Svoje hladne prste
Bom ovil
Okoli tvojega vratu,
Ledeni poljub
Mrtve ljubezni
Bom dihnil
Na tvoje ustnice.

Takrat naj se ustavi
In umre vesolje
Zmrznejo naj zvezde,
Naj ugasne
Tema in luč,
Bele v temi,
Te naj ne vidim,
Črnega v temi,
Me ne boš videla.

Tam na trgu, sred vasi,
kjer vse diši od cvetja,
tam se lipa v zelenju bohoti,
čeprav je stara že stoletja..

Pod nje zelenimi lasmi,
fant poljubil je dekle,
se je zaljubil kot še ni,
ljubi dragi je predal srce..

Sta dom zgradila složno,
na up sta morala vzet
in edino je bilo še možno,
draga šla je služit v svet..

Prišel sem
Vzponi so za mano
Pozabljeni napori
Noči brez teme
Dnevi brez svetlobe
Leta hrepenenja
Kruta resnica
Tvoj nasmeh
Tvoja odločitev
Moja nemoč
Tvoj klic
Na pomoč
Tvoja resnica
Njegova želja
Moja žalost

Z ognjenim jezikom
se bom prebil
do tvojih prsi,
v razbeljeni objem
žareče ljubezni
te bom stisnil
in zažgal.

Kdo mi testament napiše
Zakaj mi pravi imam te rad
Na razpelo se podpiše
Goni me iz vročine v hlad

To je roka, ki me tepe
Ne sovraži, se smeji
Rane so postale lepe
Le v glavi kri boli

Božaj me kamor spadaš
Ljubi me brez oči
Zmeraj isto, ti zavladaš
Enako tebi, tisti, vsi

Tihi mrak pokril je zemljo,
noč v prvi dan hiti,
življenje tvoje se začenja,
zapiše ti usodo dni.

V temni izbi tvoja mati
solze sreče briše si,
zaskrbljena sedmo dete
v staro zibel položi.

Čas otroštva hitro mine,
kakor sanje je mladost,
tiho srečo človek kuje
dokler ne sreča te starost.

Nekoč sem izgubil
Kar nikdar nisem imel,
Takrat samoto sem zasnubil
Nisem črn, nisem bel

Pride dan, ko bom zaspal
Pride noč, ko bom kričal,
Zdavnaj sebe sem izdal
Tam pred vrati sam bom stal

Danes
srce naj ti govori
o angelu, ki čuva te,
upajoče spremlja te.

Ljubeče
v snu - ob tvoji žalosti
duši tvoji šepeta,
vero v življenje da.

V tišini
ob njega prisotnosti
se razkrijejo moči,
skrivnosti zvezdnatih noči.

Neizrekljivo bela.
Pridušeno bela nežnost
in ranljivost zgoščenih zvokov.
O, cvetna veja drevesa,
razžarjena luč vode,
globoka svetloba magične moči,
podzemna pianistka,
vznikla s svojim glasom
in vitkimi prsti ob telesu,
zapredena v deviškost zemlje
s svojo gibko lepoto,
z utripajočim sijem kometa.

Zeleni se jutro.
Impresija.
Pojav občutka.
Ustavitev časa.

Pot poti
preko grebena,
teža bremena
teži na tla

klop klopi
kjer je voda,
nikjer je ni
za zmeraj

Dan se lovi z jutrom in spat se hodi s kokošmi.
Še posebno to velja za kokoši in njim podobnim.
Taki pa smo v večini.
V večini preveč kokodakamo in premalo naredimo.
Svet in druge spreminjamo tako, da spreminjamo in spremenimo sebe.
In?
Še sreča, da tudi slepa kura zrno najde.
Ali potrebuje za to pol dneva meditacij, fizičnih treningov, razgibavanj,
visoko duhovnost in ponovna rojstva?
Ne.
Zrnje je raztrošeno čisto blizu, na lastnem dvorišču in ne v nebesih.
In?

V pomladni prvi dan
prebujam se
iz tisočletnih sanj

Kot v transu nad zemljo lebdim
Kot v sanjah na perutih letim
Skozi gozdove
Čez polja hitim

Ko človek išče srečo na tej poti,
ustavi se korak in se ozre,
a vidi, da je v zmoti.

Iščeš tu, iščeš tam,
a usoda usmeri se drugam,
ko greš pač prek vseh zablod,
najdeš zopet svojo pot.

Sovražiš ljudi,
ki so drugačni od tebe?
Sovražiš, ker niso taki kot ti,
ker so boljši sami od sebe?

Sovražiš dekle,
ker ima mehkejšo kožo in polt svetlejšo?
Sovražiš vse,
ker ne preneseš, da ima pot uspešnejšo?

Sovražiš jih,
ker so drugačni od ljudi, ki jih poznaš!
Sovražiš njih,
ki so samo drugačni od nas!

Že v soncu ziblje se pomlad,
ko vedno ti mladost pričara,
na kraj kjer vse brsti, poganja,
v grmovju teloh zacveti
in kukavica spet pomlad oznanja.

Oh stari mlin, zdaj več te ni,
sledove mojih mladih dni obujaš,
spominov sto in sto budiš,
kar meni nekoč, zdaj drugim spet ponujaš.

Zakaj je v nas tolikokrat žalost,
jeza, osamljenost in neodločnost,
saj smo tu le na krajšem obisku,
z namenom, da opravimo nalogo,
ki nam je bila dana.
Mogoče bomo skozi ta čustva
ugotovili prav to,
saj z vsakim čustvom pride novo odkritje,
s tem pa odkritje samega sebe.

Biti svoboden
Pomeni
Biti prazen

Videti sebe v Vseh in Vsem
Kar je
Ter zrcaliti vse
Skozi Sebe

Biti svoboden
Pomeni
Videti preko Iluzij
Ki jih ustvarja Um
In vedeti
Da so le Iluzije

Ti bistra Savinja, vsa čista vsa sinja
skrivnosti nam svoje nikdar ne izdaš,
ko iz osrčja narave vsa pridivjaš,
Takrat ti ni mar ne sosed mejaš.

Ko gledam z višine te tvoje sivine
in zdi se da vara me moje oko,
nekoč si skakljala, veselo šumljala,
naenkrat pokazala svoje si zlo.

Iz neskončne modrine
sem se rodila
in v neskončno modrino

se bom vrnila.
Vse je še tukaj
tudi ti,

ki te ljubim;
in pesek na obali
neprehodnega

Sredi julijskega dneva,
sredi ljubljenih planin,
zrl si lepote rodne,
strt od srčnih bolečin.

Usoda se je poigrala,
raztrgala je vse vezi,
žalost v srca naselila,
ker med nami te več ni.

Narava v polju se prebuja,
delo kliče tvojih rok,
na jasi vzcvetel je žafran,
ti pa spiš svoj smrtni sanj.

Vse je tiho okrog koče,
vetrič sam se tiho joče,
mlada srna prihiti,
začudi se, nikogar ni.

V mraku žalost me obdaja,
tiho zrem na tvojo pot,
a zaman oko te išče,
videl te ne bo več nihče.

Kakor senca v mesečini
nate moji so spomini,
v tihoti sva se poslovila,
vsak svojo bol,
vsak svojo težo poti sva čutila.

Mara

Strah usode se poraja
vedno kadar greš na pot,
tesnoba v srcu me obdaja,
v mislih spremljam te povsod.

Prijateljica nisi moja
svetovati ti je zaman
življenja čas ne gre brez boja,
obračun nam je neznan.

Živeti dar je vse lepote,
ne želi prevelike vsote,
hvaležno uživaj svoje dni
in sreča naj se ti smeji.

Mara

Piše: Igor Petek

Odzval sem se vabilu gospe Tatjane Malec, pesnice samorastnice, kot sama pravi o sebi in Sončne osebnosti leta 2005, na literarni večer ob predstavitvi njenega pesniškega prvenca Sončevo oko. Prireditev je potekala v koprski knjigarni Libris, kjer so njihov antikvariat lepo opremili in pripravili za prireditev. Zbrala se je res lepa množica obiskovalcev, ki je antikvariat napolnila do zadnjega kotička.

Prireditev je vodila gospa Ivica Eller, ki je to nalogo opravila več kot dobro. Avtorico je lepo predstavil publicist Milan Gregorič v imenu Kulturnega kluba Istra. Slišali smo veliko Tatjanine poezije. Nekaj pesmi je predstavila sama, večino pa jih je recitirala igralka Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica Alida Bevk, vnukinja pisatelja Franceta Bevka. In ravno gospa Alida je z recitiranjem ustvarila takšno vzdušje, da je večini prisotnih jemalo sapo in nam je po koncu bilo žal, da ni trajalo še dalje. Ko je združeno dvoje in sicer, kvalitetne in dobre pesmi in odlična interpretacija, je stvar popolna. In tako je bilo v sredo v Kopru.

Po koncu "uradnega" dela, je sledil družabni del ob prigrizkih in kapljici rujnega in sadnih sokovih. Obiskovalci so lahko po promocijski ceni kupili pesniško zbirko in Tatjana je vsakemu, ki je želel, napisala v knjigo tudi posvetilo. Zaupala nam je tudi, da že pripravlja gradivo za novo pesniško zbirko.

V nadaljevanju poglejte fotoreportažo z literarnega večera.