Kaj storiti z vsemi novimi spoznanji, ki smo jih prežvečili doslej? Uporabimo jih in sestavimo ustreznejši model resničnosti!

Posebno nas zanimajo tista spoznanja, ki ustvarjajo vez med materialnim in duhovnim svetom, svetom idej. Znanost, kot vemo, druge plati ni niti poizkušala raziskati, lepila med njima pa tudi ni našla. Prav to pa bomo skušali storiti tule. Zdaj je namreč marsikomu že popolnoma jasno, da materija ni izvor, temveč posledica, končna stopnja razvoja vesolja. Prva stopnja je misel, ideja, podpirajo pa jo neke sile in pojavi v duhovnem svetu, ki so nam ta hip še neznanka. Ob koncu teksta nam bo marsikaj že bolj jasno.

Izbrana glasba ... doživet ples ... poseben film ... predstava ... čarobna beseda ... navdihujoč prizor v naravi ... trenutek, v katerem se lahko zgodi ... nenadoma, nepričakovano se nas Lepota dotakne s svojo magično močjo in polnino. Subtilno, a hkrati mogočno vstopi v notranjo pokrajino naše psihe na povsem svoj, za razum pogosto nedojemljiv, način. Trenutek popolnosti, ki očara in začara, da pozabimo na vso sivino in težo vsakodnevnega življenja.

Pozabimo na svoje žalosti, strahove in skrbi. V tem posebnem in čudovitem trenutku utihne večno prisoten notranji kritik. Iz spomina so skrivnostno izbrisane vse napake, ki smo jih kadarkoli naredili. Pozabimo na bolečine in pokopane ideale ... svoja hrepenenja. Potihnejo vsa pričakovanja. Neskončni notranji dialogi in monologi in vse naše želje izgubijo svoj glas, svojo moč. Preteklost in prihodnost ne obstajata več. Obstaja samo trenutek. Trenutek, v katerem pozabimo celo nase - svojo osebnost.

Le malo je takih, za katere bi lahko dejali, da se jih ta naslov ne tiče. Današnji ritem življenja od nas zahteva veliko hitrost pri odločitvah, pa naj bodo te manjše ali večje. Kar precej smo se oddaljili od naravne ure, kateri je čas nastavil Vsemogočni in po kateri bi morali izpeljati svoje življenjske odločitve.

A žal je to skoraj nemogoče, saj smo odvisniki sistema, ki so ga in ga še danes ustvarjajo ljudje, ki jim denar pomeni vse. To kaže na čisto nasprotnost teh dveh časovnih obravnavanj. Na enem polu je naravna božja ura in ljubezen do vsega živega, na drugem polu pa človeška sistemska ura in ljubezen do denarja. Prva nas vodi po poti razumevanja in ljubezni, druga pa po poti oholosti.

Na splošno rečeno, obstaja pet aspektov človeške osebnosti: fizični, čustveni, intelektualni, moralni in duhovni. Samo-izpopolnjevanje zajema harmoničen razvoj vseh teh aspektov obstoja.

Telo
Brez dvoma je človek v bistvu duhovna entiteta. Vendar pa je bridka napaka, če pojmujemo duhovno kot neposredno antitezo fizičnega. Telo ni ječa za dušo. Niti ni le lestev, po kateri se moramo vzpeti do duha, zato da bi jo lahko, po duhovni izpolnitvi, brcnili stran. Nasprotno, telo je pročelje templja, v katerem prebiva duh. Ali pa bi ga lahko opisali kot medij za ustvarjalni samo-izraz duha.

Zgodba iz Upanišad:

Modrec Uddalaka je učil sina Svetaketuja videti Eno za pojavom mnogega. To je delal s pomočjo različnih parabol, kot je tale:

Nekega dne je rekel sinu: “Daj to sol v vodo in pridi jutri zjutraj spet k meni.”

Deček je storil, kot mu je bilo naročeno, in naslednji dan je oče rekel: “Prinesi, prosim, sol, ki si jo včeraj dal v vodo.”

“Ne morem je najti,” je rekel deček, “raztopila se je.”

“Poskusi vodo s te strani krožnika,” je rekel Uddalaka. “Kakšen okus ima ?”

“Slan.”

“Srkni ga v sredini. Kakšna je ?

Epilog
Hrepenenje po sreči je nekaj, kar je vgrajeno v tvoje bistvo. Doslej se nisi zavedal, da je to v resnici klic tvoje resnične Biti, ki se želi vrniti v svoj dom, od koder prihaja. Resnično srečo torej dosežeš le tako, da spoznaš, kdo si.

Doslej si si mislil, da si telo, razum, duša, jeza, ljubosumje, razočaranje..., a ker to ni resnica, si se obremenil s trpljenjem, bolečino in strahom ter novim hrepenenjem. Ni rešitve v krogu neprestanih identifikacij. To ti pove že odziv, ki ni prijeten. Da si naletel na pravo, veš takrat, ko je posledica blaženost.

Pred ciljem
To, kar si spoznal doslej, je odločilnega pomena zate. Zdaj veš, kaj nisi, kaj si, pa se ne da povedati z besedami. To moraš odkriti sam.

To, kar si, življenjska Bit, je življenje, ki je brezčasno; to življenje oživlja zavest, ki je neomejena. Ne moreš torej biti nek omejen koncept kot na primer telo, razum, duša ali energija. Vse omejeno so pojavi v tvojem umu, ti pa ne moreš biti nekaj, kar je proizvod uma. Tisto, kar si, ne moreš razumeti z orodjem tvoje zavesti, z razumom, ki ti sicer prinaša bogastvo spoznave v tridimenzionalnem svetu, a nič ne ve o tvoji resnični brezčasni naravi. Zato se tudi ne moreš najti v konceptih, ki so proizvod uma. Zanimiv ostaja le en sam, zadnji koncept, ki ti odpre vrata do sebe: koncept "jaz sem".

Koraki in darovi na poti k Človeku
Ko se odločiš postati Človek, se moraš najprej odreči temeljni laži, ki ti preprečuje dostop do spoznanja - namreč prepričanju, da si ti osebnost. S tem pade prva identifikacija, ki pa nikakor ni zadnja. Um ti nastavlja celo vrsto zank, ki jih moraš sprevideti in stopiti čeznje.

Tisto, kar ti prinaša vse trpljenje, so identifikacije. Identificiraš se z več stvarmi hkrati, objekt identifikacije pa je vedno nekaj iz manifestiranega sveta – kar je minljivo in podvrženo razkroju. Tako se ujameš v past, iz katere plezaš, kot pravijo, v številnih inkarnacijah, vse do zadnje.

Tišina pomeni poenostavitev človekovega življenja - tako v človeku nastane več prostora za zaustavitev in za bolj jasen pogled na samega sebe. V tem prostoru začne človek spoznavati svojo zmedo, svoje želje, svoje misli in čustva ter svoje podzavestno delovanje.

Ko človek sedi sam v sobi in posluša svoj jaz, se pojavljajo ena za drugo misli, komentarji misli, komentarji komentarjev misli, nadaljnje racionalizacije, osebne ideologije o nepomembnih ali velikih stvareh - in kmalu se jih človek preobje in postane zdolgočasen.

Želje, strah in sreča
Ker je zavest nenehno gibanje, je v snovnem svetu potreben motiv za delovanje. To vlogo imajo v umu želje, spomini na zadovoljstvo.

Spomin je zelo važen instrument uma; je fotoaparat, ki slika trenutno stanje in tako omogoči primerjavo slik. Iz spomina na prijetna izkustva nastanejo želje, vzpodbude k delovanju, ki ti prinašajo lažne obete, da boš tokrat dosegel tisto, kar ti doslej ni uspelo.

Blagor srcu, v katerem je vedno dovolj prostora za vse in se ga najde nekaj tudi za tistega, ki pride zadnji.

Blagor srcu, ki tudi na najbolj oddaljenega ne gleda kot na tujca, ampak sprejema vse po največji zapovedi, ki nam jo daje Jezus v evangeliju.

Blagor srcu, ki nenehno živi svoj ´Tukaj sem´ za Boga, za druge in zase: vedno bo polno.

Blagor srcu, ki je živo povezano z vsemi in z vsakim: s tem gradi skupnost ljubezni.

Blagor srcu, ki se veseli resnice in pravice: odsev Boga je in sveti vsem.

Blagor srcu, ki trpljenje drugih lajša s tem, da ga sprejema nase: uresničuje bratsko povezanost.

Najvišji vzrok in znanje
Spomin je skladišče slik. Iz zaporedja slik lahko izluščimo vzročnost in se dokopljemo do spoznanj. V domovini naše Biti vzrok in posledica ne obstajata. Vse je povezano z vsem, vse je vzrok vsemu. V našem končnem, 3-dimenzionalnem svetu pa je dopuščeno, da obstaja (navidezen) vzrok, ki vodi k posledicam, njuna povezava pa omogoča formiranje »spoznanj«, ki jih opredelimo kot »zakone« v skladovnici, ki jo imenujemo »znanje«.

Takoj ko dopustiš vzrok, mora obstajati poglaviten, najvišji vzrok, ki je odgovoren za to, da svet (in karkoli v njem) obstaja. Ta glavni vzrok je po definiciji Bog, svet pa je njegova posledica (stvaritev). Oba se razlikujeta, a nista ločena.

V človekovem življenju delujeta dve Volji: Volja za Sebe in Volja za Vse. Delovanja, ki jih navdihujeta ti dve Volji, bi lahko ustrezno opredelili kot sebičnost in bratstvo. Zlo sebičnosti počiva v njeni izključevalnosti; dobrotljivost bratstva počiva v prepoznavanju človekove obveze do celotnega človeštva, ker je temeljna narave vseh ukoreninjena v duhovni univerzalnosti.

Ker “Za voljo stoji želja,” lahko sebičnost oživlja Voljo za Sebe s tako silovito nevarnostjo, da človek divje živi za samega sebe, to je, zoper sočloveka, z vidnimi rezultati kriminala in vojn na vsakem koraku.

Velikokrat v preteklosti so se sistemi menjavali z revolucijami. Ko je nepravilna politika ali razpihovanje strasti, čustva pripeljala do vrelišča, je nastopil čas sprememb, ki pa so se lahko izvršile le s korenitim obratom v drugo smer. Tudi v naših življenjih so občasno potrebne revolucije, a le malo je takih, ki so pripravljeni žrtvovati svoj vsakdan, da bi morda pridobili na kvaliteti življenja. Zagotovila nam ne more nihče dati, a gibanje je velikokrat podobno izgubljenemu človeku, ki se v gozdu vrti v začaranem krogu, ko išče pot.

Sprememba je odziv brezizhodnega stopicanja na mestu, a vsakemu človeku beseda "breizhodno" pomeni nekaj drugega. Ujamemo se na vsako najmanjšo bilko, samo da nam ne bi bilo treba zaorati po naših navideznih poteh. Tako lahko, in tudi velikokrat pride, do posledične otopelosti, zagrenjenosti in brezizhodnosti - kar pa lahko imenujemo z eno besedo tudi depresija. Ljudje, ki ne zmorejo narediti preobrata so nevarni sami sebi, a zelo težko vidijo izhod iz temačnega tunela brezizhodnosti.

Ko se v človekovem srcu prebudi duša, se začnejo spreminjati njegove vrednote. Duša pripelje v srce nova občutja, prepoznanja in nove potrebe. Deluje kot notranji magnet, ki spodbuja delovanje v dobro drugih in sebe. Če se kot osebnost uglasimo s to težnjo, postaja naše življenje bolj pretočno, polno in učinkovito. Duša je center tistega, kar je v človeku najbolj plemenito, ozaveščeno, ljubeče in modro.

Tisto, kar nas notranje napaja z neuklonljivo voljo, ki so jo mnogi ljudje znali izkazati in izraziti: da ne odstopamo od tistega, kar notranje prepoznamo, da je prav. S prisotnostjo duše se v človeku aktivira posebna notranja sila, notranji kompas, ki ga lahko imenujemo duhovna etika. Ta postane nekaj tako naravnega in samo po sebi umevnega – kot naša lastna notranja težnja in potreba – da želimo in hočemo ravnati v njenem duhu.

»Tisočletja smo ljudje izkoriščali fizično moč konjev za lažje in hitrejše premagovanje razdalj. Zadnja desetletja pa prihaja v ospredje njihova notranja moč, s katero ljudem pomagajo h krepitvi notranjega stanja duha.«

Karin B.

Kako do notranjih moči?

- Z aktivnimi energetskimi vajami

Iz naše podzavesti se vsakodnevno dvigajo stara sporočila, ki so nekoč bolj ali manj uspešno vodila naše prednike skozi življenje. Stara sporočila so preživeti vzorci, ki nikakor niso več v skladu s potrebami sodobnega človeka. So ovira do svobodnega in lahkotnega življenja.

Kaj pa duša?
Ker življenje ni pojav, ki bi ga znanost znala pojasniti, je bilo treba neljubi manjko z nečim nadomestiti. Absurdno bi bilo, da bi se z življenjem in duhovnimi fenomeni srečevali, a jih ne bi mogli obravnavati, ker bi ne bilo verbalnih orodij za popis določenih nesnovnih pojavov. Religija je ponudila koncept duše.

O nesnovni, "duhovni" naravi človeka so govorili že od pradavnine, zato to ni bilo nič čudnega, da so te ideje privzeli tudi v krščanstvo. Toda zanimivo je, da duše in duha tudi krščanska Biblija ne opredeljuje natančneje, ne podaja kake oprijemljive razlage teh pojmov, temveč jih le uporablja, kot bi bila nekaj samo po sebi umevnega. Telo naj bi postalo "živo", ko se vanj spusti Duh v obliki duše.

Čudež, imenovan telo
Človeško telo je inteligenten sistem s kopico samodejnih mehanizmov, ki pravzaprav živi svoje življenje. Sporočila, ki nam jih pošilja, in ukazi, ki mu jih dajemo, puščajo vtis, da smo mi in telo eno, toda to je le utvara.

Telo se pojavi na ravni uma. Znotraj telesa se pojavi opazovalec, zunaj pa - svet, ki ga opazujemo. Opazovalec in njegovo opazovanje kot tudi opazovani svet se pojavljajo in izginjajo hkrati. Nad vsem tem je praznina. Ta praznina je ena za vse.

Um - sluga, ki je postal gospodar
Če bi lahko govorili o krivcih, da človek (še) ni Človek, potem bi bil um nedvomno med glavnimi kandidati. Um, ki je omejeno orodje zavesti, je postal tako pomemben, da smo se pričeli z njim istiti, in to tako zavzeto, da smo pozabili svoje pravo poreklo. Nič presenetljivega, kajti kar si, je nemogoče popisati z besedami in razumeti z umom; lahko le poveš, kaj nisi. In ravno tu leži njegova bodoča vloga: namreč, da ti pomaga dojeti, kaj nisi.

Toda um gledati v negativni luči bi bila napaka; on je namreč nenadomestljiv pripomoček zavesti, ki s pomočjo mentalnih kategorij - prostora, časa in vzročnosti, naslika na platno tvoje zavesti prizore, ki jih imenuješ svet.

Materija in zavest
Materialistično pojmovanje uči, da je svet ločen od nas in da se mi kot materialna bitja nahajamo v svetu, ki ga lahko opazujemo. Materialni svet, ki obsega vse pojavno vesolje, naj bi bil potemtakem nekaj primarnega, absolutnega, in obenem od nas neodvisnega, nekaj, kar naj bi imelo svoje ločeno življenje. Verjamemo, da potem, ko umremo, ta svet obstaja naprej; truplo se spremeni v »prah«, zavest pa izgine, se izgubi neznano kam.

Materialističen nazor tudi predpostavlja, da je človek materialno bitje, ki ima možgane, zavest pa je nesnovni fenomen, ki se pojavi oz. razvije v možganih. Možgani naj bi bili center zavesti in potemtakem nujen pogoj za njen obstoj. Če se zavest lahko pojavi le v možganih, to pomeni, da je telo primarno in nujno za obstoj zavesti.

Kaj lahko pomaga do tega?

Beseda bo tekla o tem, da se ne obremenjujemo z izpolnitvijo naših ego želja, konceptov, načrtov, da nismo pogojeni z našimi predstavami, pričakovanji, a smo vseeno polno aktivni, dejavni, ljubeči, zadovoljni, mirni in odgovorni v tem in do tega kar nam prinaša življenje.

Gre za osvobojeno, nepogojeno stanje zavesti, ki zdravi dušo in telo ter pomaga k boljši, popolnejši uporabi naših življenskih danosti in manj stresni uskladitvi z realnostjo življenja. Zavedanje, da smo del žive neskončne inteligentne celote, ki je večna in popolna lahko pripomore do ponižnosti pred Bogom, kakor bom v nadaljevanju naslavljal to breznejno enost vsega kar je.

Lažni in resnični jaz
Ideje »jaz« ne smeš mešati s svojo osebnostjo (imenujemo jo tudi »persona«), ki je le skupek predstav o tebi v umu. Um je orodje zavesti.

Ker pač skoraj vse, kar dojemaš, dojemaš z umom, mora imeti ta za vse, kar zaznava, neko predstavo, prispodobo, ki je seveda le opis, kazalec, simbol za tisto. In tudi za tebe samega si postopoma zgradi nek opis - "lažni jaz" ali "ego" - ki je sestavljen iz minulih dogodkov (spomina!), podatkov (ime, priimek, poklic, spol...) in mnenj ter opažanj (tebe samega in drugih) o tistem, kar si. Iz tega postopoma gradi tvojo osebnost, ki pa niti po pomoti ni tisto, kar v resnici si.

Brezčasni »jaz sem«
Občutek »jaz sem« ni odvisen od prostora in časa. Kadarkoli in kamorkoli greš, je s tabo, nespremenljiv. Ta občutek, ki te povezuje s tvojim bistvom, je prostorsko neomejen in brezčasen (večen; večnost je »neprestani sedaj«). Občutek »jaz sem« nastopa le v sedanjem trenutku, ni pa ga v spominih ali v prihodnosti, ki nastane kot novi sedaj.

Sedanji trenutek je zato tako prepričljiv in resničen, ker se v njem nahaja občutek »jaz sem«. V njem se nahaja življenje.