Tiho bivaš v srcu mojem,
želje moje si zaklad,
oh da nebi ga izruval,
človek ki te nima rad.

Mladosti čas krasi ti lica,
življenje v tebi se smehlja
prostost uživaš kakor ptica
sredi sinjega neba.

Ti želja najinih si želja,
ti radost, sreča za oba,
si grenka solza v očeh,
kot žarek sonca tvoj nasmeh.

Tam na trati ob potoku
dom moj stari še stoji,
ves v razpokah in osamljen
zvesto hrani mi spomine
mojih nepozabnih dni.

Bilo nas sedem je otrok
razposajeno tekali smo naokrog,
ko pri mizi smo se zbrali
pomiril nas je Očenaš,
ki ga molila mati je pred nami.

Tu minevalo je otroštvo,
čas ki v srcu razcveti,
topla dlan se v njem razdaja
v ljubezni ves prežet
se zazibal je naš mali svet.

Morje je nekaj
na kar naju vežejo,
le lepi spomini.

Še vedno mislim nate,
na te najine trenutke na morju,
pa čeprav sva oddaljena drug od drugega.

Morje je nekaj,
kar je meni
pustilo prelepe
spomine.

Ne morem se znebiti
velikega gledališča sveta,
vrtoglave višine,
nedosegljivih razdalj,
svoje zasebne posesti sebe,
s svojim zvokom besede.

Sem mar odtrgana roža vesolja
na platnu svoje domišljije,
sem irealna materija njegovega navdiha,
sem skoncentrirana energija življenja,
ki lebdi nad resničnostjo prazačetka.

Kdo sem? Kam grem?

Zemlja moja biti tvoj
ljubezen v meni je velika,
čeprav si večkrat trud ti moj,
me znova delo tvoje mika.

Ko sonce že zlati gore,
jaz mir svoj najdem le ob tebi,
čeprav zgarane so roke,
z veseljem dan se moj začne.

Pomlad ko tebe plug obrača,
si živ spomin mi na orača,
na njivi konj, nad njim gorjača,
takrat jaz, zemlja moja
tebi sem bila gonjača.

Čas mladosti, kam hitiš,
zakaj se nič ne pomudiš?
Ne vidiš sreče ne solza
popotnik večni brez meja

Skrivnostni čas poletne noči,
mrtva struga je utopila,
ostala je le pot ljubezni,
ki mi srce je napolnila.

Ne naredi nič več

in nič manj od tistega,

kar misliš, da lahko narediš.

S tem boš naredil vse,

da bo prav zate in bo

moralo zadostovati tudi drugim.


Klavdija KIA Zbičajnik

S tlakovanega Prešernovega trga
strmi na Mudi simbol Kopra pod nebo -
Da Pontejev sivi kamniti vodnjak,
s peranko in vodnim očesom,
obkrožen s kamnitimi stebri
in z vencem železne verige
varuje kamoseško skulpturo,
nagnjen na starodavni podzemni izvir
in vodovod z lesenimi cevmi.

Tu prisluhnem odmevom korakov davnih kultur.
Slišim topot konjev Benečanov in tujih vojska.
Čujem glasove istrskih oslov in mul,
škripanje vozov in pogovore branjevk,
ki prodajajo olivno olje, fige in vino.
Pravijo: "Tábot ne bejo ánca framantón ćepoli."

Tihi misli v pozdrav
želji, ki naj pesem bo
sem položil v zibel trav
dal ji dušo in telo.

Vzel sem vetru tih šepet
vtkal v svilo sem nebo
radost soncu za obet
da bo jutri spet prišlo

Drobne misli, zvok srca
ples metulja, ki sanja za oba
in korak, ki stopa skoz temo,
da najde luč, besedo in oko.

Dovoli mi, da Te poljubim,
da pijem vodo tvojega izvira,
dovoli mi, da se zaljubim,
tam na koncu, kjer srce umira..

Dovoli mi, da Te pobožam,
moja roka je ljubezni lačna,
dovoli mi, ker Ti si roža,
ljubezen moja je brezplačna..

Dovoli mi, da Te varujem,
kot bi varoval otroka,
da tudi zate se bojujem,
da Te brani moja roka..

Želim si te nocoj,
mali, bodi moj.
Hočem te ob sebi imeti,
z največjo strastjo želim si te objeti.

Želim si, da bi bil z menoj,
potrebujem te, moj sreče soj.
Hočem te svetu vzeti,
vsaj ta trenutek s teboj leteti.

Želim si te tako močno,
da bi zate prodala dušo in telo.
Hočem te vsaj nocoj ljubkovati,
naj ti ne bo težko ostati.

Moje življenje je v mojih rokah,
zato sem se odločila,
da iz petčutne osebe postanem mnogočutna,
da namesto strahu izberem pogum,
namesto obsojanja, podrejanja in sovražnosti
izberem sočutnost in modrost.

V mojem srcu ni prostora
za nižjefrekvenčno energijo,
živim le z ljubeznijo,
ki je sestavljena iz misli, besed in dejanj.
Vse to je moja izbira!
Življenje je izključno v mojih rokah,
zato se zavestno odločam za stvari,
ki imajo višjefrekvenčno energijo.

Čas je sedaj.
Čas je nekoč.
Čas je jutri.

Čas, ki bil je nekoč, se ne povrne več.
Čas, ki je sedaj, težko ga je ujeti v sam trenutek.
Čas, ki bo jutri, je jutri.

Kaj pa je potem ta trenutek?

Vse.
Je sedaj.
Je nekoč.
Je jutri.

Kdo mi bo sestavil srce,
ki sem ga po koščkih
razdelila svetu
za tisočere ljubezni,
ko sem se zaljubljala
v cvetne grede
mojih pričakovanj,
v tiste male svobode želja,
ki nosijo vesolje
v zlatozelenkastih kosmuljah,
ki vstopajo jeseni vame,
z lučjo zahajajočega sonca.

Kako je moje razdeljeno srce
svobodno, naseljeno v vseh stvareh,
ki žarijo, nihajo in topijo v svetlobi.

Deževna kaplja je polzela
po plastičnem kozarcu,
napela je svoje težke prsi,
da bi ohranila ravnotežje.
Med tem sem jaz prihrumela
kot star vlak, ki prihaja na peron,
h kozarcu, da bi se odžejala.

Tedaj je kaplja padla iz sedanjosti.
Zdrsnila je iz svojega ležišča
in spremenila svojo logiko
kot solza, ki izoblikuje čustvo.

Pred množico
v bliskih
lebdenje skrito
v tonih nizkih

preigravanje šablone
v vročini
sproščeno, ravno
v rahli bolečini

razmazani obrazi
pred neskončno dioptrijo
razsekani zvoki
skok v asimetrijo

Naj se misli umirijo,
telo naj se sprosti.

Bele peruti,
tisočerih drobnih,
belih, mehkih ptic
naj božajo te,
tvojo nežno kožo.

Spanec pripluje
v tvoje pristanišče
ljubezen iz vesolja
naj ti ziblje dušo.

Takrat ti pošljem
svoje dobre misli,
da moje hrepenenje
te polepša,
da te očisti
moja ljubezen.

Sprašujem se,
Te hladne noči, v zimskem hladu,
Tolažim srce,
Medtem,
Ko veter piha skozi dušo,
Vidim le,
Obris njen, in lasje,
Ko se ji prikupno pletejo pred oči,
Ko se veter dotakne nedotakljivosti uma,
Ko si moja ustnica želi tvojega poljuba,
Izgubljen si želim, da si tu,
Stojim, strmeč, na sredi sobe,
Na poti iz ječe do svobode,

Narava je gozd, bivališče mnogih živali.
Narava je potok v katerem se mavrica blešči,
pesem, ki sprošča te, ko šumi.
Narava je nebo, kjer ptice rade lete,
narava je sonce, ki greje te in luna,
ki kaže ti pot in pomirja te kadar izgubiš se.
Narava je vse, kar iščeš ali kar si izgubil.

Kadar v naravi si, uživaj v vsaki rosni kapljici,
ob ptičjem petju in šumu vetra in vedi
tukaj tvoja duša je doma.

Bodi tu ob meni,
tudi jaz bom ob tebi,
ne odidi,
dragi moj Didi.

(Martina)

Kam gre veter,
ko se noč spusti,
kam gre človek,
ko vse izgubi.

Kam gre volja,
ko upanje se izgubi,
kam gre hrabrost,
ko te sreča zapusti.

Ženska, ovita si
v sedem tančic skrivnosti:
izobražena,
v službi,
prijateljica in ljubica možu,
mati in vzgojiteljica otrokom,
kuharica,
likarica in gospodinja,
emancipirana
za enako plačo kot moški;
to je tvoje poslanstvo, ženska.

Takole:
epizoda je končana,
pa če ti to želiš
ali ne.
Ti kjerkoli si
zapomni si,
konec je,
karkoli že si.
Tvoj čas je
minil,
izgini, pusti me,
pojdi težit komu drugemu.