Pogrešam toplino,
človeško milino.
Pogrešam ljubezen,
tako, ki ni bolezen.

Pogrešam besede iskrene,
laži prav nobene..
pogrešam močen objem,
da se lahko skrijem v njem.

Pogrešam resnično življenje,
vrvež, radost in veselje.
Pogrešam prave Žarke Sonca,
Take, ki pridejo dol do nas.. in gredo do konca.

Pogrešam radovedne poglede,
nepoznane osebe.
Pogrešam iskrive oči,
in tvojo postavo, ko te ni.

Tišine se merijo z nemirnim časomerom tesnob,
z enooko krvjo očetov in gubami sinov.
Ena sama razgibana samota mrtvih duš je kaos vizij
s presežki smislov za kodiranje starodavnega spomina,
ki se drzne zdramiti kot enooki Kiklop iz spanca.
Kirka s svojo čarovnijo že spreminja ljudi v živali.
Sirene s svojim prekrasnim petjem zvabljajo veslače
v zahrbtne čeri. Mašijo si ušesa z voskom.
Odisej se je dal privezati ob jambor, da ne more ukrepati.
Vse se ponavlja, ko ladja zapluje v ozko morsko ožino.

Globina fresk se pogovarja s postarano steno votline
in skoz nozdrvi hlepe strasti po barvah altamirinega časa.
Skoz nenavaden obred praznega gostobesedja ljudi
sporočajo freske stare smisle razumevanja in spoznanja,
ko zahajajoče sonce z arhetipskimi obredi čaščenja
z odprtim očesom otroka v razpokah usode išče
in spregovori resnico s senco v raztrgani srajci,
ki napenja v jadra spomina z grenkobo usihajoče ljubezni.

Brezsnovna je beseda
in vsi njeni obrazi
so samo trenutki
zapisani na spomenik tišine.

Tu počiva čas.
Tu počitva misel.
Tu ni nikogar doma.

Nebo počiva na skorji kože
medtem ko duša zori sadeže
zagozdene s sidrom v človeku
in obešene na kavelj njegove duše.

Kadar misli mi vzvalovijo,
zaslišim šum valov,
dotik obzorja z oceanom.

Tisto nekaj poje v meni,
vzpenja se in širi v dalj,
v jutro ali večer,
s pticami, ki se vračajo domov.

Tisto v meni je srebrna lira,
s strunami ubranimi,
z akordi vetra pred svitom,
s ščipom med oblaki
ali v temini ob mlaju.

Takrat sem
in v meni je jutro v raju.


Branko Zupanc

Tebi, naj poje tale napev,
ki me ne poznaš še..
tebi naj odnese moj odsev,
ki me ne poznaš še.

Tebi naj pisalo piše le,
ki ne poznaš me še..
Ki me čakaš nekje.
Ki veš da sem.. zate le.

Tebi posvečam to misel,
ko se obraz mi dela kisel.
Tebi, ki še nevem kdo si,
da te vprašam, kje si?

Tebi, ki edini si pravi,
dajem sebe v bran..
tebi, ki te imam..
Vem, da si nekje, dušo mi spravi.

Toliko žalosti se je nabralo…
Srce se ji je vdalo
In bijem težek boj, vojne in viharje
Ne vem kam grem, ne vem kaj hočem in kaj smem.
Ne morem se sprijazniti, da te več ni…
Boli.
Ne morem nositi te na duši, vsa zlagana in bolna.
Ne morem dihati, če me še zrak duši.
In spati ne morem, ker te imam v krvi, preveliko dozo.
Zastrupljena. Izgubljena.
Brez cilja hodim naokrog, moj pogled je prazen,
Povej prijatelj, zakaj tako daleč sva narazen…
Blazne, blazne misli, da izginem, se vrnem v prah
Od koder sem prišla.
Preveč se je nabralo.
Zdaj ni nič ostalo.
In ne morem držati solza,
Ki kot ogenj padajo nazaj na dno srca.
Ne morem biti.
Ne znam se skriti.
Najraje bi si spustila kri,
Brez tebe mene ni.
Svet hladen, siv in prazen,
Povej prijatelj, zakaj tako daleč sva narazen…

do tam je iskanje
tavajočih nomadov
v kalupu
sonca.

Tajga z brezami
je daleč,
vzhodni veter
izgublja moč.

Jezdeci v stepi,
mrak, sneg, tema.

Pesem na
strunah balalajke:

Ja ljublju tebja...


Branko Zupanc

Jokala bi,
če bi lahko.
Kričala bi,
če bi lahko.

Pa me boli kričati.
Boli me jokati.
Laž mi ne dovoli vstati
in s krili zaplahutati..

Rada bi bežala.
Pa si ne upam stran.
Bojim se, da me sreča ne bo poiskala..
kaj me čaka tam?

Lahko Tukaj srečna bi bila,
pa mi ne dovoliš.
Lahko bi se smejala oba,
pa me drugače učiš.

Ko utihnejo glasovi morja,
ne moreš pozabiti bučanja,
ki je z veščino nemira
vzvalovalo tvojo kri.

Ko gledaš odsev svojega obraza
v nemirni vodni gladini,
ne moreš spregovoriti
z usti svojega odseva.

Zamislil si se nad kapljo
kako dolgo boš moral še čakati
preden boš odkril sebe
v kristalu soli iztočene solze.

In morje ti je zamolčalo skrivnost,
ki jo veter šepeče z govorico časa
in ti postavlja vprašanja,
na katera ze znaš odgovoriti.

V daljavi ptič leti!
Le kam ga veter nosi?
Prepusti njegovim se tokovom.
Le kam odneslo ga bo?

Bo letel daleč?
Bo letel nizko?
Bo obupal, če veter proti njemu
zapihal bo?

NE!

On letel bo,
On bo plahutal,
saj ve da SONCE
novo moč mu bo dal.

SONCE ga spremlja,
z njim leti,
skrbno pazi,
da njegova pot bo varna,
brezskrbna vse dni in
da ptiču nikoli ne poidejo moči.

Hvala SONCE :*

Tudi bolečina rodi,
ljubezen moja.
Ležala sva drug ob drugem.
Bolelo je, ker nisva bila v objemu.
Bil si zraven mene
na dotiku diha in roke,
tako daleč.
Majhna majčkena premestitev
iz najinega zlitja,
drobna drobčkana beseda, gesta zavrnitve,
zakaj tako velik prepad med nama?
Vse se ojačuje v najini ljubezni.
Tudi drobiž najine revščine.
Da se ga nekoč znebiva.

Ležala sva drug ob drugem.
Ti si odšel v svoj svet,
jaz sem iskala svojega.
Moje središče v tebi,
kako naj ga najdem zopet v sebi?
Zaprte oči so večale daljavo.

Ko pade tema na oči,
poberi se, ne krili z rokami.
ko padeš in ko si čisto brez moči,
poberi se in vstani.

Ko težko pri srcu je,
ko te nekdo močno rani,
vedi, obstaja nekdo, ki lahko te brani.

Ko se sonce skrije,
ko tema pokaže zobe,
dovoli, da ti Mesec sije,
dovoli, da ti pokaže žarke svoje.

Ko si sam in ko te kdo prizadane,
pa čeprav veliko stane..
Živi dalje..
živi za svoje sanje.

Na peklenskem vrancu,
z vitezom tišine,
prikazen gor
na strmem klancu,
z obrazom v siju mesečine,
opazuje iz višine...

Pošastno črno krilo
zdaj razpira,
hropeče nemo v noči,
ko srce umira...

Bela pena, krvaveče prana,
iz nozdrvi priteče...
Na prsih sveža rana
vranca k tlom povleče...

Neslišno padeta v tandemu,
vitez in tišina,
kot v rekviemu
se dotakne ju sivina...

Tvoj poljub
Mi zadiši po rožmarinu,
Ko srce mi melješ
Tam nekje
V starem mlinu,

Kot snežinke sipko pada
In se vsipa v vreče,
Išče ščepec sreče,
Da je kar boleče...

Kdo bi vedel,
Da srce lahko,
Zdrobi se v prah
Kar tako...

Čez mlin kolesje
Časa steče,
Po njegovih kamnih
Več ne pada zrnje,

Dober dan ljubezen!
Danes ob morju,
ko zagledal sem te,
bila si kakor privid,
ki sanje uresniči,
angel moj.

Gledal sem te,
Kako po obali sprehajala si se.
Zame sijale so tvoje oči,
Ki zame bile so angelske,
Ko sonce je nate posijalo,
Zame bila si vse.

Prekratke bile so ure,
Ki tako hitro minile so,
A v mislih mojih je eno le vprašanje bilo,
Kako lepo bi tebe objeti bilo.
Pa podaril sem ti vrtnice te,
Da name spominjale bi te.

Jutranje nevzvalovano morje
je v lenobnem gibanju brusilo čas
in plivkalo po vrzelih spomina.
Zvoki flavte med morsko travo
so prebudili tkivo opoldanske pripeke.
On je gledal dozorel morski sadež
z logiko občutja v breztelesni igri luči.
S kvasom sle so morski valovi
pili Venero iz njegovih oči
in jo iskali v viharnem morju.
Božanska duša kot izvorni piš morja
se je skrila v krožni prostor školjke,
v katerem je sedela Afrodita.
Bil je kaos zametka plodnosti in modrosti
in Afroditin sin Eros se je spremenil v ribo
in izpolnil sirenine želje,
skrite globoko v nedrjih petja,
kjer dinamični plavalni dih
vstaja iz morja in se vanj potaplja
z obrazom svežine davnega spomina.

Obračam se k Tebi, ki Oče si naš,
ne kliči prehitro nad nas sodbe čas.
Skrenili s poti smo, ki dal njega dne,
po Kristusu sinu, si nam v srce.

Nam dušo prekrila črnina je zla,
slepljive strasti prikovale jo v tla.
Se zlila v pogubo kjer jaz je vladar,
v svetu materije našla je čar.

Kako prebuditi nam dušo zdaj to,
globoko ujeto v meseno telo.
Prepričanja polno, da to le velja,
kar čutov ji pet ugodja zazna.

Daj Oče nam kmalu spregledati že,
da k duhu se duši obrniti gre.
Duh vodi jo k polnosti kjer ta spozna,
da k Tebi želeti le smisel ima.

Miha

Noga ne toni mi v breztalno tišino,
mar ne slišiš, da zemlja podarja iz obljub
svojo popolnost, ki pripda svetu, ki ga ljubim.
Ne išči ničelne točke v refrenih tihote glasu,
zadolžena za mojo hojo med kamni,
obstani, zapomni si glasnost stopinj,
ki bredejo v reki pljuskanje vode.

Ko se vode v silnih neurjih zbude
na razgaljenih tleh in iz nedrja priteče kri,
tedaj življenje vžiga zemlji srce
in moji čuti z nogami po svetu hite
s stopinjami, ki bredejo v reki pljuskanje vode.

Naključno je reka nagnjena zraven telesa,
nekako samoumevno, da zakoliči mi dušo
in metulja v meni, na skodrani roži.
Tiho teci reka, da ne zbudiš ga,
ko zaspal bo in se zibal na njej,
zadolžen da diha podsvet,
ko moje stopinje odmerja cvetenju grenkoba.

Življenje ti praviš le eno imaš,
ki v smrti utopi se, da to le poznaš.
Kaj storil si napak, si storil sploh kaj,
če On je zakaj tebi žalostni kraj?

Razum ni, ki tebi razkril bi lahko,
skrivnosti življenja zavito v Nebo.
Popolnosti Njega, dojeti tako,
da v krhki besedi ujeto bo to.

Pojdiva zdaj brat tja preko meja,
na travnik kjer pesem ljubezni igra.
Pesem, ki tvoje srce jo pozna,
srce, ki odgovor za tebe ima.

Življenje je večno, ki v Bogu živi,
le sanje so to kar minljivo se zdi.
Izroči se Njemu, ki bdi nad teboj,
le strah ti veli, da smrti se boj.

Miha

Si v mislih mi ujeta,
a Tebe zraven ni,
se rad bi te dotaknil,
ko v srcu me boli…

Si v sanjah mi ujeta,
ko dolge so noči,
prav rad bi Te poljubil,
pa nov me dan zbudi…

Si v duši mi ujeta
in vem, da delam greh,
ko se ljubim s tabo,
čisto sem na tleh…

Zdaj skupaj sva ujeta,
poti nazaj več ni,
za večno sva prekleta,
draga, jaz in Ti…

Odšla sva v vrtinec brazčasja.
Derviš ustavi svet.
Vrtim se
vrtim se
vrtim se
onkraj vseh misli, besed.

Ustvariva prostor praznine.
Ša Ra Šanti Om
Božanstva se radostijo
okušat trenutek v telesu ujet.

Telo je postalo on~stransko,
on~stranstvo je zlito s telesom.
Bog čaka na godnost boginje,
te vabim z brezmadežnim plesom.

Občutil sem pekel, dotikal nebesa,
s hitrostjo svetlobe osvajal razdalje,
videl oblike življenjske, telesa,
od smrti odšel sem še dalje…

Prepotoval sem mnoge svetove,
občutil lepote galaksij,
meglic sem gledal cvetove,
tisočih sonc me ogreval je sij.

Kot kvazarji sem včasih utripal,
se potapljal v njih praatome,
svetlobo in temo potipal,
gledal kolapse in zvezdne pogrome.

Sem videl območja čudna in razna,
dimenzije v času prehodil,
a vse skupaj potovanja so prazna,
nikoli se nisem v Tvojem srcu sprehodil…

Odpočij se duša, ob slapovih žuborečih zaspi!
Le kaj mi voda, tekoči curek govori?
Drvi in šepeče skoz čas, zapušča svoje sledi,
a mene pri solkanski "fontani" že dolgo več ni.

Na »Placu« so se zbrali ljudje okrog vodnjaka,
nova skulptura jim spomin na »fontano« obuja,
voda prede zadovoljstvo in veselje v ljudeh prebuja,
slišati je šumenje skoz stene, dom in sleherna vrata.

Ptičja perut hladni marmor v vodi čutno gladi,
potrpežljivo in tiho iz luči sonca žarek zvabi,
svežino čistih kapelj in mladih sanj o pomladi,
ko se s sestro Sočo vodnjak pomensko pobrati.

Hiše sijejo življenje. Trg je ves svetal.
Ob njem stoji cerkev Svetega Štefana, zlat oltar,
lepota vodnjaka v srcu »Placa« je sveta stvar,
leži pod Škabrijelom ta sveti, pozlačeni gral.