Rada bi še bila
zasidrana v tla.
Pogum mi ne bi jemal
niti največji razum.

Ti pa sploh ne,
ki jemlješ mi vse.
te bom k hudiču poslala,
boga prosila,
da življenje nazaj bom dobila!

Nihče ni vedel kaj nas čaka,
kako usoda življenja tok pretaka,
a ko spominjaš otroških se dni,
kaj dal bi, da bi bi spet brez skrbi.
Ko mama potolaži vsakeršni jok
in oče se hvali: "To moj je otrok".
Pa veš, da je že daleč tedaj,
ko menil si, da... svet je le raj,
ko menil si, da je konec sveta,
že če zgodbica se nesrečno konča.

Zdaj več ne upaš živeti v raju,
bilo prelepo bi kot cvetje v maju,
pa vendar zavedajoč se, da življenje je dar,
bi morali iz njega narediti si raj.
Da nas po svetu ne bi vodil le um,
da ni važno le to kaj je pogum,
ampak, da pot ti ustira srce
in daje ti smisel, čeprav nevede.

Z obema rokama,
prijemam darove, ki mi jih da!
Vsa sem predana,
ko vidim ljudi.. iz krvi in mesa.

Nebeška je moč,
pred mano vsa,
četudi temna je noč,
se na nebu luna smehjla!

V jutru cvetje nov dan začne!
Listje, kot čaše so polne vode,
ki rosa prilije jo nežno, skrbno,
da si cvet lahko, vsak odpre oko.

Oblaki morda nočejo vstran
in se postavijo Soncu v bran.
Kot železna zavesa njegovih sanj,
naredijo mračen, oblačen dan!

Nekje, visoko zgoraj, na drugi strani mavrice,
dežela je, kot bi izšla iz pravljice.
Nekje, na drugi strani mavrice, modra so nebesa,
Kjer sanje resnica so, če le spomniš se nečesa.

Nekoč si bom na zvezdo zaželela
in oblake za seboj pustila,
tja, kjer težave kot bonboni se topijo,
najdeš me, kjer nad vrhovi dimnikov zbledijo.

Nekje, nad mavrico, modre ptice letajo.
Le zakaj se krila tudi meni ne obetajo?

In šla bi tja, kjer težave kot bomboni se topijo,
najdeš me, kjer nad vrhovi dimnikov zbledijo.

Nekje, nad mavrico, modre ptice letajo.
Le zakaj se krila tudi meni ne obetajo?

Potapljajo se sanjavo poljubi sonca
skoz modre spominčice kakor nebeške sledi
veletoka svetlobe, ki jih vpijajo mokri cvetovi
v čas opojnih priložnosti z vonjem življenja.

Pogled sledi valovanju kuštrave trave
skoz prvinski ples dežja v perutih golobice.
Oči so obešene na rožno pelerino pomladi,
na iskrive kaplje rosnega utripanja bilk,
ki se dotikajo šumečih semen.

Srce živi iz ljubezni za ljubezen,
ko pomlad zacveti rosni nasmeh lističev rože,
ko poletje iztegne roko izsušenega grla dežju
in jesen s svojim žarečim obrazom kliče obiralce.
Vse se prebuja, napne, razcveti, odloži in oddahne.

Ljubezen spet prebuja pomladansko sonce
in uči sprejemati nove poti in darove.
Z mehkobo sonca se prebuja jasen dan
in odpira vrata toplemu soncu,
da sem zmagoslavno vstopila v njeno območje.
Pomlad naj prinese vsem mir in ljubezen
v svoji neskončni toplini sončne svetlobe.

...o0o...

Prepevaj, misli zalo
in v duhu se nariše lepa karma.
Ti, ki misliš na vsa lepa božanstva,
na svete slike in ljudi,
vse to se ti spotoma lepo pripeti.

Vso delo, ki ga s srcem delaš
vse je v tebi znesenjaško
in duh prevlada ti junaško
nad temo, zmoto in skrbi,
tega v dušici sploh ni.

ČE NE VERJAMEŠ VASE,
V LEPA DOŽIVETJA, SE V
DUHU USTVARJA ENERGIJA
TVOJEGA PODOŽIVETJA.

Zjutraj se zaradi njega zbudim
in dan, samo zanj živim!
Čepraw težko se mi zdi,
vse, čisto vse lahko se zanj zgodi.

Danes sem zanj odprla oko
bilo je tako lahko!
Zanj, sem dan živela..
njega sem želela.

In ko večer prinese mrak,
samo zanj se ne bojim spak!
In noč prespim mirno, z angelsko sladkobo.
samo zanj prenesem sanj hudobo.

Nocoj, nocoj mrak prinesel bo večer
in tišino motil bo le mir.
nocoj bom zanj zaspala!
spet se noči bom predala.

Preden mirno bom zaspala,
njemu se bom popolnoma predala.
in da v sanjah nebi grešila,
se bom z njim poročila!

Koliko ljudi je,
ki so zatrjevali,
da so moji prijatelji,
koliko ljudi je,
ki so me veselili
in žalostili.

Eden je stalno zraven mene,
malo molči, malo govori,
malo me razveseljuje, malo jezi.
Drugi je mrtev in sem ga izjokala.
Tretji je malo odzemljen,
brez težišča
in ne vem kam se je dal.

Seveda tudi lepota nekaj velja.
Vsi so bili zelo lepi,
a kaj je posebnega v tem,
saj sem si tudi jaz domišljala,
da sem zelo lepa.

Slišim glasbo, ki mi je znana,
ki kot veter je razigrana,
kot film v glavi se mi zavrti,
vse, kar se lepega mi godi.

O, hvala Bog, da si ušesa mi dal,
da slišim to pesem v naravi.
Hvala, da lepoto mi um je spoznal,
da vidim vse to z očmi.

Morda oči, ušesa in um
vse to sploh ni dovolj, da prepozna,
morda milost je tista, ki človek jo ima,
da skozi srce božjo lepoto spozna.

Dlan spominov
Prvi jutranji nasmeh.
Beseda.
Nebo.
Obsijano ali temno.
Kamen ob poti.
Veter.
Telo.
V objemu kolo.
In pesem .
Ki jo ptice pojo.
Od nekdaj
Nikoli v slovo
Tresljaj.
Vse lepo.
Kar ujame oko.
Občutek svobode.

Pomladni dan,
z grenkobo obdan..
na oblačnem se je nebu,
Sonce nasmejalo dedu.

In trave,
v barvah zlato rjave,
so zaigrale melodijo,
zimi rekle so "Adijo!"

Drevesa so odela krone si razkošne,
in mraz mučijo bolečine neznosne.
Valovi morski, višji so kot ponavadi
en v drugega butajo se radi!

Vse se zbuja, vse se prebudi,
četudi, četudi Svetlobe ni!
Vsaka stvar se zgane, vse se spremeni.
Izgubi svoj čar in se spet razplamenti!

Le človek nima časa pasti!
Le človek nima časa spet Zrasti!
Boji se ustaviti za trenutek in odkriti,
da brez tega ne more srečen biti!

Medtem ko morje utriplje mirno
in čaka plima med čermi večer,
strmijo sanje v daljavo širno,
se dvigajo visoko v labodji spev.

Poglejte jih! Zvezde. Bele sveče.
V usodne zanke se love,
lebde na dihih tihe sreče,
po večnosti te lučce hrepene.

Migljajo granit, utrip neba.
Naenkrat se mehkoba zdrzne,
se zvrtinčni noč, zastoj srca,
svileni sen se v nič pogrezne.

....o0o...

Metulj mojih sanj leti.
Gledam ga kako se v soncu blešči.
Prepoznam ga z zaprtimi očmi,
ko ljubezen njegovega pogleda me oslepi.
Ko sapa njegovega petja me prebudi -
iz otrplega spanja,
iz nemirnega stanja.
Ko srce se tako vihravo umiri.
V ritmu življenja zaživi.
Metulj sanjavi,
četudi efemerno drhti,
v pomladni vonjavi
novi up vzbudi.

Mojbog, kako visoko si tam gori.
Rotim te mesec, vpet v višavo zlati svit;
moj pajčolan, noči svečanost mi dovoli,
da zrem svetlih zvezd bleščeč nakit.

Mi vzdramljaš čute sle in lesk oči.
Ne vem ne kod, ne kam moj vzgib hiti,
spokojno v noč vžiganje neba sledi,
gnan drsi v večnost zarisanih poti.

...o0o...

Ostala sem sama s teboj,
končno prišel trenutek je moj.
V miru s teboj se bom združila,
ko bom meditirala in molila.

Vedno z menoj si, saj čutim te tu,
v srcu, v zraku, v mislih in duhu.
Objemaš moje telo in srce,
tudi takrat, ko na napačno pot gre.

Toplo mi je pri srcu in srečna sem,
ko vedno me sprejmeš v svoj objem.
Ko potrebujem te, kažeš mi pot,
z menoj si, ko polna sem zablod.

Ko grem po svoje, dovoliš, da grem,
saj vedno spet vrnem v tvoj se objem.
Z novo izkušnjo, bogatejša kot prej,
prosim te znova – rad me imej.

So res trenutki,
so srečanja,
so naključja tista:

ki spremenijo
in vzvalovijo
srce in dušo;

ki preusmerijo
in na novo odmerijo
mišljenje, hotenje;

ki premaknejo
in odstrejo
kopreno hrepenenja;

ki zanihajo
in pretresejo
pot življenja?

V zapredkih zarja v višavah,
nad Čavnom prižgane luči,
v naročju ograde in dobravah
so vzklila semena rasti.

Steblca v naporih iskanja
pretakajo sok živih stvari,
bolečino in radost za setev,
iz semenja narava utriplje, gori kakor kri.

In potiho k potoku besede šumijo,
iz samote k izlivu v Vipavo teko,
pesem naravi in domu v tožeče slovo,
blagoglasno v čistino izvira pojo.

Korenina korenini prisluhne.
Rast ve za svoje podobe.
Se dviga in naposled oddahne,
položi na grudo svoje plodove.

Od daleč sem te gledala
kako si dogoreval
in pljuskal vame,
se sesuval vase,
se lomil kot ledena skorja
v mogočno reko življenja
in ogenj moje ljubezni.

Kakor star hrast si tlel
in zamujal najlepše dneve
svojega življenja,
preseljen v stvari,
ki so bile samost,
hiša, dvorišče, češnja
in barve tvojih slikarij.

Oh, to sladko moje
in tvoje tlenje,
prepoznavno z dišavami sanj
v praznem lovu za trenutki,
ki so neizpolnjeni zaradi daljav
umirali dan za dnem
v sončnem ozračju dneva
in strdkih najinega časa.

V življenju so stvari,
ki si jih izberemo sami,
so kot igrače, ki otrok jih ima,
jih gleda, uporablja in se z njimi igra.

Koliko odrasli znamo ceniti
stvari, ki jih dobimo
in ljudi – koliko jih znamo ljubiti
ali si sploh upamo o tem govoriti?

Otrok si upa povedati in pokazati,
ne sprašuje se, ljubeče objame svojo mati.
Pove ji, da igrača je živa in sedaj,
povabi jo: mami z menoj se igraj.

Včasih se zazrem v nebo.
V puhaste oblake.
In se sprašujem: Kdo smo?
Kdo nadzoruje naše korake?
Kdo nam nalaga trpljenje in zlo?
Kdo nam nalaga tlake?
Včasih narahlo zaspim
in potujem po tem čudnem svetu.
Vidim obraze,
na katerih piše "Trpim".
Slišim usta, ki govorijo:
"Ne vem, čemu živim".
Vidim ta planet od daleč.
Kako se kruši.
Ruši.
Kako izginja vase.
A jaz le nemo gledam.
Nimam moči,
da karkoli spremenila bi.
Nihče od nas nima moči.

Danes molim zate,
da bi bil zdrav,
da bi bil srečen.

Danes molim zate,
da bi bilo veselje na tvojem obrazu
in mir v tvojem srcu.

Danes molim zate,
da bi zmogel vsa težka bremena,
da bi vsak dan znova zaupal.

Danes molim zate,
da bi bil luč, toplota, zavetje,
da bi bil sreča.

Danes molim zate,
danes molim zate,
danes molim zate le.

Šavrini suha rebra gruda zemlje
žvenket s cekini rez na obzorje
vali se suša joka v morje
grmenje črte črn ptič v vodovje
oblaki toča dežja klesti sadež v moje
izvir vode čez trato med skalovje
grap rezrezanih dolin praznote
vode zelene odtekajo s teles golote
oljke brste potno čelo Šavrinov polje
pada sonce v morje se pogrezne v spanje
nezaznavno polnijo se prostornine morja
s koščki Istre srce zemlje suha škorja
buči morje Jadransko vodo čez gorovje
mornica ziba ribo volk pomorščaka morje
postlano z vali mornarju je domovje
ziba sonce val valovov morje.

...o0o...

Trave pomladne so dišale,
se s cveti bogatimi bahale,
pa ptice so na spodnjih vejah žvrgolele,
ko so naju v občutje ujele.

Pogleda sta eno postala,
z nosovi sva se poigrala,
Se otipala, pa stisnila in pritegnila,
združena v poljubu, sva se v travo zvrnila.

Čas je zatrepetal,
se ugasnil in obstal:
Ko so vse celice v naju zaživele,
da so vso strast v daritvi izpele.