Še nikoli nisem tega počela..
še nikoli brala zares,
tistega kar sem sama napisala
še nikoli nisem tega povsem razumela.

Še nikoli nisem tega počela
še nikoli pred ljudmi zares nastopila.
še nikoli se nisem ljudem izročila.
Še nikoli se nisem zares razodela.

Še nikoli nisem tega počela.
še nikoli pozabila vsega..
vedno sem se spomnila tega,..
česar še nikoli nisem vzela.

Še nikoli nisem tega počela
nikoli še diha komu vzela..
nikoli še ušesa pritegnila..
vedno sem se tega samo učila.

Po svetu stopajo bitja,
glinaste figure,
ki iztegujejo noge v marš
in puščajo svetu
svoj klavrni jaz.
Vstopajo v življenje z belo roko
in izstopajo z blatno nogo.
Utirajo si pot s komolci,
ki jih štirinoge živali ne poznajo.

Po telesu se jim pretakajo curki potu,
v telesu žolč in otrplost duha.
Mrgolijo roparsko grabežljivi,
oglušeli od ropota, brenčanja in kričanja,
po brlogih skriti jedo,
pijejo vino in izsesavajo drugim kri.

Z natrganimi kitami
med zimskim drevjem ledeni stoje,
v bradi imajo vgrajen pohlep,
v prsih nosijo posurovelo srce,
hroma noga jih nosi naprej.

Si že videl morda kdaj
največjo, najlepšo mavrico v snu...
Si kdaj začutil v sebi že bežno,
da te morda sploh ni tu...
Si kdaj ustavil se in zrl dolgo v nekoga,
o sebi nemo govoril mu...
Si tekal že bos po namočeni travi,
si sanjal že v toplem dežju...

Si srečal človeka na svoji že poti,
ki prav res imel je vse...
Si mislil, da srečen je, kdor nariše nasmeh si,
kdor v blišču nad vse sveti se...
Si res verjel, da sploh lahko kdo nekoga,
brez da še sebe bi, iz dna duše sovraži...
In ali morda si prevečkrat pozabil,
da ljubezen v tvojem srcu te straži...

Na življenje gledam z modrimi očmi.
Nikoli nisem imel poguma
biti sam, iskati, poklicati
in oditi kam drugam.

Včasih se mi zdi, da rad imam ta svet.
Nikoli nisem sanjal
o velikem, davnem
poku, ki je izpljunil
na milijarde zvezd

in dal mi možnost, da stojim
za kratek hip na enem
od križišč
neskončnih cest.
Morda me je
prineslo veliko morje

v to bivanje in sreča nevidne roke
me je potisnila
čez rob tišine.
Ni važno. Tukaj sem,
nad mano trepeta
postovka, nad mano
je obzorje...

Branko Zupanc

Nataši!
Pišem ti tole pesem,
Ker lažje pišem,
Kot govorim,
Pišem ti zato,
Ker lažje spregovorim,
Kot takrat,
Ko pred teboj stojim,
Te gledam v oči,
Zmanjka mi besed,
Da povedal bi ti,
Kako blizu si mi.

Veš ti,
Ti občutki,
Občutki,
o katerih ti pišem,
naj ti povedo,
kar dogaja se z menoj.

Ne zanima me več
kdo mi bo odprl vrata,
kosmata žival naj ti
poliže srce,
zemlja bo ista nocoj
le jaz bom daleč proč...

Ne uniči me,
če živim.
Ne izniči želje,
če si to želim.

Ne uniči me,
če sanjam drugačne sanje.
Sem človek, kakor vsi,
in si zaslužim spanje.

Ne uniči me,
čeprav žalost me mori.
Ne pomagaj najti mi poti.

Ne uniči mojih rok in oči.
Z njimi tipam in gledam v noč..
kakor ti.

Ritem sveta je pač tak,
da se zavrti planet kot vrtavka okoli sonca
in je zato nekje ura šest zjutraj, nekje pa popoldne
in ljudje se neprestano vsako minuto in vsako sekundo
rojevajo, smejijo, ljubijo, jadrajo, nabirajo pomladno cvetje.
In nenazadnje umirajo.
Lahen, mrzel jesenski dež, jim utira pot po koži,
in jim napne vse mišice, vzbudi vse čute.

Ritem sveta je pač tak,
da se zvečer, ko se umiri zrak v ravnovesju vetrov,
dolge, obalne trave usločijo v najlepše loke,
kot nebeška pisava na žarečem obzorju.
In jo nemo, črko za črko, prebiramo v večernem mraku.

Slišim te, vidim te, čutim te tu,
vem, da si, da ne sanjam zaman.
Lahko pa te čutim in vonj tvoj zaznam,
čeprav si daleč, daleč stran.

Takrat bi zavpila, ej, tu sem, saj veš,
objela bi te, ostani, kam greš.
Občuti, objemi, poljubi me ti,
postoj no, kam se ti tako mudi.

Zaupaj ljubezni, da tu je v tebi,
verjemi, da vse imaš v sebi.
Stopila v srcu bi se s teboj,
da bi verjel, da ves si moj.

Brezkončno upanje je tisto,
ki da ti novo moč,
le on pregnati zna od tebe
vse slabe misli proč.

Čeprav morda vse slabo še ostaja
in čutiš še, da previsoka je ograja,
ne boj se upati brez konca,
ne boj pogledati si sonca.

...saj tu blizu,
za ograjo to visoko,
te čaka,
da poda ti roko...

Le pojdi, čeprav skrbi te, da ne smeš,
da moral iti boš nazaj,
le pojdi, plezaj, stegni se visoko
in soncu svojo roko daj.

Naj ne slišim vas,
Besede
Naj ne vidim vas,
Sosede..

Naj ne ugasnejo Luči,
ker mene več NI..

Pesem ptic naj zamre.
Naj škrjanci odložijo violine.
Naj Ves svet se mi upre..
Danes sem za spomine.

Naj ples žarkov se ustavi,
in naj Morje ribe davi.
Danes bom egoist.
In spet jutri pacifist.

Moč mi jemlje mesto,
želja pelje cesto.
In Jaz, jaz grem z njo..
Ne vem zakaj, kar tako.

Nadaljuj ti tam, kjer me bo Bog prekinil,
ko pa se hoče ukvarjati z mojim bivanjem
in na najbolj ranjeno mesto kaže s kazalcem.
Brez pridržka je potegnil načelno časovno črto
med menoj in njim. Vse je vnaprej določil.
Kaj vse mi je naložil na moja šibka ramena.
Pride čas, ko mi nobene pridihane misli
ne dopusti več. Neizprosen je v svoji strogosti.
V daljavi sem in slišim njegovo zehanje
čakaje na rdečo svetlobo.

Rada bi se malo spočila med drevesi
in spoznala v kakšen red so razvrščena debla
in kako je z njihovo zamaknjenostjo in strahom,
ko strmijo v oboleli obraz svojega usihanja.

Jezna vročica se me polašča,
ker mi je Vsemogočni namenil tako kratke sanje.
To rožljanje časa, ki nosi pečat moči, mi ni po volji.
Neka moralna pravila mi je vsilil
in ko odskočim pred udarcem gonga,
me spet postavi na staro mesto.
In ko primem za sprožilec,
vedno izberem pokorščino Njemu.

Si sejala radovednost
a je zraslo le trpljenje.
Tiho, milo a boleče
je prinašalo ti vednost.

Črne ptice prihrumele,
te obdale in grozile,
so ti seme vso požrle,
žalost v tebi naselile.

A na pomlad lastovice
so pregnale črne ptice,
so prinesle novo seme,
radovednost in veselje.

Pogled je zaplaval mimo njega.
Pravzaprav nad njim,
nekam v daljavo.
On, pred menoj
pa je zrl v tla,
kot da bi nekaj iskal,

nekaj, tisto, kar je dal
nekomu že davno,
daleč pred menoj.

Šla sva. Drug mimo drugega.
Oba. Molče.
Jaz s pogledom
nekam v dalj,
nad njim,
on v tla.

Dva neznanca.
Noč, tema, ulica prazna,
midva edina,
a vendar brez besed,
kot bila bi brez srca.

Branko Zupanc

I.

Vstopil sem v palačo vetrov.
Pod lestenci iz kristalnega ledu
je pozvanjala tišina.
Trepetajoče sence
odsevale so mehkoben sij.
Nekam v dalj je padala globina.

Prisluhnil sem
in čutil ost zmrzali.
Zveneče lire, šepet akordov,
ki tiho so ječali nekomu v slovo.
Utrinki zadnjih misli
od tu, naprej v jekleni zven.

Tam je ostal nasmeh.
Tih, za vedno nem.

Pridi tišina v območje moje slišnosti
in zapri vrata za seboj,
da mi tvoje razprte niti
z glasbo predizvira besede
zašumijo skoz prgišče nemira
v izpolnitvi sožitja z mojo samostjo.

Izreči mi tišina, misel s pravim imenom,
pretvori svoje šumenje v simfonijo,
poišči me v tistem delu,
ki se še ne poznam.

Bodi mi mehko predivo
s klopčičem svetlobe v sebi.
Ti artikuliraš z mano na način,
ki ga jaz lahko izgovorim
in oblikuješ mi občutenje upanja brez besede,
z navdušenjem, ki nagovarja z molkom.

Nebo je znova umito.
Na jug veter riše
zadnje temne barve.
Zadnje kaplje
padajo v korito.

Svetloba mehko pada, pada...
Z nevidnim čopičem
se širi krog modrine,
srebrne, zlate niti
prepredajo prihajajoč večer.

Konec dneva bo odšel v mrak
in noč, polno mesečine.

Vonj narcis,
v daljavi zadnji grom
in vedno več tišine...

Branko Zupanc

V soju luči, se meglica spusti.
Vidim jo, čutim kako mi srce drhti –

Neka zunanja sila,
se vtihotapila je v mene in me ranila.
Morda pa se mi le zdi,
saj kaj takega ne bi pustila.

Nekaj novega se me je dotaknilo,
novo čustvo me je pridobilo.
Vsa sem z zaupanjem se mu predala,
ga objela in mirno zaspala.

To čustvo ni novo, le stalno ni v meni,
to ni boleče, je varno in hrepeneče.
To čustvo je mir in ljubezen, ki traja,
se čuti, okuša, vonja in vstraja.

To čustvo zaupa in je potrpežljivo,
brez strahu in dvoma, kaj se bo zgodilo.
Bog je pripravil mi vse kar si želim,
On bo odločil le, kdaj to dobim.

Zvezd sijaj me spomni nate,
žareti znaš kot one.
In kot na vrhu morja val
tvoj žar nikoli ne potone.

Veličino nosiš v srcu...

In se zamislim,
od koga podarjeno
ti je vse to,
kdo uskladil
vse to v tebi
je tako lepo,
da smejiš se,
ko je smešno,
jokaš,
ko je črno,
preprosto najti
znaš trenutek,
kdaj posadi se
novo zrno.

Spet sem tu.
Pod obokom kristalnih oblakov
in z odsevom sončnih vrat.

Sem hodim iskat
v zgodnjem jutru
čiste misli,
še skrite v rosi spečih trat.
Tih in še vedno dober
jih trgam.
Sam, s prvim svitom,
le zase.
Ne, nisem tat.


Branko Zupanc

Bil je večer in bil je raj
v zatonu sonca.
Tišina nad obzorjem
šepetala je molitev.
Zadnje ptice je poklical jug.

V r n i t e v.

Ocean neba potaplja
daljne zvezde.
Zavesa vetra skriva v dlan
odpladle liste,
pometa prašne ceste.

O d h a j a n j e.

Nevidna bitja so se skrila
v sence poznega zatona.
Moja zvezda je še daleč,
še ni čas prižiga.
Bo, ko bo zadnje astre
jesenska noč

z a t e m n i l a.


Branko Zupanc

Sanjam te.
Sanjam te v zvezdnatih nočeh.
Sanjam te.
Sanjam te v teh tisočih zvezdah,
Sanjam te,
Sanjam te zvezdica,
Ki si tako daleč,
Tako daleč vstran.
Sanjam te.
Sanjam te zvezdica,
Ko svetlikaš se na nebu,
Njej v pozdrav.
Sanjam te.
Sanjam te,
V temni noči, ko vse je temno,
A ti prižigaš se,
Da iz duše pregnala bi to temo.
Sanjam te.

Lilija cvetoče nedolžnosti
in vrtnica goreče ljubezni,
povezita se v šopek cvetlic
in neslišno objemita zvezde,
odprita vrata nevidnim svetovom,
poljubita znamenja razsvetljenih noči
na ustih viharja sanj.

Naselita se v skrivnih vrtovih,
da nihče ne bo spil rose
vajne jutranje molitve,
prepustita se sončni domišljiji
in sprejmita dih zarje za dobro jutro,
da bodo človeški obrazi
ob vajnem nesmrtnem sporočilu
hrepenenja po ljubezni, lepši.

...o0o...