Ni dneva brez spomina
spomina ne veter
veter v laseh in dlaneh
dlaneh ki vežejo in božajo
božajo mehko kožo
kožo predano tvojim poljubom
poljubom strasti ovito v tančico
tančico črne duše s prelepo sredico
sredico ki jo vidi ves svet
svet pa se utaplja v nič
nič me ne bega bolj kot to
da si le del spomina.

Rada bin jemela nekoga, da bi zame skrbel,
nekoga, ka bi me tel.
Tašniga, ki nebi samo zel in šu,
tašniga, ki me nebi poslal k oštji, kadar bi tü.

Rada bin jemela eniga, ki bi me zel,
eniga, ki bi mi vre vjutro pel.
Tašniga, ki kantal taku na glas,
tašniga, ki je kašn bot za kašn špas.

Rada bin jemela nekoga, ki brez mene nebi zaspal,..
nekoga, ki bi se komplet udal.
Tašniga, kur ga na sveti ni,
točno tašniga jaz želin si!

Pomlad se priplazila tiho je v vas,
prvi že ptički spominjajo nas,
da se zemlja prebuja, da novo želi,
življenje živeti, mir za vse ljudi.

Brstijo že popki, že zvončki cveto,
boš prišel že kmalu, prijel me za roko?
Sama zdaj hodim po poti in vem,
da prav je tako, da na sproti ti grem.

Ne bom le čakala in gledala vse,
kako je lepo in mimo mene gre.
Zavedanje to, da del narave sem,
prineslo k meni bo tvoj objem.

Zakaj ljubezen ne more obstati kot
bistvena stvar med dvema človekoma?
Zakaj to razdrejo neke navade, neki vzorci?
Zakaj se ljudje ne prepustijo ljubezni,
ki v vsej svoji moči izbriše vse zlo?

Sprašujem se...

Zakaj tako težko je spremeniti navade, vzorce,
če se zaradi njih lahko izgubi ljubljeno osebo?
Mar ni pomembnejša ta oseba in ljubezen med dvema?
Zakaj pravijo nekateri, da ljubezen ni dovolj, da uspe zveza?

Ljubezen je vse...

Jaz tukaj,
ti tam.
Zdaj tako sam.

Ti dnevi in noči,
brez tebe se čar njih izgubi.
Ker tebe ni.

Kje pa si?
Tam daleč proč,
kjer zdaj padla, si v svojo noč.

Tableto
tisto zeleno
veliko
debelo
brez črte
pa med prte
in v perje
mehko
mimo česarkoli
tableto ja.

Pa kmalu spet
ali dve
ali vendar ne
raje vse
in v nebesa
in nazaj
pa dosti tekočine.

Mesto v oblakih je,
A sonce tam je nekje.
Resnično še dobro vem kje!

Tvoje besede, tvoj glas,
In vse na tebi pač.
Nikoli bolj, kot želim si ta čas!

A zdaj ko spiš,
Tebe ni, čeprav si.
Vendar želim te slišati!

Ko bi smela stisniti se v tvoj objem,
skriti v tvoje se naročje,
pozabiti na ves svet in kar je v njem
samo, zazreti v tvoje se obličje.

In vztrepetalo spet srce bi moje,
sedaj trpeče tiho, otopelo mirno,
nasitilo bi se ljubezni tvoje,
razširilo bi sreče krilo.

Ko bi mogla v tvoj objem se dati,
da nihče ne videl bi te sreče,
prelepo je, da bi smela se igrati
tako velika je ljubezen, da te sreče neče.

Le zahajaj
sonce,
ni prvič,
le, da noč
bo daljša.

Zmeraj pride
jutro,
morda zadnje
ali edino,
kakor komu.

Žal,
ne vem zakaj
ti ne verjamem,
nekaj v glavi
govori, svari,
ne dovoli.

Besede,
previdne
zmeraj iste,
preventivno
za vsak slučaj,
prosim, vzemi jih nazaj.

Naj te ne skrbi,
saj ni pogoj
še želja ne,
včasih bilo je upanje
pa je šlo,
prav je tako.

Ne reci, da bom jutri odšel,
ker danes še vedno prihajam.

Poglej globlje: prihajam vsako sekundo,
da bi bil popek na spomladanski veji,
da bi bil ptica s krhkimi krili,
ki se uči peti v svojem novem gnezdu,
da bi bil gosenica v srčiki cveta,
da bi bil dragulj, ki se skriva v kamnu.

Še vedno prihajam, da bi se smejal in jokal,
da bi se bal in upal.
Ritem mojega srca je rojstvo in
smrt vseh, ki živijo.

Angel spremlja me ne poti, da hodim čim bolj naravnost,
da izgubljam čim manj časa z ovinki in ego-bližnjicami.

Angel mi pokaže pot, mi postavi ovire in prepreke,
da se ne izgubim, a kljub vsemu utrdim in ne naveličam.

Angel da mi bolečino in trpljenje, ki je nujno,
da bom znala ceniti ljubezen in krepila zaupanje vanj.

Angel dvigne me s tal, ko potrebujem zaščito,
da se ne poškodujem ali uničim svoje telo in duha.

Le kaj imam izgubiti?

Ko sem se rodil,
ničesar nisem imel,
ko bom umrl,
ničesar s seboj ne bom vzel.

Iz nič sem nastal,
v nič se vrnil bom.

Le kaj imam izgubiti?

Zdaj si tu
brez iluzij,
bežno nova
tukaj si,
čas,
ki ni sprememba,
spomin,
ki vabi nazaj v znano,
tisto tvoje.

Ljudje se pogovarjajo
in svet blesti,
svetloba šine med ljudi,
vse mehko se zavrti,
ljubeznivost zavlada,
sovražnika se imata rada,
nesoglasja se stopijo,
kadar se ljudje pogovorijo.

Kamni govorijo,
ljudje ne slišijo,
angeli živijo
a jih redki vidijo,
nekateri iščejo,
drugi najdejo,
mnogi se izgubijo.

V pomladni prvi dan
prebujam se
iz tisočletnih sanj

Kot v transu nad zemljo lebdim
Kot v sanjah na perutih letim
Skozi gozdove
Čez polja hitim

Z nežnimi gibi v loku
Sledim zračnemu toku
Z zvokom tišjim od šepeta
S svetlobo silnejšo od žarometa
Z vetrom v laseh
S toploto na dlaneh
Jadram
s Teboj
v koraku

Končno si želim živeti,
zdaj vem
kako čarobno je
nekoga imeti resnično
in v globino rad.

Oči spet vidijo lepoto
v duši je radost,
nekje v tebi pod goloto
magični je most.

Ti si meni energija,
moj notranji mir,
to si, kar mi prija,
inspiracije izvir.

Zašla je zarja včerajšnjega dne.
Pustila za seboj je temo.
V luč današnjega jutra ponovno se zbudila je.
Izbrisala se je črnina minulega dne.

Danes vstalo sonce znova je.
S seboj prineslo je svojo luč,
da prežene preostale temne sence.

Razočaranje napihnjen je balon,
ki med letom je nenadoma uplahnil.
Razočaranje je naložen vagon,
ki na tirih si kolesa je izpahnil.

Razočaranje kot tesen je obroč,
ki kot kača se okrog srca ovija.
Razočaranje je kot dolg žebelj žgoč,
ki v srce ti kdo počasi ga zabija.

Razočaranje utež je na nogah,
ki te vedno bolj v obupa brezno vleče,
razočaranje nenaden je preplah,
da usoda ni ti namenila sreče.

Žalost je zakrinkana pojava,
ki - nevabljena - srce zasede,
da ne more duša do besede,
ker grenkobo v sebi le zaznava.

Žalost je, če se ti ne dogaja
to, kar k sebi hočeš privabiti,
ali, kadar moraš se raziti
s kom, ki srcu tvojemu ugaja.

Žalost je, če sploh te ne opazi
tebi najprivlačnejša oseba,
ali če nenehno ta koleba
med teboj in drugimi obrazi.

Ljubim tvoje besede
Ljubim tvoj smeh
Ljubim tvoje oči
Ljubim tvoje ustnice
Ljubim tvoj vrat in rame
Ljubim tvoje prsi
Ljubim tvoj trebuh
Ljubim tvoja kolena in noge
Ljubim tvoje boke
Ljubim tvoj hrbet
Ljubim tvoj pas in nižje, tudi odzadaj

Vse to ljubim,
Tebe ne ljubim.

Z jeklenimi zobmi
bom pregriznil
tvoj srebrni vrat,
z zlatim jezikom
bom polizal tvojo
neskončno energijo,
dvignil te bom
in te vrgel v ogenj zvezde,

zatem se bom
stuširal s kislino
in prišel za tabo.

Danes sem tak,

Da mi po godu je vsak –
Na trenutke molčim in poslušam,
Spet drugič govorim,
Da se včasih še meni zazdi,
Da težim…

A v glavnem dopuščam
Vsem Dušam
Svoj Mir in svoj Glas;
Morda kdaj res celo preveč popuščam…

A to sem Jaz…
Takšna je moja Izbira!

…In spoštovati jo –
TO je moja Namera…