Kako daleč si.
A ko pogledam vase,
si tu z menoj.
....

Nič ne rečeva.
veter dela valove,
so odgovori.
....

Vrti se vrti,
na palici telesa
svilena misel.

Hvala vsem stvarem okoli mene, vetra tihemu šepetu, vsem živim bitjem, sonca žarkom poživljajočim in dežju in snegu, ki padata z neba. O, ve ptice na nebu, z vami letim! Pajki v zidovih, skrivam se z vami! Drevesa, z vami rastem od zemlje do neba! Sonce in planeti, z vami zjutraj vstajam in živim. Vse popolno je in na mestu, tam, kjer mora biti; in srečen in hvaležen za življenje sem vsemu.

Tudi sam sem trubadur,
pišem prav o tistem nič,
v katerem vendarle nekaj je,
v katerem je moj navdih,
v katerem je moje vse,
v katerem je moje srce.

Tisti, ki zaznajo ta nič,
se mi zahvalijo za ta stih,
in znotraj sebe odkrivajo,
njegov večen božanski izvir.

Tudi tvoj božanski duh,
potrebuje svoj večen posluh,
potrebuje te notranje veze,
da ne končaš spet v nevednosti
in ti je vse do tvoje smrti,
spet vse brez veze.

Najdi ga,
na čigar besedah,
ti zazveni srce !

Amen

stojči Stojan Svet

Prevrnjeno podstrešje diši po prahu.
Odsev odprtih spominov nagajivo ščegeta
drhteče nosnice.

V trenutku me objame toplina.

Ne neučakano,
temveč z belo porcelanastim nasmehom,
nabiram v košaro pojoče kristale

in sonce skozi lino boža spečega mačka

in tvoj klobuk

Puhasti fikus (i)
na konici kozmosa
pokončno stoje.

Odtisi duha,
odtrgani, zlomljeni,
vpijajo sonce.

Časovna vlakna
na planetu dihanja.
Snežijo zvezde.

Ti jaz in vsak,
je mira ljubezni vodnar
in mira ljubezni vodnjak.

Marsikateri je presušen,
marsikateri je zasut,
marsikateri vodnjak je,
kot kanta za smeti,
v katero človek meče,
svoje najslabše stvari.

Iz njega takrat zasmrdi
in človek lahko zboli.

Kakšen je ta tvoj vodnjak?

Je znotraj tebe dovolj čist,
da se v njem srečujeta,
vsa tvoja ljubezen in mir?

Zajahala bi oblak,
in z njim poletela v višine,
videla bi vse, jutri in včeraj.

Videla bi vse svoje spomine.

Vidim lahko tudi tako,
da stojim trdno na tleh,
vse kar mi je bilo hudo,
vse, kar je sreča in greh.

Pogledam v sebe, v svoje srce.

Pogledam kaj delam,
kdo sem, kako mi je ime.
Potopim se v srčne globine.

Tam vidim vse svoje spomine.

Stric metulj me je vzel.
Čisto potiho se je priplazil,
se zabubil in preobrazil,
me vzel in z menoj odletel.

Nisem ga slišala priti,
ali on je mene slišal.
Nisem ga videla priti,
ali on je mene gledal.

Ko je želel odleteti,
so njegova krila nežno zadrhtela,
a niso uspela.
Niso bila še pripravljena svetu se odstreti.

Žalostno je poskušal,
a na koncu počakal.
In ni minilo veliko časa,
postala sva prijatelja.

Resnično četudi si,
lahko,
da še vedno nisi...

Kajti stanje prave biti,
je nasprotje,
od tvojega stanja imeti.

Tvoje stanje imeti,
je lahko nasprotje,
od tvojega stanja
notranje poleteti.

Tvoje stanje imeti,
je lahko nasprotje
od tvojega upati si.

Ko boš čutila,
da je ljubezen,
tvoje življenje,

Da je to dajanje
in sprejemanje
vse iz globin tebe,

Boš razumela tudi
svoje hrepenenje

Boš razumela tudi,
vse ostale ljubezni.


stojči Stojan Svet

Nasmeh na obrazu...
iskra v očeh...
upanje v srcu...
ogenj v dlaneh...

Pa misliš,
da to ni mogoče?
Ne verjameš v belo,
misliš, da vse je temno?
Se ti zdi, da vse veš,
ko nekdo na tvojo ramo se zjoče?
Si ne upaš enkrat
zares poleteti v nebo?

Se še spomniš,
kako si prihajal k meni,
se še spomniš,
kako si me zgrešil?

Se še spomniš,
kako si se potem vračal?
Ali se spomniš,
kje si me našel?

Se še spomniš,
kako sem te prepričevala?
Se še spomniš,
kako si se hitro vdal?

Ali se spomniš,
kako si poskrbel zame?
Se še spomniš,
kako je bilo takrat?

Ti molčiš.
Kamen, na katerem si sedel
je spregovoril.
Zrušeni kamen je napisal zgodovino.
Ob kamnu si sam kamen postal.
Telesno in čustveno nevtralen.
S pomanjkanjem svetlobe.
Kamen s smrtno barvo v sebi.
Kamen je tvoja duša.
Kamen je tvoja misel.
Iz apnenca je tvoje lice.
Gospodar neizgovorljivega sveta si.
Zakaj delaš toliko senc,
zakaj postavljaš toliko omejitev?
Kamorkoli stopim so pregrade
kamnite pregrade in zidovi.
Koliko sledov zapuščaš za svojimi
umrlimi zvoki, ko padaš in zadeneš.

Salonar je padal v praznino
in nikoli več ni dosegel vodoravne ceste,
da bi nogo obul in znova shodil.

Salonar je s svojo konico tipal
kje so še ovire
in kje v področju časa je ples.

Če bi salonar hotel nogo poiskati,
bi vedel, da ni zaman deževalo oko to poletje,
ko je mazurka zdesetkala poskočni čas.

Če bi salonar vzel svetilko v roko,
bi videl kje ječi bosa noga,
ki je v škrlat obarvala utrujeno kožo.
Odmaknil bi kamenje, ki ga je nosila
cesta v rokah mladih dlani
in šel bi skoz razbitine nekega večera,
ki je imel na vesti krvavi madež v čevlju.

Ko si odhajal
zakaj nisi vzel
s seboj spominov
zakaj si ostajal tu
z nasmejanim obrazom
zakaj si ostajal tu
z istimi glasovi
zakaj si dopustil
da pljuskajo
izgovorjene besede
v obraz
zakaj si zapustil
prstne odtise na duši

Ne oziraj se
ne glej nazaj
okenske šipe
so okamenele
ne boš več videl skoznje
bilo je davno
tisoč svetlobnih let je
odtekle so želje iz srca

Spala sem pa me ni pustilo v miru spati.
V mojih prsih je začelo biti tuje srce.
Kako je to, da je bitje prebudilo moj spanec,
kako je to, da se je tuje srce prikradlo v tišino
in sprožilo tak nemir v meni?

Čigavo je to tuje srce,
ki je padlo kakor slap razpenjene vode vame?
Jaz ga nisem klicala in tudi vabila ga nisem,
nisem se ga dotaknila s prsti.
Po medicinski logiki ga nisem videla
in tudi poznala nisem njegovega tkiva.

Zakaj je planilo vame kot riba iz vode,
saj ve, da ne znam narečja njegove krvi.
Mar ne ve, da je eno srce človeku dovolj?
In to tuje srce je spolzelo po mojih žilah
in se me polastilo. S kakšno pravico
je napolnilo vse kotičke znotraj mene
in iz mene izvabljalo posiljene želje?

Srce je ves svet v tvojem telesu,
srce je rdeča jagoda v jutranji rosi,
srce je nasmeh, zaljubljen v studenec,
srce je koča, v kateri se je zgodil čudež.

Srce je ves spomin in vse vedenje,
ki prekriva vse strehe sveta in polja
ter s svojimi velikanskimi leputami dobrote
podarja toliko cvetnih daril ljudem.

Srce je sposobno sprejeti toliko bolečine
in razdajati toliko tolažbe in usmiljenja,
prizanesljivosti in dobrohotnosti,
da se razda do poslednjega utripa.

Pokažeš svoj obraz
in nasmeh je vse, kar premorem.
Napišem ti pismo,
a ti si tih in skrivnosten.

Potapljaš se v šumenju valov,
oglašaš se s spreletanjem ptic.

In sem ptica in val in sem gora
in oblak sem in žarek in riba.
Razlezem se v utripajoče bitje tvojega srca.
Ko zaprem oči, te najbolj vidim.

Pokažeš svoj obraz
in nasmeh je vse, kar premorem.

Zjutraj zarana sem razprla svetlobo,
prihajajočo luč odznotraj,
vso nakopičeno moč duha,
vso površino notranjega bivanja,
vso razsvetljeno dlan sem razprla
in jo dvignila visoko nad svojo glavo.

Jutranje sonce me je povabilo na smehljaje
in ves svet se je potopil v iskanje poti.
Opazovala sem kako prodiram v svet resnice
in kako visoko v neskončnost se dvigam,
kakor da bi s seboj nosila svoje darove.

Ko je vrtnica zrasla iz moje duše
z mogočnim vzgonom navdušenja
in iskala uglašenost z mavričnim svodom,
ne da bi s trnji ranila metulja,
sem se v mehki svetlikajoči se pletenini
počutila prijetno, razburkana čez obzorje.
V sebi sem videla pozlačeno oko
in ko je bilo potovanja samega po sebi konec,
sem se počutila kakor senca metuljevih kril,
ki zariše minljivo sled žlahtnega utrinka.

...o0o...

Zdaj razumem
kako sem hodila
korak za korakom
po stezicah
in belem kamenju
pozlačenih idej
prepričana,
da me materina roka
pelje na peskovnik ob reki,
kjer bom gradila gradove
svojih sanj.

Naučila sem se pravil
iz svoje notranjosti.
Ko so mi igre razvenele kri,
sem bila prisiljena k obstanku
ob odplavljenih gradovih
in spoznala sem,
da prekašam reko
v svoji mirnosti.

Korenine so pognale deblo drevesa
in zeleni duh je potoval in se vzpenjal navzgor.
Deblo se razvije v višjo enotnost: krošnjo.
Krošnja se razcveti in rodi sadeže.
V sadežu je ukinjen cvet
tako kot zrela leta ukinjajo človeku mladost.
S smrtjo ostane telo izpraznjeno duha.
Telo postane nič: nebivajoči duh.

Duh kot ideja se s smrtjo svobodno razreši
kot narava in se prerodi kot lepota večnega.
Narava se kot ideja odtuji sama sebi
in konča svoj razvoj kot samospoznanje duha.

Duh zre samega sebe v popolni svobodi
zunanje lupine in smiselno dojame sebe
v carstvu večnosti kot stvaritev sveta,
ki je rojena iz duha svetlobe
kot prirojena lepota svobode,
ki pripada neskončni veličini večnosti.

Okoli vratu bi ti roke ovila,
te stisnila k sebi in na vso moč zavpila,
to je tisto, ko iskala sem v tebi,
našla in videla pa sem v sebi.

To je ljubezen, ki jo hočem prijeti,
ti si tisti, ki ga želim imeti.
Vem, da svoboden si in del vesolja,
ne vem, če je to tudi tvoja volja.

Vem, da ne smem si te premočno želeti,
želim pa si te strastno objeti.
Vem, da želiš si to tudi ti,
čeprav si iz tega ne delaš skrbi.

Kdaj bo mogoče to, ve pa le Bog,
poslušam in gledam za znak vsepovsod.
Nikjer pa odgovora točnega ni,
počakati moram v vsej potrpežljivosti.

Veter mi je prinesel
od tebe najlepši glas...
upam, da tudi ti zdaj slišiš,
da v mislih čuvam te jaz.

Na ptici začutila sem
tvoja najlepša krila...
hvaležna sem za vse,
kar sem od tebe dobila.

Sonce se je s svojimi žarki
vztrajno prerinilo skozi tisoče oblakov...
spomnili so me nate,
ki ni te strah sanjati, lotiti novih se korakov.

In zrem v nebo nad mano zdaj,
razpira mogočno se, visoko...
hvala, ker si tu,
ker pustiš, da čutim te globoko.