Verjela sem, da ves moj svet
je v pest ujet
in "ljubim te"
bila je moja mantra.
Ostal je le pepel
in prazna dlan sesute sreče,
praznina in spoznanje:
čas več ne teče.

Zdaj tebe tu več ni,
čas pa teče,
posoda spominov si,
čas pa teče,
obleka še vedno po tebi diši,
čas pa teče,
ko solza oko zamegli,
čas teče.

Ne odhajaj stran!
Ostani tu.
Ne odhajaj sam!

Ostani z menoj,
pri toplem kaminu se bova grela.
Le ognja soj,
bo osvetljeval prostor, kjer bova sedela.

Ne odhajaj, mali.
Pri meni ostani!
Ne odhajaj sam,
cesta vodi stran!

iščeva ljubezen...
za iskrenost in veselje,
potovanja in sprehode,
božanje in skupne želje,
za poljube in dotike,
za zaupanje,oporo...
...pa tud kr tko mal za foro

Talmud, Biblija, Koran..,
in mnogi drugi spisi sveti,
prihod prerokov, zadnji dan,
vstajenje, v večnosti živeti..

Tisočletja krog vrti se,
vmes se koljemo med sabo,
nikoli konca temu, zdi se..,
saj nismo za nobeno rabo..

Kdor veruje naj bi bil bedak,
nasprotje-ateist, duševni siromak,
v kalupe vdet je vsak korak,
človek ni človeku več rojak..

Mlado jutro,
opojni čas,
ki te veter ziblje
skoz liste odprte knjige
mojega srca,
prisluhni mi!.

Prisluhni roki,
ki te je popisala s soncem
in ljubezen naj izmeri mandalo
in žleze privlačnosti svetlobe,
ki me zasnublja
v navdihnjenih iskanjih
z znanilkami v prekipevajočem
razcvetu duše.

Izpoj moje srce, ptica!

Ko zagledala sem te,
Prvič mi je srce reklo,
Da si pravi.

Ljubila sem te na skrivaj,
A ti še za to nisi vedel,
Zelo sem hrepenela po tebi,
Ko si me spoznal,
Si bil tihi,
Jaz pa pravtako.

Dragi želela sem si te,
Bolj kot vse na svetu,
Ti si zame bil vse,
A žal se ni izšlo za naju.

Lepo življenje ti želim.

Maribor; 22.02.2006

Sneg pada, se oprijema vročih dlani,

Solza teče skozi gube obraza,

Ne vidim nobenega, življenje beži,

Postal sem pokveka, nakaza,

Človek brez obvez, brez skrbi,

Ona je edina moja misel,

znamenje, katero ostaja, nikoli ne zbledi.

Lepo je, ko po tebi hrepenim.
Lepo je, ko si te tako zelo želim.
Lepo je, ko z obraza sreča Sije.
Lepo je, ker se žalost skrije.

Lepo je, ker se sanjam predajam.
Lepo je, ko je nekdo kriv za to.
Lepo je, Ker se v tem za druge razdajam.
Lepo je, da mi nekdo da moč vso.

Lepo je, ko sanjam veter v laseh.
Lepo je, ker slišim pesem, slišim smeh.
In v najinih očeh iskre se zlata,
iskrijo nežno, sva zaljubljena oba?

Koliko neizgovorjenih opozoril
mi leži na jeziku,
koliko vprašanj v izvirniku
sem morala pogoltniti,
koliko pomembnih besed
je ostalo nerazumljenih,
koliko upravičeno izgovorjenih
očitkov je ostalo spregledanih,
koliko vznesenosti je hlepelo v nič,
koliko nepredvidljivega se je uresničilo,
koliko natančnih premišljenosti
si je vzelo pravico do nepremišljenosti.
koliko mrtvaškega zvonjenja živim,
ki hočejo kaj narediti za življenje.

En sam človeški nesporazum,
ki spreleti človeka po hrbtu,
ko hoče kaj koristnega narediti
na gradbišču svojih idej.

Malo časa sem potrebovala,
da sem napisala to pesem.
Vse moje pesmi so potrebovale
leta, da so me zlog za zlogom,
besedo za besedo jedle
in pobirale vase.

Vsa sem po listih raztrošena,
računalnik se je hranil z mano,
me grizel, objedal in požiral,
zlagal v verze po beli površini.
Srkale so me žejne besede,
me pile po kapljah krvi,
me pobirale vase in jaz sem se
preseljevala v snov,
v pečke semen.

Zakaj ljudje vidimo prej slabo in ne dobrega,
zakaj vidimo prej temo in ne svetlobo,
zakaj vidimo prej gnitje rož in ne njihovo cvetenje..

Zakaj ljudje čutimo prej sovraštvo in ne ljubezni,
zakaj čutimo prej bolezen in ne zdravja,
zakaj čutimo prej solze in ne smeha..

Zakaj tako?

Moje življenje je lepo in bistro.
Pravzaprav neodvisno.
Sam sem tak, kot je vsak.
Lep, iskren in fit, mislim da pravi hit.

Hit kot družba, hit kot mit,
Vsak dan ti pokažem nov trik.

Trik veselja, trik radosti in življenja.
Saj vam pravim, da sem neodvisni frik veselja.

Vse se menja v naravi in v nas.

Zima, jesen, poletje, pomlad –
Vse ima svoj čas.
Menjamo se v srcu in se gradimo,
v duhu ljubezni lahko srečno živimo.

Ljubezen v srcu krepi in pomaga,
odpraviti slabo, strahove premaga.

Vse, kar je slabega, bolnega vse,
izgine iz nas, če tu ljubezen je.

Ljubezen nas zdravi, zbudi in premami,
če je potrebno, nas tudi rani.
Le da smo zvesti ji in hrepenimo,
da delamo dobro in v ljubezni živimo.

Napisala sem pesem.
Preoblečeno v darovalko luči.
Poglej, ta grozd na mojih dlaneh,
to družino zlatih jagod,
ki se tišče med seboj
in lepijo na moje prste.
Prisluhni temu pesnjenju v grozdu!

Jagode so ovite v žametno svilo
mojega navdiha.
Sonce jim je položilo
svetlobo v pesem
in dremavost besed
v nežno podkožje.

Jagode so mi spregovorile,
kako so vstale iz zemlje
in nastavile svoj obraz soncu,
ki jim je namotavalo
svetlobno prejo v vlakna.
Jasnino in milino neba.
In grozd je začel utripati
v mojih rokah.

Šel sem po travi,
zagledal sem, da on tam ni pravi.
Izgledal je zblojen, čisto zasvojen.

Nevem, kaj ga je pičilo,
a zgleda, da droga v njem
živi in kopiči se.

Oči imel je rdeče
na obrazu zasvetile so se.
Kot dva cekina, mislim da
je bila to doza kokaina.

Ljubezen je nekaj čudovitega,
ljubezen si mi podaril ti,
in samo ti me znaš ljubiti.
Samo ti veš, kaj pomeni,
beseda ljubezen.
Ti si tisti,
ki ve kaj popmeni,
da nekoga imaš rad.
Ti veš kaj čutim jaz,
ti veš vse. Ti veš,
da je super to,
kaj imaš, če imaš.
Ljubezen je nekaj,
ki se je ne da
razložiti.

Kot prvi žarek sonca,
ki posije na mrzlo zemljo
in zbudi cvetlice,
tako si ti posijal v
srca mnogih ljudi
in nam zbudil upanje.

Hvala za tvoje široko srce in ljubezen,
hvala ker nas učiš in daješ upanje,
da si bomo nekega dne vsi ljudje delili svet.

"So dnevi,
so leta in
so pomladi,
ko se imamo preprosto radi.

So trenutki,
ko je treba na novo začeti
in so trenutki,
ko je treba nekoga preprosto objeti."

Čuj šumeči glas pšenice,
ko v njej veter se podi,
nad poljem, kjer vihrajo ptice,
spomladi, ko se mraz zgubi.

Naj tvoja luč, kot sij kresnice,
se v noči ne zgubi,
naj v družbi sonca sije lice,
naj nikjer ne bo noči.

Darinka Šajn

Skoz stopalo tvoje duše
hodim telo, zgrešeno pot.
Zibam se, smetnjak
na smetišče rinem skoznjo.
S tekmovalnimi copati
so obute noge,
razpirajo se še roké
in povabijo dušo v telo.
V režečem nasmehu
telo hlepi po njej,
zasidrano v napuhu.

Na parketu pleše,
se telo ogreva,
dokler mu sapa ne poneha.

Skozi tebe se sprehajam,
in mislim na njega,
ne vem kaj mi je.

Ti mene razumeš,
edino ti mi stojiš ob strani,
edino ti veš kaj jaz hočem.

S teboj se lahko pogovarjam,
samo ti se ne boš smejal,
in se ne boš norčeval iz mene,
to pa zato ker veš
kaj čutim do njega.

Ti si tisti, ki mi daje moč,
ti veš o meni vse,
to je skoraj tako kot pri spovedi.
Saj ne moraš povedati,
nobenemu kaj čutim jaz.

Jokam za svojimi mladimi izgubljenimi leti, ki se nikoli več ne povrnejo.

Jokam zaradi neizkoriščenih priložnosti, ki mi jih je namenil Bog, pa jih nisem prepoznala.

Jokam zaradi čudovitih talentov, ki sem jih imela, pa sem jih zavrgla.

Jokam, ker se zavedam svoje minljivosti in nemoči.

Jokam, ker sem imela toliko priložnosti, pa jih nisem izkoristila.

Jokam, ker sem še vedno živa, še vedno imam talente, pa se ne morem premakniti.

Jokam, ker mislim, da je življenje ena velika napaka.

Jokam, ker sem razočarana nad svojimi dejanji.

Rastlina v meni
se je spremenila v žensko,
ki so ji korenine namenile
rast in cvetenje.

Zakon narave ki sledi,
se razlaga v besedah
in z obličjem onkraj časa
nebeških vrtov Adama in Eve
in daljnega ledenega spomina
talitve in otoplitve voda,
v doseženem vrenju,
sparitvah, dežju,
vesoljnem potopu
in ujeti besedi v kaplji vode,
ki se je rešila v Noetovi barki.