Ob koncu pomladi,
v začetku poletja,
na trati ob vrtu,
preprogi iz cvetja.

Poljub si mi dala,
kot Ti si ga znala,
bila si kot roža,
mikavna in zala…

Na pravljični trati
bilo je zakleto,
vrata za vrati,
ključavnic nešteto..

Ko vse sva odprla,
so barve zbledele,
nazaj se ozrla,
so rož´ce venele ….

Sladko satje v rosah deviških rok,
gnezdo plete domišljijo s petjem ptic.
V krošnjah platan se znoči in morje valovi.
Tišina poletnega večera se nabira v vejevju
in teža skrbi v kopalnem plašču mesta,
ga hrani z okusom morja.
Jaz hodim po asfaltu
in čutim življenje, ki utripa pod njim.
Drevo razširja svoje korenine
in strastno dviguje cestišče.
Veje barvajo hiše ob cesti v zeleno.
Sledovi mojih stopinj bodo ostali
v duši drevesa, globoko v koreninah.
Mesec bo čez desetletja svetil skoz vejevje
in platana, ki se razrašča v dlan
na Verdijevi ulici v Kopru,
je sprejela moj pogled v belo telesno skorjo
in jaz se omamljam z njeno lepoto,
padam globoko, globoko podnjo.
Ljubeča roka me je pobrala
in posrkala vase.

…o0o…

Ko greš za mojim pogrebom,
vedi, da slišim prav vsako,
tvojo resnično, ali lažnivo besedo.

Zato imam najraje, da si kar tiho
in začutiš tisto posebno milino,
ki je vedno prisotna na pogrebih.

Kajti to niso čustva prisotnih,
to sem samo jaz v svoji drugi podobi.

Skušaj me ohraniti v lepem spominu
in pozabi kar je med nama bilo slabo,
odpusti mi, kakor sem tudi jaz odpustil tebi
in se pripravi na svoj prehod, če se lahko.

Česa se bojiš,
kaj bi se zgodilo?
Zakaj pred menoj stojiš,
kot bi bila strašilo?

Zakaj te ni tu,
ko te hočem?
Kam zbežiš,
ko sama jočem?

Pred čem bežiš,
ko kar greš?
Ko Zagledan stojiš,
zakaj mi svojih misli ne poveš??

In potem.. kar naenkrat prideš.
Kot da se nebi nič zgodilo..
Ne oddideš..
tu si, in si moje zdravilo.

Na dedovi gmajni pred vasjo v Kozjepari
stare jablane povešajo veje nad ozko potjo.
Ves grunt so reveži davno gospodi prodali,
otroci otrok o prazni skledi le malo vedo.

Na Križišču stoji znamenje z zahvalo.
Bogve zakaj? Nikoli se ne obrnem vstran.
V hudih urah mi je pred težo upanje dalo,
da upognjeni vrat pred mlinom zravnam.

Nosila sem vrečo, v njej rumeno zlato,
ob kapelici sem počila in mislila o kruhu,
ki ga leta in leta ni videlo moje oko,
le teža na glavi, zrnje je šumelo v uhu.

Ko še nisem imela obraza
sem vodi podarila svoje življenje.
Vodi, ki ji struga določa tok,
vodi, ki pronica skoz kamenje,
vodi, ki za seboj pobira osat in suhe veje,
vodi, ki si je izbrala morje
za potešitev svoje žeje
na robu sveta.

Prepustila sem se vodi,
ki vse odnaša s seboj
in pozablja na svoje poti,
ko razhlaplja sebe v svetlobo
in zapušča mline ob reki.

S teboj bi ljubil se na gozdnem mahu,
na praproti, ki po dobravah rase,
na spomladanskih rožah tihe jase,
pod češnjo, ki dehti po cvetnem prahu.

S teboj bi ljubil se v dehteči travi,
na snopih rži, ovsa in pšenice,
na mrzli plošči skalnate police,
na vročem pesku afriški puščavi.

S teboj bi želel se povsod ljubiti,
povsod, kjer mogli najini telesi
bi vdati se ljubezni tihi, skriti.

Naj jutro bo, naj noč se v dan prevesi,
se nama, ko drug drugega želiva,
razkošna postelja povsod odkriva.

Boginja Izida Istre
prinaša moji ulici jutro
z diademom poganske živali -
krvoločnega leva
z nadmočjo
vojne in miru.
Zaprti so listi knjige
na ležišču zdrobljene zvezde,
svetloba in mir mojega mesta
bodita hvaljena.

Bodi blagoslovljen popotnik,
ki prihajaš v moje mesto!
Hrepenenje te je zdramilo,
zato ga objemi z dušo tesno
in vse želje se ti bodo spolnile.

Starodavna Cibele in Priapa
obujata spomine
na morje, sonce in oljke,
na jadra in ladijske kljune
rimskih galej
s simbolom mesta
Capo d'Istria.

Sonce je!
Poglej, sije zate.
Jaz sem Soncu naročila,
da mora sijati!

Glej žarke,
grejejo te in ti dajejo življenje.
Jaz sem Soncu naročila,
da mora sijati - Zate!

Glej Rumena!
Rumena je barva sonca..
Ne pridem ji do Konca..
Jaz sem ji naročila,
da mora sijati - Zate.

Pravzaprav sem jaz Sonce.
Sijem Zate.
Lahko bi te pogrela,
lahko bi Oživela.

Spet cvete drevo jabolk rumenih,
ki vsadil ga je ded na dobravski »Ogradi«,
nekdaj trosilo nadme v plamenih
je dih razcvetele pomladi.

V mogočnost Čavna strmim,
ki razdaja zlato po Vipavski dolini
in prši kaplje ljubezni z višin
in pisane čare bogate jeseni.

Ljubim travnik otroštva goreče,
spomine iz cvetoče pomladi,
tople poljube in objeme goreče
iz jase zelene »Ogradi«.

…o0o…

Ubogo grozdje
izsušena bolečina
ptici kljun odžeja.

*
Zoba grozd jeseni ptica
kljuva sadež,
droban nakit sončnega neba.

*
Daruje ptici mir
brezmejni dom,
let peruti pod nebo.

*
Sončni rdeč zaton
zlati ikre morja,
galebu beli puh.

Nekoč v osamljenem življenju
sem našla resnično ljubezen.
Kako naj zdaj živim brez tebe?
Z vsakim dejanjem preženeš mojo žalost.
Kako naj se soočim z jutri brez tebe?

Brez tebe v mojem življenju,
kdo me bo objel?
Brez tebe v mojem življenju,
kdo me bo poljubil za lahko noč?

Jokala bi, če bi rekel 'zbogom'.
Ne morem živeti brez tebe.
Potrta bi bila, če bi rekel, da je med nama konec.
Kaj bi storila brez tebe?

Mojemu življenju si dal pomen,
dal si mi razlog, da verjamem...
V kaj bi verjela brez tebe?
Ti si jutranje sonce,
ti si zrak, ki ga diham...
Kako naj se moj svet vrti brez tebe?

Danes sem drugačna.
Danes nisem JAZ.
In čeprav nisem napačna,
to ni moj obraz.

Danes sem čisto iks.

Danes je kot da bi me ne bi bilo.
Danes vse drugače je
Vem, vse se bo izšlo..
a lahko bi bilo lažje.

Danes sem čisto iks.

Cel svet rada bi objela,
ker je tako lepo vedet', da obstajaš Ti.

S Tabo lahko bi na oblaku lebdela
in tiho čutila, ko prišli bi najlepši sni.

Če blisk bi prišel, če strela nad naju bi segla,
stegnila bi dlan in ju zate prestregla.

In če bi veter oblak zamajal,
bi Te stisnila k sebi in varno Te nesla do tal...

Bil si moje sonce in luna,
vse zvezde, ki so mi krojile pot,
moje nedolžne solze
in histeričen smeh,
bolečina, ki me je utapljala
in upanje, ki me je potegnilo sem.
Edina svetloba v morečih sanjah
in strah, ki je požiral pogum...

Ne razumem te ljubezni,
ljubim pa te zaradi pepela, ki ostaja.

Če bi,
bi bila!
Če bi znala,
bi Svet obrnila.
Če bi dovolil mi,
bi te poljubila.

Če bi,
Bi vse drugače bilo.
Če bi,
če bi lahko!
Če bi, nebi bila le jaz in ti,
Midva bila bi.

Če bi,
ne bi bilo tako težko.
Lahko bi temo
-spremenila v zlato.
Če bi lahko,
bi si dovolila tudi to.

Slačim te, človek,
da bi te videla odznotraj,
pod skorjo tvojega oblačila.

Nikar mi ne reci,
da te je sama prijaznost in dobrota
in da se ne spreminjaš kdaj pa kdaj
v volka z naježeno dlako
in da nikoli renčaje ne kažeš zobovja.

Nikar mi ne reci,
da si samo to, kar vidim in slišim:
brezhibež s ptičjim kljunom,
ki ti spodobne kretnje ptičjih kril
služijo pri letu kot psihične bergle,
na katere opiraš svojo nemoč,
negotovost in dvome.

Zakoni neba,
tu-le so,
nosim jih s sabo,
zabadajo me
z zlatimi vbodi,
ko tonem v tla
kakor dež,
ki se uleže na dno,
da bi rodil semena.

So temelj ledu,
se temelj ognja,
so temelj rasti.

Zbudijo se v očesu,
zbudijo se v tipu,
polzijo v solzi
skoz trpljenje in bedo,
skoz radost in veselje.

Vsa lepota
in nežnost
tega sveta
nista kakor ti.

Da ljubezen
in dobrota
živita zares,
sij v tvojih očeh
govori.

In da le
del v mozaiku
je zdajšnje življenje,
ob tebi
zavedam se jaz.

Saj vse začutiti
globoko znaš,
z dušo -
zdaj in vedno,
neglede na čas.

Žilava skrivna grča je bila,
les v nežnih progah,
ovit v dehtečo krošnjo,
kakor da bi v njej bivala sama ljubezen
neke zamolčane pesmi,
ki zveni nove napeve,
kakor nekaj, ki iznenada zasije v ognju
in se v srce segajoče nasmiha.
Meni se je zazdelo
kakor da sem prišla iz kletke
in da stojim sredi sanjske poti
in lahkotno hodim naprej
korak za korakom
s hojo po žerjavici,
ki ji, ko stopim nanjo obraz obmiruje
in se mi ljubeznivo nasmehne,
kakor da je iz nje drevo ozelenelo.

...o0o...

V začetku je bilo le bitje srca.

Človeško je, da rasteš z gibko kožo
in lastno usodo v materinem trebuhu,
da si spočetka del nevidnega soja duha,
sluteni odblesk prapodob,
prepreden z žilami,
zvrtinčen kot riba
v materinem telesu.
Odrinila sem baldahin s postelje
in v rokavih svojega srca
sem nosila dve delovni roki.

Duh se je pomikal prek mnogih teles
in prišla sta živeti vame,
starša moja.
Vajina luč je svetila v mojo zeleno svetlobo
in zapustila sta me ob drevesu,
drevesu z veliko krošnjo,
drevesu z grudo, korenino in avro;
drevesu, ki ne klone viharju,
drevesu, ki je postalo mati in oče
v menjavah bivanja in odrešitve.

(Satira)

Ko me je dan zalil
v jadra lanskih spominov
z dolgočasjem do grla
in je plima plivkala čez rob,
se spravim na plažo pod drevo smejat.

Gledala sem prgišče kamenčkov,
ki nočejo pozabiti na lansko poletje
in jih morje odnaša,
a meni živobarvne frnikule
prinašajo srečo tega poletja.

Jaz se pod točko zenita zmerno cvarim
in sonce je znorelo od smeha,
ker se je luna neke poletne noči,
ta romantična avša, prevrnila
in se zagozdila med skalne čeri.
Zvezde so ji privoščljivo zaploskale.

Ni te!

Da bi stal ob meni.
Ni te, danes te ni!

Ni te, da bi se z menoj smejal.
Da bi me ljubkoval.

Danes te ni zame.
Ni te tu, ne daješ mi omame.

Ni te!
da bi ležal z menoj v travi.
Ni te, da vi se predal naravi.

Danes te ni tu, da bi mi bil vse.
A vedi, prijatelj moj, pogrešam te nadvse!