Ali imajo moje misli svojo barvo,
so popotnik skoz mene,
so svetli potok sonca, ki ima svojo pot?
Ali imajo moje misli svoj namen,
ko se zlijejo skoz poželenje oči
in se spuščajo v temnozelene krošnje dreves,
v negibne odseve voda,
pljuskanje valov ob morsko obalo
in ko noro preletavajo vrtince rek,
pobeljene gorske grebene
ali ko skoz razpoke zidu
prodirajo v prostor in se v njem
naselijo kot negibnost končnega?

Ko te je strah sebe
, ...in veš, da si, ...
, ...skrit v temi, ...
, ...v neznanem in tako znanem, ...
, ... kjer čakam se, ...
, ... ustavi se ! , ...

Glej sonce podnevi,
glej luno ponoči.
Dan v dnevu je noč,
noč v dnevu je dan.

Tema in svetloba se igrata,
le odtenek en drugega sta,
in smrt-življenje valovi,
da zdaj tako je, drugič pa tako.

In mi ne vemo, kaj je kaj,
pametni norci vse ločujemo,
iz ritma smo naša bitja potegnili,
kakor da bi vsi radi zgnili.

Potujem na valovih življenja,
ki spuščajo in dvigajo se,
včasih polna sem hrepenenja,
drugič spet vseeno mi je.

Valovi včasih bili so visoki,
da so zalili vse kot orkan,
drugič bili so spet majhni in plitki,
življenje bilo je kot prazen vsakdan.

Ni me bilo ne prej, ne sedaj,
bila sem takrat, ko čutila sem raj,
ko sem v srcu čutila ljubezen in moč,
ko videla sem vse – in dan in noč.

Mnogo krat mislim na prešeren sončni nasmeh,
na ta čudežni vesoljni pustolovec življenja,
ki me rožnato obarva in mi zapeljuje srce.
Premišljujem kako me njegovi žarki obmirjajo,
se me dotikajo in spodbujajo ustvarjalni nemir.
Zanje je vedno dovolj prostora v meni,
imajo neskončne možnosti za domovanje,
da nadaljujejo svoje začeto delo.

Ko mi svetloba napolni dušo z najtišjim glasom,
ko mi razsvetli mračne kotičke in dvome,
kjer ni letnih časov in ne horizonta neba,
le meje in pregrade so za vsakim brstom mojega navdiha,
tedaj tema, ki jo nosim v sebi, pred soncem okamni
in njene nekoristne globine so zgolj sence,
ki mi ne morejo opredeliti čistih misli in idej.

Moje srce se je danes tako razširilo,
da bi vesolje lahko šlo skozenj
in na tisoče bogov bi se lahko zateklo vanj
pa krožilo po krvotoku in gledalo skozi
špranje kosti celice, ki so začele poplesavati
od veselja in spoznavati moje ideje.

Občutila sem pomirjujoče vibracije
in notranje orgle so veličastno igrale
v vetru skoz valujočo žitno njivo
in sejale semena, ki klijejo življenje
s pesmijo, ki se dviga navdušeno v jasnino neba,
v iskanju rešitev dokončnega pomena:biti,
da sem jaz, jaz in da moj um boža srce
in ustvarja v meni svet, ki se mi nasmehne
vsakič, ko odprem okno in ko sonce posije vame.

Ni rane brez rezila,
ni opravičila brez greha.
Ni pravih in napačnih dejanj,
so le trenutki odločitev in oklevanj,
ki pišejo jutrišni dan.
Senca za hrbtom pozna rešitev,
toda začetek je pretežak,
konec pa že znan,
čemu nestrpnost, zapečateno je.
Vse se vrne, mi nič ne pomaga,
mislim si - upam, da ne bo potrebno.

Morje je pljuskalo pene
ob moje srce.
Po morju so pluli čolni,
v njih so bili ljudje
in vsakemu sem podarila
delček svojega srca.

Sedaj pa je ta kraj tihi pristan,
v njem so shranjeni spomini
na ljudi, ki so me jemali.
Nikoli nisem podvomila,
da me niso potrebovali.
Nekateri so umrli pred mano,
nekateri so ostali kamni,
nekaj je takih, ki so padli
in so iz svojih izkušenj
stkali most na kopno
in tlakovali cesto z ljubeznijo,
po kateri hodijo svojo pot.

Z nohti sem mu parala žile,
ko je iz mene izganjal hudiča.
Nekaj je lebdelo nad mano,
kot da nekaj vem...
Danes nič več,
je eden tistih dni, ko ne gledam a vidim,
ne spim a sanjam.
In bolečina, ki sem jo čutila,
je risala akvarele,
krik je pel himno
in strah je požiral pogum.
A tudi takrat, ko so sanje živele rdeče,
te sence ni mogel nihče zadržati.

Ko se obrnem nate,
sem vsa jaz.
Takrat mi vzameš solzo iz oči
in zašepetaš besedo večnosti.
Takrat te začutim
in si mi ves vdan.
Po žarečem obzorju sežem
in tista solza je vse,
kar premorem.
Srečam te v morskem toku,
na večer slovesa te slutim
in vidim te v plesu
sončnih žarkov nemirnega vodovja.
Ko začutim jutranje snidenje,
vem, da sem ti.

Videl sem sij
v tvojih očeh,
prijateljica;
že dolgo ga nisem.

Sprašuješ me,
sprašuješ se.

Lahko prideš – tu sem;
nikamor nisem odšel.
Vem, da bo treba
ubiti črno srce,
ki bo pustilo
grozljivo rano
v prsih stvora,
in to bitje bo
moralo umreti –
ne bo mu pomoči!
.

Glej ga, ustvarjen je skozi gib
človek današnjega dne,
brezposelen, z veliko časa.

Soočen z minevanjem
se je usedel na obpotni kamen,
da bi se odpočil
od premoči in oblasti
tistih, ki mu režejo kruh.

Globoko je razmišljal
o logiki gospostva duha.
Odtujen od dejstev narave
se je zazrl v okamenelo pokrajino
okrog sebe in vzdihnil:
odrekel sem se večnosti,
odrekel sem se neskončnosti,
odrekel sem se absolutnemu,
odrekel sem se onostranstvu,
odrekel sem se prvemu in poslednjemu,
odrekel sem se domovinskosti svoje duše,
kruhu se pa ne morem odreči,
ker potem bi bil nihče.

Angel beli je priletel,
pa je vprašal, kje si ti,
rekel je, da ti ponesel
bo od mene križke tri.

Angel beli je poletel,
že ga tu ni več bilo,
upam, da si ga začutil,
ko te prijel je za roko.

Zdaj pa spet je tu, pri meni,
dolgo res ga ni bilo,
moč Angela je v tebi čutil
pa oditi hotel ni zato.

Kako bi ti danes polepšala dan?
Ti pokvarim včerajšnega
in ti namesto danes
jutri povem, da si se rodil tudi zame?
Tako bom jaz tista, ki ti je polepšala
od mene pokvarjen dan.

Nema glasba se oglaša,
veter v listju šelesti,
sova noč prespi,
riba ribiča lovi,
sneg sonce topi.

Sreča pride,
nesreča gre.
V šoli otroci učiteljico učijo,
lastovke zimo podijo.
Medved se lovca ustraši,
krava pase pastirja na paši.

Svet se v levo vrti,
izkušnja se od človeka uči.
Knjiga bere človeka
in iz iglic zraste smreka.
Plima se spušča
in luknja iz balona pušča.

Bila je to noč,
ki še kar traja:
z rahlim vonjem po barvi
in zmedenim pogledom na poslikana platna.
Ena od tistih,
ki ogromno dajo
a potem še več vzamejo
in taka, zaradi katere razumem vso patetiko
Romea in Julije.
Ena sama zimska noč,
ki jo vlečem za seboj kot pohojeno senco.
Pa naj bo še tako daleč:
samo ena je in samo moja.

Povedi mi,
rada bin znala!
Da nebin trke pensala.

Povedi mi,
reci, da me štemaš!
Da me nobenmi ne daš..

Vidi, ki ku ne,
ti jes poven use..
Ti znaš, kaj jes pensan.

Povela bin ti,
ma me je sran,
Da biš znau,
bi ti povela, kar češ biš dau.

Povela bin ti,
da te šteman,
da te jeman in da te ne dam.

Povela bin ti,
da mi, ko te ni,
in ko neznan kje si..
in ker te ni .. enomalo mi fali

Točka, linija, meja
območje, od koder naprej je svet samo moj
svet, kateri diši po sivki in vaniliji.
Samo od daleč, samo na videz,
zato ti ne smem dovoliti, da greš tja,
ker nisi pripravljen na moje solze.

Onstran tega, kjer preneham biti samo telo,
tam kjer se pojavijo neizrečene misli,
območje od koder naprej je svet samo moj,
tam te ustavim, še preden bi me utegnil
razkrinkati in pahniti od sebe.
Toda še huje, tam te ustavim
še preden bi me utegnil ljubiti.

Ko sonce za seboj ugasne Luči,
se umakne in Zapre Oči.
Ko ni več Kraljevih sončnih sveč,
Svet se strese in ga preseka meč.

Temna noč pokrije vse,
ovije duše z mesečino,
vstanejo le zvezde še..
jih umijejo in zbrišejo bolečino.

Drevesa zaspijo v miren sen,
omagajo veje jim od bremen.
In cvetovi vsi, zaprejo svoj cvet,
in ne pustijo žalosti v svoj svet.

Tudi jaz ne bom dovolila, da bi prišla!
Tudi jaz bom zaprla svoj cvet in šla.
Zaspala bom v miren sen
in se otresla bremen.

Zjutraj pa spet bo v meni veselje vzklilo
in se veselilo.
Spet bo Svet lep!
In spet bo vredno na njem živet!

Sramotno je,
pravi Ponos.

Lahkomiselno je,
pravi Previdnost.

Nemogoče je,
pravi Izkušnja.

Je, kar je,
pravi Ljubezen...

Danes bom zmolila zanj,
ki dal ti je življenje.
Prosila bom za mir v njem,
naj stran gre vse trpljenje.

In ko mu bo Angel stal ob strani,
ko tiho ga bo branil,
tvoj oče z zdravjem bo vztrajal,
da še dolgo občudoval bo,
kar je vzgajal.

Pogrešam Te

Pogrešam Tvoj nasmeh,
Ki mi zjutraj pokloni drugi poljub.

Pogrešam Te…

Pogrešam Tvoj glas,
Ki boža moja ušesa kot dih angelskih kril.

Pogrešam Te…

Pogrešam Tvoj vonj,
Ki me obnoreva, a hkrati pomirja.

Pogrešam Te…

Pogrešam ure,
Ki sva jih ukradla Večnosti, da sva odkrivala svoja svetova.

Pogrešam Te…

In pogrešam Tišino,
Ki je vpila namesto naju, ko so besede izgubile pomen…

Pogrešam Te in rad Te imam…!

Zgodilo se tistega lepega je dne,
ko ladja pripravljena bila je že.
Odšel sem proč od doma, otrok in žene,
ječe nisem hotel več nobene.

Na ladji bil sem priljubljen kapitan
in bil je mož, ki ni hotel od mene stran.
Noč in dan je za mano hodil,
tiho bil, prav nič ni govoril.

Le tam v kotu je tiho sédel,
bil je suh, kot da ne bi jedel.
Iskal je revež le pozornost in ljubezen,
a ko k meni je prišel, bil sem jezen.

Jaz pa iskal sem mir in tišino
in svojega bitja skrito globino.
Potreboval sem samoto in brezdelje,
da lažje bi dojel življenje.