Skrivinčena okna od joka in stoka
hiše ob gredicah zelenih imajo,
so prikrajšana, objokana usta otroka,
zidana v stenah, votlih oči za ograjo.

So ceste, ki mimo po prstih odhajajo,
se v daljavo odmikajo, bežijo v noč,
so žile okamenele, kot drevesa usihajo,
umrejo, ko v rasti izgube svojo moč.

Od odgorelih ur svečni skipek ostane.
Molk čakanja. Kot z jadrom brez vetra
ubežnik pluje, se z mesta ne gane,
izdihne kot življenje bilo bi iz etra.

...o0o...

Na deževni planoti neodžejanih duš
puščoba starosti izteguje vratove
in roke suhljadi iz trupa zemlje štrle.
V votlem dnu bobneče in ječaje
med pokanjem vej se listje grmadi,
v vrtačah in breznih ležijo kupi suhljadi.
Gora poje in veter žvižga v daljavi.

Med sesedanjem uglaslih snopov rasti
zamirajo skoz divjino človeški koraki,
starožitni demon skrit strmi človeku v oči,
v zoženih zrkljih ima skrite pasti.

Bučijo gore, spopada se bes, skale vali,
obstane na grudih nemirno kamenje tu doli.
Ob drhtenju listja, zlomljene veje in razklano drevo
s priprtim pogledom bedi in starca motri.
Med štrcilji, ob agoniji mravlje se starec ustavi,
oblečen v belo obleko med oblaki peloda
s palico v roki zamahne in reče:
"Jaro žitišče sem varoval tu doli!"

Želim si te, čeprav te imam,
hočem te, čeprav te ne poznam,
ljubim te, ker ljubiti te znam,
čutim te, saj te v sebi imam.

Kot eno sem jaz, a vseeno del tebe,
ti si celota, a vseeno del mene.
Oba sva kot delčka kot kaplji v morje,
velika v srcu a majhna v vesolju.

Budim se, budim!
Večer me omamlja.
Budim se, budim!
Se Luna Poslavlja.

Budim se sama,
v rumeni temi.
Z zaprtimi očmi,
zrem na dno oceana.

Budim se, ko nikogar ni,
reke ustavljam..
in jih poganjam..

Budim se, budim!
Si sama oči pomanem!
Budim se, krepim,
Sama vstanem.

Budim se sama!
Sama se zjutraj objamem.
Sama si oči pomanem..
Ker sem pač taka.. in ker sem... popolnoma sama

Čutim zoro v duši,
čutim prihajanje jutra.
Vse bliže in bliže.
Lahko bi celo rekel strastno.
Polno samega življenja, ki se razkriva.

In že sama misel na Božansko je prijetna,
poživlja in spominja.
Vzhaja, radost vzhaja.

Iz najtemnejših globin prihaja svetloba.
Sije, razžarja. Božansko, ljubezen…
Sij, ljubezen, in spremeni me!
Naredi me za orodje Božanskega!

Naj bo sonce, naj bo strela,
pošlji vse mi, vse bom vzela.

Ne bom se upirala in te prosila,
da bi kaj drugega rada dobila.

Prosila te bom, da dal mi boš njega,
čeprav je svoboden, bi rada ga vsega.

Vendar, če misliš, da bom trpela,
pošlji ga stran, da ga ne bom imela.

Ali je zame ali pa ni,
bolje kot jaz, Gospod Bog, veš ti.

Vrtnice so rdeče.
Včasih krvaveče.
Včasih modre kot kri.
Ampak dragi moj,
v mojem srcu si samo ti!

Petra

Stopala sem skoz široko šumenje hoste
in obiskala darovalca zelene neskončnosti.
Iz globine notranje svetlobne luči
je pronical vonj prerajanja tistih prvin,
ki skozi razpoke prihajajo v pota moje krvi.

Našla sem svoje staro, utrujeno drevo,
dvignjeno na nogah s tisočerimi prsti,
odeto s tkanino iz sončne snovi.
Cvetelo je ognjeno rdeče,
gugajoče in smehljajoče na zlatih trakovih.
V cvetih biva uspavan skrivnostni spomin.

Ob drevesu stojim sredi svojih korenin.
Notri sva dva. Prisluhnem šepetanju.
Bil je spomin v prisluhu, ki mi je govoril,
da bi me pomiril v nedokončanem koraku
in obudil dih starega drevesa v meni.

Vrata srca sem odprla na stežaj,
pridi moj angel, z menoj se igraj.
Igrajva se, pojva in imejva se lepo,
saj življenje prehitro minilo mi bo.

Za žalost, trpljenje časa zdaj ni,
saj moram storiti še toliko stvari.
Moram veliko se še naučiti,
želim se še igrati in veliko ljubiti.

Ker ljubim tebe, bom tudi njega,
ki ga čutim in tipam in »polno« je vsega.
Ljubezen je moč, da se sreča deli,
za tebe, za njega in za vse ljudi.

Dan je bil miren in tih,
kot veka neba z modrimi očmi.
Tih kot ptica nad veliko strmino,
kjer žarijo jutranje sanje
z očmi zlatega pogleda.

Sonce mi je ogrevalo kožo.
Potiho je žuborel vrelec izvira
in dan se je rodil v novi podobi.
Misel je postala studenec.
Potok je iztegnil roko,
reka se je izlila v morje
in srce je postalo čolnu pristan.

Naj ne bo me strah!
Saj to nisem jaz!
Naj se vse umiri,
kruto je, a ne boli!

Tvoja sem,
odpelji me stran.
Uživam v tem,
vsa se ti dam!

Hvala ti, ker si tu.
Ker si z menoj in nisem sama.
Hvala, ker te lahko slišim v snu,
in ker vem, da je trdna tvoja rama.

Tvoja sem, popolnoma tvoja.
Rada te imam, ker si moja!
Kako rada se ti predajam..
kako rada te vsak dan osvajam.

Mavrica se konča tam,
kjer začne ljubezen iskati svojo mater.

Nekje, kjer so tudi ptice večne
in kjer odgovori prihajajo brez vprašanj.

Tam, kjer skozi moja usta Neil Young poje:
" the peace's gone, but it's not forgotten"

Hvala ti Bog za vse kar imam,
hvala za ljudi, ki jih poznam
in za občutke sreče, ljubezni,
da jih lahko vsak dan prepoznam.

Hvala ti dragi, da si z menoj,
hvala, da spremlja me tvoja misel.
Zaznavam te v sebi vsak hip,
čutim te, kot svoj srčni utrip.

Počutim se varna in vodena s teboj,
nič hudega se mi ne more zgoditi,
saj te ne bom prenehala ljubiti.

Ljubezen je sila, ki dal si mi jo,
takrat, ko bilo mi je najbolj hudo.
Ko sem trpela, pa nisem dobila,
Ko sem si želela, pa sem vse izgubila.

Ostal mi bo spomin,
na obuditev najslajših občutkov iz mojih globin.

Pokazal si mi, da sem vredna tega.
Pokazal si mi, kaj moč ljubezni lahko človeku da.

Občutila sem dotik, dotik Boga,
Občutila sem sanje, skrite v najtemnejšem kotu mojega srca.

Z žarkom ljubezni si odprl ta vrata.
Z žarom ljubezni občutke zbudil.

Z mehkobo dlani si vrnil mi moč,
S poljubim mi dahnil življenje.

Z objemom si vzel me pod okrilje Boga,
Z roko si stisnil spoznanje,
Da moram vsak dan doživeti te sanje.

Hvala ti!

Tu sem,
da ti podam roko.

Tu sem,
da skupaj se ozreva v nebo.

Tu sem,
da se ob meni prebudiš.

Tu sem,
da z mano v višave odletiš.

Tu sem,
da skupaj odletiva
čez rožnate poljane,

da ljubezen obudiva
in občutke znane.

Maj je.
Nikogaršnje misli polzijo po licih,
pokritih s snegom.

Maj je.
Morski vetrovi razvnemajo
in rože cvetijo.

Maj je.
Nostalgija za pticami mami
in mir je.

Maj je.
Polno naročje sanj.
Dišijo po sivki.

Ko človek mlad je še bil,
je svoj dan v številko spremenil.
24 ur, pravil je, da ima..
in vsaka 60 minut velja!

Ko je človek vse to doumel,
počutil se je vesel.
Glej.. bil je vesel, ker je znal.
Ker se je naučil, da bi naslednjim predal.

Podajalo se je znanje iz roda v rod.
Brez uspeha, vsi ga niso doumeli.
Za druge bil je kakor poln sod.
Ki so ga komaj skriti uspeli.

Zahtevaj od Boga nebesa,
pa ti garantiram,
da prideš v pekel.

Zahtevaj od Boga zdravje,
pa ti garantiram,
da boš še naprej ostal bolan.

Zahtevaj od Boga bogastvo,
pa ti garantiram,
da boš še naprej ostal reven.

Zahtevaj od Boga ljubezen,
pa ti garantiram,
da ti bo ostalo le sovraštvo.

Bog, sveti duh, ali ta najvišja sila,
nikoli ne deluje na komande,
deluje pa na tvoje prošnje,
tvojo ponižnost in hvaležnost.

Vsega objeti, čutiti, ljubiti, živeti, da bo polno tvoje bitje.
Ne le iz navade gledati, poslušati, čutiti in biti hladen,
iz nezavesti bolestno živeti. Premikaj se v centru negibajoče
se premikajoče zavesti življenja, da lahko presežeš sanje,
svoje stare meje, za večno jih zabrišeš, razširiš roke
in vse to objameš, občutiš, ljubiš, živiš; ker to je življenje,
to je dogajanje, to je stanje, to je to, kar iščeš. To si ti.

Ko Sonce pretoplo sije,
se sneg stopi.
A če snega ni,
se sled zgubi, voda jo umije.

Če preveliko dozo vzameš,
to ni več zate.
Vse kar preveč je,
škodi! Ne verjameš?

In če človek preveč ljubi,
nima več nič!
V tem je na izgubi.

Ko drevo ima zadosti vej,
jih kmet poreže.
Če si človek ne postavi mej,
kaj lahko doseže?

Težko je,
ko te gledajo, pa te ne vidijo zares.
Težko je,
ko te poslušajo, pa jim ne pride do ušes.

Povem ti, srce,
ni lepo, ko zrejo v te,
pa te vidijo ne.

Žalostno je,
ko te otipavajo,
pa te ne zaznajo ..

In te pustijo samega nekje,
kakor da bi bilo to vse,
da te pregledajo in izpustijo,
da te raziščejo in ujezijo.

Povem ti, srce,
to še ni vse,
neumno je, ko ti govorijo,
pa svoj svet zaprt pustijo.

Sama grem na pot -
tako v glavo ji udari,
tam so ljudje,
kruh povsod,
le lačne sitih da nahrani.

Ponuja ulica livade -
tu človek sam sebe se boji,
a poglej lepoto,
obilja sok,
kjer pogum te v zvezdo spremeni.

Poglejte Sokratu v obraz,
zaradi vas sramu se bojte,
ne mene,
poštene ciganke kruh,
zaradi vas do mene zdaj postojte.

Glasno hrup odmeva
vsenaokrog, izpod uličnih luči.
Hej ljudje!
Ste lačni, siti,
kraljica vam svoj kruh deli.

Ti veš, kako mi je!
Ti slišiš, ti veš vse.
Ti vidiš, vidiš me..

Tu sem, zate le.
Samo jaz in to je vse.
Samo preprosta jaz,
tu je moj edini obraz.

Tu sem, vsa sem tvoja.
Milo gledam tvoj obraz,
lahko bila bi boljša jaz.

Ti veš, da luč posije,
ko dež poneha in se luna skrije.
Ti veš, da jaz sem tvoja
in da lahko bila bi svoja.

A morda ne veš, da bi bila lahko
boljša, če te ne bi bilo.
Morda ne veš, da še lahko
narišem črto in izbrišem jo.