Samotna, sama.
Usoda z nama.

Ne morem.
Zdaj ne grem.
S tabo sem.

Sem tvoj glas,
tvoj napev,
tvoj odsev,
tvoj odmev.

Dokler ne umrem,
dokler ne umreš,
življenje sva,
ker sva dva.

hlad zunaj,
hlad v meni...

snežinke padajo v mrzel zimski dan,
oblačijo zemljo v belo odejo,
ovijajo moje srce v ledeno kopreno...

vedno bolj se hlad vame naseljuje,
vedno bolj v meni zdaj domuje...

Ali si že slišal melodijo galebov?
Ko nežno jadrajo po morju,
takrat se sliši.

Ali si že videl ples barčic?
Ko plešejo na to melodijo,
takrat se vidi.

Ali si že vohal vonj svobode?
Ko vetrc prinese slane kapljice,
takrat se voha.

Ob slovesu grenke solze
so zalile mi oči,
ko si rekel, da je konec,
da za naju ni poti.

Mi srce je krvavelo,
dušo je zajel vihar,
ker ljubezen je umrla
in te več ne bo nazaj.

Zate vse bi naredila,
zvezde sklatila z neba,
saj močno sem te ljubila,
samo tvoja sem bila.

Daleč ni nikoli predaleč za gospo Zimo
ona pozna deželo
kjer se hčerka Snežinka
spogleduje s Svojim Snežkom
lepotiči se v belem dnevu, gleda v ledeno ogledalo
Ljubi skrivnost katero nosi v svojih laseh.

Ko prižgeš svečko, se zdi,
kot da si prižgal novo življenje.
Ti sam - z lastnimi rokami.

Ko se nekomu nasmehneš, se zdi,
kot da si prižgal novo srečo.
Ti sam - z lastnim nasmehom.

In ko pokažeš nekomu,
da ti je drag in da ti je mar zanj,
si prižgal ljubezen.
Ti sam - z lastnim srcem.

Pa naj kdo reče,
da življenje ni lepo...

Ob žuboreči reki,
v opoju jutranjih meglic,
ko stvarstvo še počiva,
prisluhni mislim spečih ptic.

Skala še sanja sanje
o mesecu, ki boža jo,
bilk nežnih mirno spanje,
združuje meglo s še temo.

V vodi se zariše
Mandala stvarnika sveta,
v meglico veter piše
življenja stihe – um sveta.

Sogovorec:
»Povej mi, skrivnostni mož,
kaj najbolj ceniš -
življenje ali večnost?«

Skrivnostni mož:
»Ne morem se odločiti
kaj bi odgovoril,
ker večnosti še ne poznam.«

Sogovorec:
»Večnost je dimenzija brezčasja,
v katero bo ob smrtni uri
pljusknilo tvoje življenje
in ti ga boš iskal in našel
v nedrih tvoje ljubljene ženske.«

Hodim ob reki tej, reki želja in pričakovanj.
Tu njeni sončni žarki ljubezni, bistrijo se v njej.
In mavrica tam v dalji, vodi me na kraj sveta.

Stojim ob reki tej, njena energija mi je vodilo.
In mnogo vodijo poti do njenega bisera ljubezni.
Saj pot vodi me le tja, kjer srce je doma.

Odpiram se temu toku nesebične ljubezeni.
Pijem to modro reko življenja iz njenih neder.
Zelim izpolniti in spoznati, to modrost.

Reke ljubezni ne da se ustaviti in omejiti
Tej energiji vredno se je le prepustiti.
Vendar do kod in do kam?

Tu sem,
stojim pred teboj,
tenčico sem izgubila
in ni več pretvez.

Tu sem,
prišla sem,
prositi za kar si namignil,
iskati kar sam si izzval.

Jaz sem,
me ne spoznaš?
Saj tu sem,
razgaljena pod težko obleko,
razkrita tvoji zavesti.
Zavesa je dvignjena,
a igra končana.
Ko stojim pred teboj
sem gola.

Lahko ti povem,
od kje črpam moč-
iz hvaležnosti vsemu,
kar se zgodi,
od drobnih stvari
do velikih stvari.

In vsaka stvar
ima vsaj dve plati;
če se v črnem zgodi,
ni mi mar - takrat,
ker obrne nekoč
ta obraz drugam
in vidim drugo,
svetlejšo stran.
(Vanja Strle)


Pesem, ki mi je pisana na kožo....

Kako si spet želim leteti,
leteti s krili sanj!
Rada bi si dovolila vzeti,
in se obrnila Nanj!

Zakaj mi ne dovolijo?
Počutim se samo..
Zakaj samo me pustijo?
Prav nič ne iskano!

Ne sanjam več,
ko spim..
Mojega duha ni več,
kje naj ga dobim?

Vedno bolj me jemlje žalost
in mi krade srečo, mir!
Počutje je kakor luknjast sir..

Stala je tam njegova senca sključena od bremen
bil je z mislimi v belem dnevu, šel je z njimi na sprehod
ni se zavedal svojega pomena, le stal je in gledal
skupaj z srcem in očmi je zmotno sodil o dejanjih prisotnih.

Kulturno je prisedla še druga senca
oglasila iz črne obleke se njegova je vest
trdo nad njim je sodnik držal svojo že staro pest
hitele so njegove misli brez njega pustile njegovo telo in odšle

Na čase si popravil svoj že iz časa očeta svoj klobuk,
da prekril z njim bi svoje prave misli, tok njih so ga pripeljale v višave
ovihal si še nos, da zmešal bi v njem opojne dišave
vse je odšlo z prisotnih obrazov , njihov topli žar.

Se spuneš še,
ku si bil leti?
Se je zbrala kompanija pr mosta,
in smo čakulali?

Jes sen stopla v lužo,
ki taprvi dan je padal dež.
jes v temi nisn vidla bužo
zatu sen stopla nutri namesto čez.

Se spuneš, ko sen bosa prišla k vam?
Ti si samo stal tan..
ostali so se samo smejali,
in ku kakuše blebetali.

V tem v korenine
presekanem času,
v tem v korenine
prastarih kultur
presekanem drevesu
sem slišala šumenje
mrtvega vetra,
ki je odnašal
cvetni prah s seboj.

V vsaki tvoji roki
lahko zraste manjše drevo
tvoje nepopolnosti.
Z vsakim premikom koraka
v prostor, ki ga zaseda čas,
lahko iščeš hodnike
in ključe svoje določenosti.
Z vsakim korakom
lahko stopiš v novi čas,
prek mostu starega.

Šelestijo listi tihoten mir,
sem in tja vetrič jih nosi,
korenine srkajo Soče izvir,
Bovec se kiti zelen v jutranji rosi.

Po sklalovju drsijo plazovi luči,
v dolino pred hišna pročelja nevest,
na oknih cvetje rdeče rdi,
kakor lica zalih bovških deklet.

Gozdovje porašča kamen davnine.
Kraljestvo gora. O, Kanin mogočen!
Šumenje hoste sega v višine,
v nebo macesen raste odločen.

če se pomlad jeseni v tebe naseli,
če vse v tebi poje in se veseli,
bi nekdo rekel:
to je pa narobe svet-saj za jesenjo zima pride in za njo pomlad spet...

tako pa srce sonce ti razsveti,
cvetijo rože in metulji so v leti...
ves svet je tvoj, ko dobri so obeti...

Tako lepo je,
ko dan zaspi!
Čutim, kako se čisto vse,
vse umiri.

Še čas se ustavi,
v naglici trenutkov.
Moje srce, premami,
morje občutkov.

Spet se spomnem nate,
ki si bil tu, z menoj!
Živela sem le zate,
A odšel si, sam s seboj.

Odnesel si svoj svet,
pobral si vse in šel.
Utrgal si premladi cvet,
ovohaval ga in pel.

Hodila sem k morju
po svojo pozabo
in morje me je ovilo
v zvok valov
in me naučilo
hoditi pod vodo,
kjer posedajo črede
mojih želja.

Ko sem se zjutraj umivala
s srebrom v rosi
svojega spomina,
sem srebala kapljice morja
in spoznala v kristalni soli,
da je ena rosna kaplja
moja velika želja iz dna morja,
ki jo je povilo sončno jutro.

kot meteor zletiš preko
temnega nočnega neba,
osvetliš kotičke zaspane duše
in se razletiš na vse strani sveta..

zbiram ostanke,
zbiram zvezdni prah,
skrbno ga vlagam med spomine
in ne mine dan,
ne mine ura,
da si ne želim preleta tega drznega kometa...

Sem dolgo iskal in premišljeval,
se večkrat sam v sebi spraševal,
bom še kdaj našel in spoznal,
kar imel sem kratko le, a izgubil prav vse..

A prišel je dan, ki bil od njega je poslan,
na nebu drobna zvezdica sijala je,
sijala in gorela za srečo najino,
ki prelila v večno svetlobo je.

Svetloba prepodila je temo in vse bilo je lepo,
a bila nagajiva zvezdica je to,
in drobna lučka, padla je na tla,
saj igra, vsaka nekoč se konča.

noč,
polna luna na nebu,
veter odnaša zadnje jesensko listje z dreves,
trka na okna in te sprašuje: še veš?

bil je večer kot je nocoj,
v meni, v tebi nemir, nespokoj...
iskanje dlani, dotiki, premiki..
čarobni napoj..

bil je večer-tvoj in moj...

megla jutranjega hlada
poltema zbujajočega mesta
zvok rastočega prometa
rosa polna vlage

gneča na postaji
vonj jutranjega časopisa
zatohlost plašča iz mode
odmev petk na asfaltu

prišla si
kot že toliko juter
vonj tvojega šampona me omamlja
čeprav je mraz bi te slekel
in objel v vsej nagoti

vem, da veš
vem, da čutiš
izstopiš
kot že toliko juter....