Še vedno upam nate,
še vedno mislim nate,
še vedno te ljubim,
še vedno imam upanje.

Ti si moje upanje,
zato upam,
da te bom kdaj videla.
In ti si tisti,
ki mi je pokazal upanje.

Še vedno upam nate,
še vedno mislim nate,
še vedno te ljubim,
še vedno imam upanje,
ki si mi ga dal.

Spet se znajdem sredi oceana,
nad mano - bledo sonce,
ki mi ne dovoli nepremičnega pogleda,
pod mano - mi objemajo stopala
bračiči in morska trava.

Če se popolnoma zravnam,
lahko glavo dvignem ravno nad gladino.
Nočem te prisilne drže, toda nujna je,
postanem nemirna, ranljiva,
brez razloga.

Želim si oditi,
želim zaplavati,
povzročim valovanje,
vedno večje in večje,
vodna gladina se skali.

Drink drink….
sončno sporočilo….

Že @ se smeji kot sonce,
pozitivno sije,
čez naboje negativne,
svoje zlate žarke zlije.

Modre misli,
v srca zlata
mnogokrat nekje v samoti,
odpro škripajoča vrata.

Klic narave,
nje pravice,
šepet prijatelja,
zdravje skoz duha resnice.

Resničnost je lahko nedoločljiva.
Kje najdem dokaz,
da je to kar čutim resnično ?
Kako ta Resničnost oplazi ostale
in čigav občutek je pravi ?
Morda drugi vidijo drugačne barve,
slišijo druge zvoke.
Morda celo dotik ni isti
in tema - ki je samo ena
temna, topla
ne zagrne vseh na isti način.

Bila si dekle, roža nasmeha,
bila si prekrasnih iskrivih oči,
bila si Ogenj, ki goreti ne neha,
bila si Življenje, ki večno živi..

Bil sem usodna, hladna Voda poleti,
si hodila odžejat se na izvir
in v mislih sem mogel samo želeti,
da jaz sem uteha za ves tvoj nemir..

Sva znala ljubiti kot jutranja rosa,
ki nedolžno je padla na suha tla,
bolj sva ljubila kot Smrt ljubi kosa,
še bolj se ljubila sva se midva..

Žalostna sem bila,
ko zapustil me je.
Zakaj si to naredil
ne vem.

Nekaj pa vem,
da si me pustil zato,
ker ljubil si drugo.

A ti dobro veš,
kako močno sem te ljubila.

Prizadel si moje srce,
da v bistvu ne vem,
kaj naj zdaj počnem.

Igrajo kitare in bobni,
držijo se ritma iz not,
energija v tebi je ogenj,
ki deliš ga množici naokrog.
Prehaja v njega, njo,
tebe in mene,
na odru si kot iz omame,
poznaš le sebe,
ne zanima te kdo vse je tu.
V ekstazi igranja pokajo strune,
bobnarju s čela tečejo srage,
pevki glasilke ne služjo več,
ne more slediti zahtevam dvorane.
Koncerta je konec, hočejo še,
še eno in eno, zgane jih vse,
letijo podpisi deklicam mladim,
pogled pa išče le eno.
Nikoli je ne vidiš in je ne boš.

Vedno mislim nate,
kako te bom dobila,
a mi ni uspelo,
bolečina me zlomila je.

Ljubezen sploh ni večna,
prijateljstvo je vse.
Vedno bodi moj prijatelj,
to želi si moje srce.

Za tabo vedno sem jokala,
ko izgubila sem te,
vedno bolj sem si te želela,
a si usodno rekel NE.

Ko slišim tvoj glas,
mi srce hrepeni.

Ko pokličeš me,
si zaželim,
da bi bila skupaj.

Ko slišim tvoj glas,
mi srce hrepeni.

Ker samo ti veš,
kako te ljubim.
Veš pa tudi to,
da zaradi tebe trpim,
jaz in moje srce.

Usoda je taka
da skupaj ne moreva
ničesar graditi kot dva odrasla.

Najini temelji so oblaki,
zidaki so želje imeti
se vsak dan,
ne le ukradenih trenutkov sanj.

Imela bi dom brez okov,
veliko družino nasmejano,
šla bi tja
kjer so zvezde in luna doma.

Mamljive lovke ljubezni
ohromijo mi telo in misli,
da v trenutku pozabim na vse,
tudi na najdragocenejše – svobodo.
(SIJ)

Živeti.. kaj ta beseda resnično pomeni?
Vstajati, delati, zaspati? Mar to pomeni?

Ali ne pomeni nekaj lepšega?
Užiti vsak trenutek sreče, miru, ljubezni,
uživati v koraku, ki te pelje po poti vsakdana,
uživati v svežini jutra, uživati v dihu večera,
uživati v besedah, ki so izrečene z ljubeznijo,
strastjo in naklonjenostjo.
Mar ni to vse zajeto pod eno besedo...
pod besedo živeti?

Mar ni tudi to, kar dajemo drugim?
Kadar jim podarimo nasmeh, roko topline in
besede, ki osrečujejo..
in če nam oni to vračajo,
mar sami ne zaživimo bolj?

Odpiram svoje sanje
v njih vidim Pot

Stojim...

Sanje odpirajo Pot
in v njih vidim Sebe

Stojiš...

Pot , Sanje , Jaz
Je to Ključ , ki ga ne vidim ?

Ura je ena zjutraj, osorej!
Pišem genealogijo utopičnega naključja –
dnevnik prihodnosti, leta 7000:
Neizmerni zbiralnik vesolja je razsvetljen.
Prižig svetih ognjev v templju ni več mogoč.
Na Zemlji ni več za izkoriščanje nobene snovi.
Vse so pošle. Erudit je obmolknil. Nima razlag.
S sporočili sega luč uma v mitični prazačetek.
Vidim znamenja popolne učlovečenosti v duhu.
Zavest skupnosti je ohranjena v nematerialni snovi,
ki za nobeno ceno ne sme preiti v uživanje telesu.
Imam organe za življenje brez hrane.
Sem v letu sedem tisoč! Letim skoz ozvezdje alfa.
Nisem še rojena za življenje izven prostora.
Svet je eksplodiral in se razletel.
Po zakonu relativnosti mi je podaljšano življenje.
Hrepenim po podaljšku uma v tetivo neskončnosti.
Za seboj sem zaprla vrata svojega odhoda.

Med pernatimi prsti
sem začutila zamrznjeni čas
in videla polno človeških oči
v mlačnih in nedoločnih odzivih,
da sem jim rekla: Nisem!

Nisem v času, ki riše jim obraz,
času, ki me zamuja
in se naslanja nanje brez mojih oči,
razdeljen, odsoten in tesnoben
v vetru in dežju dogodkov.

Nisem ob budilki, ki šteje čas
in me noče zbuditi,
mi privesti čas bliže očem.
V rotečem izzvenevanju
mojih vprašanj sem,
zakaj me čas noče vzeti
s seboj v nebo,
poleteti s ptico v oddaljeni zenit,
kjer se poveča pogled.

Jaz bi letela,
veselje ujela,
srečo zadela,
ob toploti se grela -
kot če bi tebe objela!

Jaz bi se smejala,
se z ritmom igrala,
toplo roko držala,
se ljubezni predala -
jaz bi s tabo plesala!

Jaz bi spokojnost čutila,
se z mirom pokrila,
srce v tišino ovila,
dušo v veri izlila -
kot da s teboj bi molila!

Potujem skozi oblačen dan.
Jutro je pustilo sled
nočnih kapelj.
Mokrih ograj se ne dotikam.
Korak je počasen,
prepustil sem se željam.

Ob poti leži igrača
iz cunj, mokra.
Nekdo se jo je naveličal.
Le sonce jo še boža,
megla, opoldanska ploha
in pes, ki preden dvigne taco,
jo bežno še povoha.

Vijoličen imaš plašč

in prav takšna krila,

ko lebdiš v dvorani

moje temne podzavesti.

Zlati prah in nitke,

stkane in slepeče,

ki jih nosiš v jasen

in ljubezni poln dan.

Klavdija KIA Zbičajnik

Na odtisu stopinje
sem zagleda tloris sebe,
mero, ki jemlje vase
in dela spomine,
ki predstavljajo temelj koraka.
Nato je padal dež
in zabrisal odtis,
a znamenje stopinje
je ostalo v meni
kot izmuzljiva snov spomina.

Božam ta molčeči odtis
in obžalujem to stopinjo
bosih nog, ki so pustile
v zemlji del mene.
V znamenju vidim
dno svoje duše,
ki se barva v zeleno popolnost.

Neznanska sreča je morala biti,

da mi je bilo dano ogledalo.

Če ne bi videla toliko različnih

in zanimivih odtenkov mavrice,

bi morda celo nasedla naglici.

Nesluteno bogastvo je zibelka,

kjer so ti sojenice dale oči,

natrosile idealov, poosebile vonj,

obkrožile z dobrimi pripovedovalci

in strastnimi bitji klene volje.

Neprecenljiv vodnjak je želja,

stati za tistim kar ti pripada,

neozirajoč se za sivino stanja,

ki ga ponujajo kot edinega pravega.

Danes sem vstal, Gospod, ozrl sem se na svet
in videl krivice, slabo ravnanje, revščino.
Danes sem vstal, Gospod, in videl, kako ljudje
teptajo drug drugega za boljše službe.
Danes sem vstal, Gospod, in množica
me je zasipala s praznimi nasveti.
In kje si bil ti, Gospod, v vsej tej zmedi?

Vstal sem, Gospod, in poskušal pogledati vase;
videl sem samo sebičnost.
Vstal sem, Gospod, in poskušal pogledati vase;
videl sem samo sovraštvo in zamere.
Vstal sem, Gospod, in poskušal pogledati vase;
videl sem samo revščino.
In kje si bil ti, Gospod, v vsej tej zmedi?

Ljubi Bog,

daj, da bom danes meditirala in molila,

delala samo dobro in vse ljubila,

pri tem pa na tebe niti za trenutek

- ne pozabila.

Kot v snu
poljane boža veter nem,
glej, tu
ob Muri mir podarja se ljudem.

Tja v prah
se spušča dragocen zaklad,
nem dah,
v tišini čutiš zla propad.

Ptice
že plešejo čarobni ples,
drhte
obkrožajo te v spremstvu brez.