ga je v dlani dišeče
utrnila se zveda je svetlikajoče črne sreče.


Četudi ona kamnov v slap ne meče,
jo v dlani kamen vroč opeče
in vrže ga v globine reke,
kjer kamen v hipu prepotuje veke.


Iz vode se prikaže angel presunljivi.
V soju modro zlatem ga uvidi.
Mu na obrazu ni moč brati let,
na plečih medaljona večni cvet.


Pogled na angela jo mami.
Vse kar ve, pozna - utone v pozabi.
Za hip se v večnosti predrami,
skozi fotografijo, ki jo vabi.


Prečudovita je sapa domišljija,
ki srcu vedno nove upe odkriva.
Skozi sanje peruti sta poletela,
nekje med nebom in zemljo sta se objela.


Iz medaljona srebrnega zdaj misel seva.
Skrivnosti lepote vseh časov opeva.
Balerina in demon večno sta živela,
ljubezen še iz kamna vselej bo gorela.


Ko tu stojiš lepota omamljiva -
skulptura prevzetno očarljiva.
Pogled otožno zrel neskončno me prevzema,
vem v obeh ideja ista se rojeva.


V rokah svilena fotografija -
Obraz - meglica želj ne skriva.
Soj angela, ki hotel si ga pokazati -
Žarečo prepoznala sem perut v modrici zlati.

Vsako končno vprašanje,
ti že od vedno podarja
končne odgovore.

Povem ti;
Svet bi se prenehal vrteti,
če ne bi bilo tako.

Vendar vedi:
da je to le zakon končnosti,
ki pripada svetu končnosti.

Kajti zibelka tvojega srca.

Da.

Zibelka prav tvojega srca.

Ti veš kje je doma.

Slišala sem glasbo v drevesu srca,
štropotanje dežja iz oči neba,
bučanje in grmenje slapov v duši.
Z rokami iztegnjenimi v satje
sem nihala na valovih svojih sanj.

Utripale se ognjene veke noči
in me vabile v skrivnosten vrt domišlije.
Tam je ležal ključ v svoji samotni zadostnosti,
v svoji pripravljenosti, ki se prebuja za nalogo,
da se bo lepota duše razcvetela,
kot čisto lepotno čustvo ali prečiščena
občutljivost v prebujajočem se preobilju,
ko se bo razžarelo sonce v meni.

V vetru sem slišala vznemirljivo zgodbo,
šepetanje morja v zrcalih božje podobe
in pomikanje spomina iz njegovega šumenja
skozme pikajoče s slanim želom ose
v jadra krvi in jeklo mojega značaja.

Drobceni korakci topotajo
Zlato rumeni laski plapolajo
V siju žametne pomladi
Otroci na polju se igrajo

V roki trakec rdeč drži
Ponosno se smeji
So biserne oči
Veselje skoznje se iskri

Vrtinec poje srce mlado
Ki zaplesalo z njo bi rado
Če le ujeti se pusti
Poljubček dal bo za nagrado

Pa vrabček zviti ne pusti
In spretno dekle se vrti
Kot da ne vidi in ne čuje
Njej mar ni duše, ki boluje

Čakam na tvoj obraz,
čakam, da spoznam svoj jaz,
čakam, da mi tvoja luč
prinese sreče ključ.

Ne reci mi, da je bilo čustvo zaman.
Z nasmehom je gostovalo pri meni
in žarelo zarjo skozi pore oblakov.
Bilo je za odtenek svetlejše od sonca,
kapljica sreče na mojem rokavu,
snežinka, ki vzdihne preden se utopi
v misel zdramljeno iz spanja.

Božalo je zvezde svetleče sredi noči,
ležeče na mojih ramenih in stenah srca,
poganjalo je trenutke skoz hrepenenje,
z navdihom je prižigalo iskre v breztežnost,
se dvigalo z urnimi krili visoko v obzorje,
z belino galeba skoz spektrum neba
je obšlo šumenje morja in vsebine morskega dna,
da bi ptice v jatah priletele na cilj.

Obpotni kamen me boli,
razbrazdan obraz vzdelan v tla,
pod nepokošeno travo skrit leži.
S pogledom name, vržeš ga.

Preglasi pok kamna utrip srca,
kamen na kamnu - kamenje sveta,
ko kamen vržeš, ga upehanost izda,
zbolel je kamen v rokavu zla.

...o0o...

Nič ni lepšega kot je objem,
je kot miren pristan, ko najdeš se v njem.
Objemi prijatelja, ko ti je lepo
in tolaži se v objemu, ko ti je težko.

Čutiš? Ne, videti se to ne da
kakšno srce tvoj prijatelj ima.
Pošlji pozdrav mu in se zahvali,
Bogu, da so te z njim spoznali.

Pravi prijatelj te ranil ne bo,
morda povedal ti bo kaj trdo.
Dobro bo zate, saj to ti želi,
daj, tudi ti mu svoje srce odpri.

Bodi hvaležen in daj mu nasmeh,
odprto srce se vidi v očeh.
Poglej ga v oči in videl boš takoj,
kakšen je pravi prijatelj tvoj.

Skozi vonjave vrtnice v tekočini hrepenenja,
se moje telo pretaka po nevidnih žilah srca
in oči vstopajo v oaze, ki me sprejemajo
v svoje izvire z okusom izgubljenih slasti.

Svet sedi na težki gmoti, ko se vode bistrijo
in odhajajo skoz svetlobo moje kože.
Po delčkih sekunde, ure in dneva
sem sestavljala dojetje radosti iz umikanja
in odrinjenosti v mnoštvo utekočinjene spolnitve.

S kakšno neverjetno silo me je odpihal veter
skoz cvetočo vrtno uto očiščeno strasti.
Še nočnemu nebu se ni bilo treba zrcaliti v mojih očeh.
Bila sem odveča stvar v podobah tihožitja,
pregnetena v kvasu sanj in ob belem dnevu samosti,
spolzim zaspano osrediščena in izvrtinčena
v osi svojih misli, ki jočejo sonce in zvezde
v božjo košaro dobrih namenov in želja
v neskončnem bivanju mene v zamejenih gibih,
ki mu osuplo čudenje in strmljenje odmerja
mesto skoz kalejdoskop spoznanja.

...o0o...

Želim vam sreče - vsem ljudem.
Ne moje- take, ki jo zase vem.
Ne. Želim vam, da bili bi vsi
kar prosto v srcu vašem tli

Ni tisoče poti,
ki bi vodile v mirne dni
le ena sama se iskri -
To nosiš v svojem srcu si.

Ne bodi to, kar bi želel.
Postani to, kar od nekdaj si hotel.
Odstrani zidove, odstrani teme,
naj duša zapoje, kar v srcu ti vre.

Miljone drugih src na zemlji cveti
v vsakem svoboda naj prosto brsti
objemi otroka, reko ljudi
in ljubi, ljubi - kdor rad ima- živi.

Živijo srčno novo obdobje !
Živijo lepe reči !
Živijo sonca obzorje !
Živijo tebi, ki verjameš v ljudi !

Že dolgo je tega
kar sem stopil na pot
in drsel proti robu…
Tam ni več hotenja
ne iskanja
in ne veselja
ena sama velika travma je.
Hoja po takem robu
je kot bi tlačil črepinje
krvaveli pa bi tudi drugi.
Prehod ni enostaven
vsi dvomi in strahovi
ali zame sploh je?
Zakorakal sem
po varni poti
izkušen v negotovem včeraj
zavedajoč se
zdaj je
danes je!

Žalost je prišla na vrata,
vstopila je in čakala.
Seveda sem jo prepoznala,
vendar nisem je nagnala.

Kaj delaš tu in kaj želiš?
Nisem te klicala.
Odidi stran, da sama bom,
ne misli, da se bom jokala.

Stekleni angeli, razpršeni v okruških sveta,
razglašeni z mnogimi nesmisli
moralnega šibanja, polzenja in padanja,
rotim vas!
S steklenimi črepinjami v svojih prsih,
z dvignjenimi rokami
vstopam v stisko prehoda
z izrazom večne človeške bolečnosti.
Vstopam v tretje tisočletje
v želji po spoznanju neskončnega,
v želji po popolnosti in posvečenosti,
v želji po brezmejni ljubezni.

Pred odhodom na dolgo pot
sem obula svoje razdrsane copate,
da bom udobno hodila
skoz razmajane čeljusti ljudi
in njihovo lovorikovo duhovno vezivo,
med sencami zlatolasja in mračnih dvomov,
skoz križpotje zatohle teme tega sveta.

Navidezna slepota
Varnostni oklep
Siciljanke
Plesoče po lesenem odru
Tok tok tok
Je kdo doma
Je suis la pour toi

Odpri mi vrata
Pred njimi stojim
Zaprta so
Nastežaj
Odprto žrelo samotarja

Ko prvič sem tebe srečal portal,
vzklila je bodeča nežna milina-
beseda skrita lahko se bo odkrila!
Sijočih zvezdic pogled je zasijal.

Brezskrbno sem pesmi v stavbo dajal;
izginila vsakodnevna sivina,
mavrica pravi sijaj je dobila,
sam sebi zaupal, nikogar se bal.

Kamenje misli tu vsakdo naj sipa,
kdor je in kdor ni-in kdor še bo.
Luč v temi vsem prijazno utripa!

Z oblaki vseh barv risano nebo-
naj mi nihče koraka ne spotika
komur sreče tu najti ne bo!

Bila si preblizu,
da bi me opil Tvoj vonj,
prevelika,
da bi Te videla,
preglasna,
da bi Te slišala.

In ko sem Te,
preveč čarobna in
preveč moja,
da bi Te izpustila.

(aneja, 2003)

V meni je praznina strašna, tiha,
srce preplašeno mi v težkih prsih ždi,
razum mi bega, odločitvam se izmika,
nobena pot se prava mu ne zdi.

In na razpotju v strahu se oziram,
na katero od poti naj se podam,
da na koncu odločitve ne preziram
in bolečin prehudih drugim ne zadam.

A kaj je hujše, vztrajno se sprašujem,
ko neprestano v istem krogu se vrtim:
izbrati, pa čeprav kasneje obžalujem,
ali obstati tu, kjer sem, čeprav trpim?

Čutim te !
Čutim te nocoj Močno
Čutim tvoj vonj Telo
Čutim tvojo bližino Pronicljivo
Čutim tvojo milino Vabljivo
Strasti ostrino
Lahkotnosti globino
Vibracijo poživljivo
Čutim
Slastno bolečino
spiralo omamljivo
V brezmejnost vtkano
krika melodijo
Telesa žametno toplino

So Ljudje
Pa so njihova dejanja
Dobri so vsi ljudje
Samo dajanja so lahko sporna.

Važno je biti predan
Živeti v tem trenutku
Ne biti vklenjen v preteklosti
Ali prestrašen v prihodnosti.

Treba se je opredeljevati
Samo nikoli do Človeka
Samo dejanje je predmet opredelitve
Da si kot Ponciji Pilati ne umijemo rok s krvjo.

So Ljudje
Pa so njihova dejanja
Dobri so vsi ljudje
Samo dejanja so lahko sporna.