V gozdu sem srečala
nemirnega konja.
Vračal se je s paše na travniku
v bližini človeških bivališč.
Na glavi mu je sedela ptica
in mu kljuvala spomin.
Na očeh sta mu sedela čmrlja,
ki sta mu pikala oči.
Konj je skoz naočnike
pekočih pikov
od daleč videl
kako so ljudje utapljali mačke,
komaj rojene mlade muce
v vedru vode, iz katerega
se je prej napojil.

Mehko smehljajoče staro drevo
me pozdravlja z izrazi posebne naklonjenosti.
Na drevesu je zacvetel en sam cvet.
Svetlo rožnat bleščeč cvet med zelenimi listi.
Slovo od narave. Dopolnitev življenja.
Poslednje goreče iskanje mojih oči.
Odložena je vse naokrog svetloba drevesa,
ki umira na svojem ležišču
in išče moj smehljaj.
S sporočilom ob slovesu.
Moje prazno mesto v telesu išče,
kamor bi lahko odložilo tišine
in barve, ki ne bodo nikoli zbledele.
Pišem jih po večernih oblakih sončnega zatona.
Drevo se prelomi.
Isti izdih na dveh koncih.
Svetloba poboža oba.
Veje so zanihale v meni.

Prisluhni tej tišini,
kako Te boža, govori,
da mi v srcu samo zate
rdeči potok žubori..

A vidiš ob potoku,
golobji jati se mudi,
da se naužije v soku,
se odžeja v krvi..

Iz Tvoje jate so golobi,
vsi so beli in sneženi,
kot kristali v jamski sobi
s škrlatino poškropljeni..

[image1_right]Ti si moj
največji zaklad.
Le kaj bi jaz brez tebe.

Ti si samo moj,
samo moj, in
drugi te ne dam,
ker ti si samo moj.

Ti si tisti,
ki ljubila te bom
noč in dan.

Očes li mi priči, barem jednom na dan
najlepše drvo ču ti biti.

Kiša pada i ako si izgubljena, priđi mi
ni grom ti ništa nemože
jer mene če spaliti
a ja ču tebe u nebesima hvaliti.

Vjetar piri, korjenje mi potres čini
priđi mi, očeš li
da skupa zaplešemo u ritmu galaktike.

Prolječe dolazi, cvjetaju mi ruke
sa najdražim mirisima tvoje mašte
priđi mi, očeš li, da skupa uronimo u mirise Božje bašte.

Juuuhuuuhuuu!
Traaalaaalaaa!

Leeepo je vseeeee,
vseeee cveeeeteee!

Juuuhuuuhuuu!
Traaalaaalaaa!

Poojeeee seee,
daa naas ood raaadoooosti
odneeeseeee!

Juuuhuuuhuuu!
Traaalaaalaaa!

(Pomagajmo otrokom iz Darfurja!)

Vse stvari so lahko črne,
razen rož –
rož v vonjavah in barvah,
ki hočejo v cvet,
cvet otrok iz Darfurja.

So tudi rože,
ki potihem cvetijo
v afriškem Sudanu
in gubajo v popku
žalno tančico svileno,
zaziban nemir v pelin,
žaljšave prstene opoj.

Gledam te,
gledaš me.
Rad te imam.
Skupaj štejeva čas.

Na mizi imam uro,
ki mi tiktaka
počasneje, kot tebi.

Odideš
jaz pa preklinjam svet,
v katerem sva midva -
tako različna.

Kan si šu,
ti šturlić, da te ni?
Kan si šu?
Ki si?

Kan si se skriv,
da te ne viden več?
Trba si kej spiv?
Lahko anka kej preveč?

Kan si šu,
ti štroncin, da se name več ne spuneš.
Alla alla šu,
stavi se, kaj si trke glažič puneš?

Ljubim pojoče barve sonca,
ljubim kipenje zelenih valov,
glasove iz izvirov globoke daljave,
ki so prihrumeli s svetlobo,
pognani v odsvitana jutra
iz pršečih diamantnih luči
skoz zlato rumene peclje mimoze.
Mislim te, moje ljubeče sonce!

Sem kot samotna bilka sredi trave
in roža na njej, ki pije tvoje srce.
Kako prepevajo majhni biseri
s stanjšanimi glasovi vode,
kot smisel, ki bo odrešil zemljo.

Ne krpaj me, s kamenim šivom, čas!
Ne izpoveduj mi, resnice neuporabne glas.
Navzočnost dolžine tvoje čas, si izmišlja svet,
a tebi, življenja kralju, ne zna prisodit mladih let.
Omahnil boš v globočino časa, ki te obdaja,
prisluhnil glasu svojega razuma in značaja.
Času, ki po zavesti časa, čas v grob pokoplje,
okosteni, ko na grobarja čaka in se sam prekoplje.
Ti sedanji čas, ki meni gostoljubje kažeš,
jutri boš odvečna krama, spoznan, da večno lažeš.
Ko brskam po rovih časa prejšnjih let, si iz spomina vzet,
te vidim kako zlagan boš čas, čez vrsto let.
V igri s samim sabo porival s časom, čas ki mine,
a boš presegel prostor vulve svoje zgodovine,
ko z miti ne boš mogel umreti, ne živeti.

Kdo bi me zjutraj zbudil,
če ne ti.

Ti si nekdo,
ki kaže mi pot,
skozi mračne dni.

Ti si nekaj posebnega,
tebe se resnično ne da opisati,
ti si resnično nekaj,
ki mi pomaga če ne vem kaj bi.

Ti si kot nekdo,
ki mi želi
vse najboljše.

Srce na koncu rane
ritmično razbija,
drget valove trese,
nežno jih ovija,
na obzorju rob oblaka
v krvavem siju se namaka,
ustnic sonca se dotika,
ga objema, se umika..

Smrtno hladna ovijalka straha
razjeda misli plameneče,
kot breztelesno zrno praha,
v bobnenju prispodobe groma
se utaplja v nedrje goreče -
do zadnjega atoma..

Koliko ljubezni!
Včeraj sem zaspal
z mislijo in čutenjem tebi:
"Bog, ljubim te!"

In z menoj si, ljubi,
ko srečujem tvoje otroke;
tudi sam otrok,
ki se čudi svetu.

Sem se mar danes rodil?
Kajne, da že večno bivam?
A vse, kar doživljam, je prvič!

Tako lepo je, tako lepo.

Hvala.

Včeraj sem gledala nazaj,
med črne sence,
bel sijaj.
Na koščke sem zdrobila vse
kar sem bila,
bolelo je.
So solze polnile oči,
ko vidiš sam,
kaj zbiral si.
Odpuščam ti...
Odpuščam si...
Spomin bledi...

Kot nova možnost tu stojim.
Večkrat molčim kot govorim.

avtor: Urška Košenina

Jesen,
voha se, čuti se v zraku,
mehka, dišeča.
Prikradla se je kot starka,
tiho,
neslišno,
vsa odeta v škrlat in zlato.

Topli sončni žarki,
ki prijetno božajo tvojo bledo kožo,
kožo na kateri ni več sledi poletja.
Sprehajanje po gozdu
nabiranje kostanja in gob.
Iskriv smeh ob pogledu na jurčka.
Oko, ki je pijano od barvitosti narave.

Ko sem še bil majhen fantič,
je mucka prinesel mi dedek,
ves je bil črn, malo večji od nič,
smo dali ime mu Medvedek..

Podnevi je v senci počival,
ni bil izbirčen, veliko je jedel,
če sem ga božal, zelo je užival,
ter mehko in nežno mi predel..

Vragolije je razne izvajal,
tekal za listi in vsem mogočim,
ko je babica predla, ji je nagajal,
skupaj z njim spet v mislih poskočim..

Nisem pravi naslov za tvoje razbolelo srce
in tudi na hrbtu mi ne piše SOS,
toda vedno znova se vračaš
in jaz te vedno znova poslušam,
pazljivo, z pretanjenimi občutki,
poslušam z ušesi, ki slišijo nepovedano
in gledam z očmi, ki vidijo tisto, kar se videti ne da,
in kapljica moje krvi se odbije od tal.
In od mene slišiš vedno ene in iste besede,
nikoli zlagane vedno iskrene,
brez zloveščnosti in brez predsodkov,
neglede kako se trudiš zanjo,
bo luna še vedno na istem mestu,
in sibirski tigri bodo še vedno ogrožena vrsta.
In druga kapljica moje krvi se odbije od tal.

Ves je zelen,
po krvi zeleno razporejen,
z zelenim perjem vzleta v veter
med liste nekdaj zelene, v eter.
Leti, ves zeleno zaripel in sopiha,
ima zeleni rep, ki mu med nogami niha.
V srčnici je ozelenel zeleni plen,
ki zelenje svoje ponuja vsem.
Je zelena plezalka po kosteh,
zapoznelo zelen na vseh ravneh.
Zelen v zeleno je položen,
v zeleno zarivanje premeščen.
Je zeleno razsločen,
kjer ni treba vzbočen.
Od vznožja gor, zelen v glavo,
a ni zeljna glava, ne drevo.

Del tebe sem vase preselil: nekaj tvojih oči, nekaj las, nekaj tvoje lepote je v mojem srcu ostalo. Še bi rad s tabo bil; ležal, prav tiho bil, da lahko bi slišali življenje, ki poje v nas. V mnogoglasju lepote bi zapeli pesem v tišini, ki pojejo jo ptice in drevesa, ko cvetijo. Peli bi v roži cvet je skrit, peli bi v noči in peli bi najino pesem sveta večnih gozdov. In bodi tako – da lahko proslavljam tvoje bitje, ki si jaz, kot sem jaz ti, čeprav nikoli skupaj ne bova bila!

Tako nepredstavljivo prostorno
je brezno razuma,
tako brez teže je misel,
ki zdrsne kot pojem
k enemu samemu cilju:
čutiti in živeti ta neizmerni svet,
to deževno svetlikajoče nebo v sebi,
ta krasen večerni zaton,
to čudežno deželo,
spoznavati ljudi,
jim kljubovati in jih ljubiti hkrati,
čutiti njihovo govorico bivanja,
to čudovito in vzvišeno mističnost,
voljo in moč do življenja,
obujati stare pripovedke iz mladosti
in shranjevati vase vse nabrane
in stkane modrosti,
tiste redke srčne trenutke,
ki so zaposlovali velike skrivnosti čutil.

Mi verjameš, da sem tu?
Mi verjameš, da spim samo napol v snu?
Reci, da mi verjameš, samo
in vse dobro bo.

Veš, da mi rdeča kri šprica iz oči?
Mi verjameš, da boli?
Povej mi, kdaj duša poleti?
Mi verjameš da gre, kakor mavrica iz mojih oči?

Prihaja počasi in odhaja po obrokih.
zunaj tiho je, a v meni kričii,
dere se, tako da boli.
Vzame si del mene in kri spet lije v potokih.

Nocoj bi rada položila,
v tvoje naročje glavo mojo.
Nocoj bi ti dovolila,
da me božaš z roko svojo.

Nocoj bi te ljubila
in ljubkovala,
Nocoj bi ti služila
in se ti predala.

Nocoj bi rada poiskala,
kar včeraj nisem znala.
Nocoj bi te najraje objela,
kakršnegakoli bi te sprejela.