(Vnuku Janu in vnukinji Antoniji)

Potem, ko so zvezde zacvetele,
sem videla življenje v središču vodnjaka.
Tedaj sta mi kanili v dlani dve kapljici jantarja,
dva majhna mokra, topla in svetla delca,
dva žarka luči sta naselila prosojnost sveta.
Pomislila sem na okruška zvezd
ali na lističa njihovega cvetenja.

Potem, ko sem razmišljala in tipala
kaj pomenita stvarci na mojih dlaneh,
sem spoznala, da sta se mi na kožo ulegli
dve zrnci semen in da se je vanje
vpletel ljubezenski dih.

Zaznala sem, da v njih utripa in dehti
življenje in da imata semeni svojo dušo
še pripeto na jambor ladje, ki pluje po soncu.
Bili sta dve majhni koreninici med plenicami,
ena prej na modrem vzglavniku,
druga pozneje na rožnatem puhu.

Pobožen mož, globoko zatopljen v molitev,
se je šel nekoč sprehajat na obalo,
pa je med molitvijo - napol za šalo -
Boga prosil za skrivne želje izpolnitev.

Bog je videl, da je srce njegovo blago,
in se odločil, da željo mu izpolni.
"Ker z molitvijo srce se tvoje polni,
pa mi zaupaj željo, tebi najbolj drago!"

"Od nekdaj želel sem si videti Havaje,"
reče mož, "pa se bojim letenja,
da slučajno ne izgubil bi življenja,
a na valovih me bolezen morska daje.

Zato te prosim, da zgradiš mi most čez morje,
da bi z avtom se pripeljal na Havaje!"
Že Boga krohot ob teh besedah maje,
saj mu takoj je jasno, da možakar nor je.

danes bi praznovala mama,
danes bi se vsa družina zbrala,
vsi tvoji otroci in vnuki bi v kuhinji za mizo posedeli,
ob potici in dobrotah bi ti srečo zaželeli...

pa te ni več tam,
v tisti kuhinji pri mizi,
v skrbi za vse nas kdaj v krizi...

zdaj si tam, pod tisto hladno rušo,
zemlja srka tvojo dušo..

a ko s pogledom tvojo sliko objamem-
takrat dojamem:pustila si sledi v meni...
v vsaki celici mojega telesa je del tebe ostal
in z delčkom mene, se bo tvoj rod nadaljeval...

koprene bele iznad polj v zgodnem jutru dan so okrasile,
nežni sončni žarki kot hobotnic lovke,
vanje so se ulovile...
s težavo se skozi belo zaveso prebijajo,
raztapljajo gosto belino,
v bežnih dotikih krošenj dreves,
se na zemljo spustijo...

skoz okno zrem v novorojeni dan,
v igrivo jutranjo barvitost,
vdihujem vonj dišeče zemlje
in z odprtimi očmi sanjam cvetje in zorenje...

koprene bele iznad polj so se vame naselile,
vso so me pretkale, prepojile..
sploh ne čutim več togoto,
sedaj prenašam že samoto..
ne čutim več tvojega dotika,
predaleč si,
nič me več ne mika...

spet tisti album zaprašeni vzela sem v roke,
list za listom zdaj obračam
in se v spomine vračam...

vidim očeta, mamo, nas otroke ob tisti sloki jablani,
ki vedno dobro je rodila
in nas vse pod svojo široko krošnjo skrila..

vidim tete,strice,slastne mamine potice,
ko smo vsi se skupaj zbrali,
kadar kaj smo praznovali..

in potem so tu skupinske šolske slike,
ki pa niso prav velike..

Ob oknu stojiva,
ne rabiva luči,
na steni senca igriva,
v kaminu plameni..

Iz dneva noč se dela,
se počasi večeri,
z neba snežinka pada,
utrinek zablešči..

Čez tihoto zaleskeče,
se drživa za dlani,
ta trenutek sreče
kot iz pravljice se zdi..

Snežinka mirno pada,
poljubljaš nežno, brez zamer,
vem, imaš me rada..
Božični je večer..

ko se zvečeri,
ko pogasnejo vse luči,
takrat blazino stisnem k sebi
in si mislim, da si ti....

v neznosni samoti
misli bežijo na vse strani,
te iščem,
te čutim,
te božam,
občutim...

povej,
ko se zvezde prižgo,
pogledaš kdaj v nebo,
se kdaj spomniš,
da obljubo si mi dal,
da zame vsak večer jih boš prižgal....

Pod gladino razjarjenih valov,
naj vedno rdeča nit ostaja,
ne glede na trop volkov,
vedno naj vrednote spaja.

Kot školjka, ki ne popusti,
ko vihar jo ruje,
kot viharnik na pečini
vetru, zimi naj kljubuje.

Darinka Šajn

SVETA NOČ, BLAŽENA NOČ,
VSE ŽE SPI, JE POLNOČ.

Sveta je noč, svet je ta čas,
ko v globinah Notranjosti rojevaš se ti.
Sveta je globina ta, ki le znotraj se razodeva.
Saj le na prelomu dneva starega, ob polnoči,
v tišini in globini Notranjosti, je čas za Rojstva nova.
Čas opustiti stare reči in se v Nove podati.
Iz Notranjosti, kjer prostora in časa ni,
kjer brezmejen in večen si ti.

LE DEVICA Z JOŽEFOM TAM
V HLEVCU VARJE DETECE NAM.

Le čistost in nedolžnost tvojega Duha je Devica ta,
skozi katero vedno znova rojevaš se ti.
Devica-Boginja, ki znotraj se skozi Duha
združuje z Jožefom-Bogom sredi Srca.
Enost Boginje-Boga, ženske in moškega, Eve in Adama,
ki znotraj od vedno nosiš ju ti,
skozi Duha tvojega Rojstvo
tvoje Duše v Srcu poraja.
Tvoje Srce so varne jasli Duha,
kjer rojeva se tvoja Duša.
Saj skozi Srce v telesu tem
se razodeva tvoj notranji svet, tvoja Duša.
Ti si dete to blaženo, ki v jaslih leži.
Troedinost Duha, Duše, telesa.

Spoznavam se znotraj sebe
po daritvi mogočnim silam,
ki jim izkazujem spoštovanje
v vsem nespremenljivem,
v vsem, kar je resnica,
samo resnica življenja.

Arhiv življenja nosim v sebi.
Ližem kožo svojih posnetkov.
Tonem v realnost
in z optimizmom priplavam
na površino, v območje sončne
ljubezni, ki se izraža
kot pozitivna novica ali vest.

Kaj iščeš, Človek, po čem hrepeniš?
Ustavi se, saj že vse znotraj je!
Te čaka božični večer, da skrivnosti sladke razodene za te.
Da v jasli varne, v pristan Srca popelje te.

Že mnogokrat noga tvoja omahovala je,
že mnoge si napačne izbrala poti,
ki stran od Srca in prepoznanj Enosti peljale so te.

Zdaj čas je prišel, da iz iluzije izstopiš!
Zdaj čas je prišel, ki stanje Zavesti je!
Zavedanje, da ničesar izven tebe ni,
da vse sam ustvarjaš si!

Da čas je prišel, da odgovoren si -
do sebe in vseh ljudi!
Saj ti si bojevnik Luči, ti Resnica Luči,
ki čaka, da osvetlila vse kote bi, kjer Svetlobe ni!
Ti Mojster Luči in Modrosti.

Tako malo je ljudi,
ki jih ni vredno pozabiti.

Tako veliko je dogodkov,
ki jih je potrebno trajno
in zavestno izbrisati,
če želiš ohraniti sebe.

150 voščilnic.
Podpisujem.

Naj se jim izpolni vse,
vsak delček toplote in sanj,
ki so ga vnesli tako tiho,
brez da bi pohodili mene.

Bolj kot te gledam,
čutim, da bi morala
postaviti svoje težišče vate,
da bi ti pomagala ustvariti
sebe v tebi.

Tako pretanjeno te čutim,
ko me zmoreš uslišati,
sklonjen nad mojim ognjiščem.
Tako jasno vidim tisto liso
svetlobe, ki se prek tebe
vleče na zelena polja
in prek njih v moje srce.

Skupaj bova to razgreto
liso sonca, ki se vleče
nad stoječimi vodami,
dvignila nad visečo vejo
najinega drevesa,
ki me je začelo hraniti
s sadeži najine ljubezni.

Ko z dela prišel boš domov na kosilo,
pozdravil odmev te bo gluhe tišine.
Na mizi čakalo te bo sporočilo,
da najina zveza se danes prekine.

Do tebe so čustva že zdavnaj minila -
takoj tisti hip, ko si dal mi čutiti,
da ti si moj "šef", a jaz delovna sila,
ki tebi se mora ves čas pokoriti.

Narava naj žensko za to bi vzgojila,
da moškemu bi popestrila življenje,
in še - da potomstvo bi mu podarila,
izražal pogosto si svoje mišljenje.

Da ženska je dobra le za pred pečico,
ponoči pa le za strasti potešitev,
morda za čistilko še in za perico -
to tvojih še nekaj je ugotovitev.

Poljubljam te na tvoje solze
zguban je tvoj obraz.
Ne dovoliš da bi ti prebral tvoje misli
ne želiš si nežnosti ki te spominjajo na preteklost.
Greš dalje ne da bi vedel bi kam
iščeš svoj svet, svoj mir, svoje življenje.
Tavaš nemirno kot da jutri umre sonce
a ko se rodi znova luna spet odletiš srebrnemu siju naprej.
Na skrivaj gledaš zaljubljenca
želiš si da bi bila to midva a te poti so zasute in zbrisane
ne priznaš si, da si zaljubljen v nekoga, ki diha v tebi, ki ti jemlje dih ob vsakem pogledu
Slutiš a ne veš če to čutim skriješ to vase.
Molčeče so te izdale ustnice, ko sem vprašal pogled kam greva
ne potrebujem opravičila saj vem kako se počutiš.
Pojdi za soncem za njegovo senco, ki jo ljubiš
želim si , da ga ne razočaraš
ne izpusti ga iz rok kot mene.
Le zapri še zadnjič z menoj oči,
da jih poljubim kot prvič ko si me srečal
pretočil si vame svojo solzo, to pa je edini spomin nate.

Srce prepredeno s čutili neslišno utripa,
v tančico ovito ziba se majhno telesce,
z drobnimi prstki navznoter išče in tipa
po skrivnostni kamri to majhno čudesce.

V votlini raste zavojček pod toplo vzboklino,
uči se s sozvočejem matere živeti, želeti.
V lupini radostno z dihi polni praznino,
z vžigom uči se ljubezen duše vase sprejeti.

Ves svet se je v prenešene upe pretopil
z vsem bogastvom, ki zmore ga podaritii narava,
lepoto neponovljivo je v materinstvo natočil -
sončno luč, vzvišeno svetlobo v časo kristala.

Objeti sebe
... tebe ...
... ves svet ...

Potopiti se v objem
in se tiho
prepustiti toploti
in milini stika

Pustiti energiji
da stopi oklep okrog srca
da popustijo jezovi
in se vsujejo kaplje radosti
v tvoje srce

Dopustiti
... si to razkošje ...

In vendar sem tu,
Vsak gib določa moje življenje,
In vendar ne vem
Od kod prihajam in kdo sploh sem,
Mar poznaš me ti, ki meni si večna uganka?
In… mar jaz tebe poznam, ko še zase
Ne vem kdo sem?

Ničesar naj se ne dotaknem,
Ničesar naj ne spremenim,
Vse je že tako kot mora biti,
Vse je luč,
Lahko pa sam sebi tema postanem
Če vzamem nama tisto kar
Narisala je narava…

Sneg.
Zamete veter seje.
Bleščave sonca.
Dih ledu,
v kristalih breg.

Sledi,
ki vodijo v belino
gredo pred mano
v brezčasje.
Sneži...

Solsticijev obrat.
Še bo veter,
sneg, kristali,
dih ledu.

Daleč si, pomlad.

Branko Zupanc

Ti si tisto dekle
s sončkom v očeh,
ki začara me,
ko pošlje mi nasmeh..

Ti si tisto dekle,
ki poljublja me,
kot še nobena ne
in to predobro ve..

In ko objemaš me,
da zagoriva midva,
se obema začne
potovanje do neba..,

Ko zaprem oči,
si ob meni ti,
tvoja vroča dlan
je kot sončen dan.

K tebi stisnem se,
ti poljubiš me
in želim le to,
da ti je lepo.

Spet odprem oči,
vidim, da te ni,
sama v noč strmim,
tvoj objem želim.

Nocoj sem se potopila
v drugi svet.
Bilo je vesolje
med drevoredi
in cvetočimi alejami.
Srečala sem Stvarnika
in govorila z njim.

Nisem bila sama.
S seboj sem imela
dva otroka.
Eden je bil Nube,
drugi je bil belec.

Stvarnika sem vprašala
kako se je mogel
tako zmotiti,
da je razdelil svet
na črne in bele
kontinente
in črne in bele
otroke.

Vilja.
Večer pred praznikom,
iskanje v lepem

in obilje
dobrih misli.
Čas razglednic
in čestitik.

Od tu in tam pozdravi,
želje, rok toplih stisk.

Božična vilja
v soju trepetajočih sveč.
Toplina znotraj
a zunaj polna ivja.

Čas tihih, drobnih sreč...

Branko Zupanc