Kar pomlad nama je dala,
je bila v začetku šala.
Rada sva se srečevala,
si drug drugemu sreče dala.

Poletje hitro je minilo,
obilo zabave porodilo,
smeha, sreče in veselja,
novih upov hrepenenja…

Že jesen na vrata trka,
vsa narava vse bolj mrka.
Dan za dnem želja obilo,
moje srce je rodilo

Hotela si, da te ranim,
Da prebodem ti srce,
Brez trpljenja, si mi rekla,
Kmalu izgine čustvo, z njim pa vse.

Nisem mogel, ker te ljubim,
Nisem te ranil, zakaj, ne vem,
Če te ne bi ljubil,
Ne bi izginil in odšel.

Rada bi živela v mestu
prihodnjega spomina.
Mestu, ki ga ni.
Mestu, ki ga sanjam.
Mestu, na obzorjih sanjskih vidljivosti.
Mestu neraziskanega ozemlja.
Morda se bo to mesto imenovalo City Silentes
Morda mesto pravljičnih ljudi.
Brez ljudi z matricami, šablonami
in modricami na koži.
Mesto brez politike, moči in vpliva.
Mesto brez konvencij in koncesij za nadzorovanje
in kaznovanje Orwellovega tipa.

Opojen vonj,
razum izginja,
čas ne obstaja,
oblak nate spominja.

Toplota telesa
pravi: življenje,
pod tvojimi prsti
je dih hrepenenje.

Trenutek sreče,
misli lebdijo,
duše se ljubijo,
telesa sledijo.

Utrujena od svojega začetništva
ne najdem pravih več besed,
je zdavnaj že zapisano,
kar je mislil kdaj poet.
Kar koli sem zapisala, vse je le eksperiment,
kako v svoji koži preživet.
Utapljam se v osladni kičavosti,
tako se upiram hladni resničnosti.
Vse v meni se bije, vije, lije, vre,
nič nima več svoje prvotne mere.

Tisoče stvari
ti šepeta
mojo navzočnost
nekje.
Nikdar mi ne boš
postavil meje,
ki je ne bom
prestopila.

Moja navzočnost
ti ni nikoli nič pomenila,
prav tako tudi tvoje meje
zame ni.

Z mislimi se dotikam nedosegljivih zvezd
in vem, v prah se spreminjajo vse moje visokoleteče zaobljube.
Včasih mi je bilo skoraj vse navrženo, le malo truda me je stalo.
Takrat nisem niti pomislila na to, da bi svoje sanje prepustila komu drugemu.
Današnji dan že dolgo ni več z mojimi zaslugami prepojen.
Dlan sem razprla, še vedno čakam na metulja.
Moj pogled ne bo nikoli več kot izpred toliko in toliko let,
a vendarle izžareva nekaj toplega iz teh zaupljivih oči, ki ne znajo lagati.
Moje poti so že precej skrenile s poti pričakovanj in zaslepljujoče luči,
nič več se ne pretaka po mojih žilah nemirna kri rosno mladih dni…
Po navadi nadenem nase plašč nevidnosti in se napravim, kot da me ni.

Zakaj ste zajezili mojo domišljijo?
Mar ne veste, da je tudi to del mene?
Vsi ne znamo biti uniformirani.
Nimamo vsi enakega dojemanja.
Tako mi je težko na papir spraviti kaj zanimivega.
Če bi me pustili, da bi v budnem stanju še naprej sanjarila,
kdo ve, morda bi se izcimilo kaj neponovljivega.
Brez moči sem, ko izgubljam čustva.
Težko breme sem si naložila,
ko sem se zaljubila v poezijo.

Zaprašene strani najinih dni,
kadar koli sva sama, pridejo k nama.
Prav lepo nama je, ko listava po njih,
vse se še enkrat pred nama dogaja,
gledava se, kot se še ne poznava.

Vse zgodbe sva pustila nedokončane,
kdor si drzne vstopiti v najin svet, se bo zagotovo izgubil,
zakaj to je samo najin svet, svet za dva, igra brez koga tretjega.

Poiščeš mi prijetno opravilo,
na tvoje ime moram najti pravo rimo.
Tako se igrava spet kot otroka in počenjava norčije,
samo da nama čas hitreje mine.
Dovoliš mi prav vse,
med nama ni več nobene meje,
začetek je odveč in konca ni,
kar naenkrat sva le jaz in ti.

Neznatno svetilko
nekje sem uzrla.
Takrat, ko še ni
bila moja.
Nisem vedela,
da jo bom
še kako
potrebovala.
In nisem poznala
denarja,
s katerim
bi jo kupila.
Samo njeno
šibko svetlobo
sem si zapomnila,
pomislila na temo v sebi
in se nazaj na tisti kraj vrnila.
Ni je več bilo,
nekdo drug jo je že vzel.
Tedaj sem bridko zajokala,
solze pobrala,
v nebo jih vse zagnala
in jih prisilila do svetljaja.

Narišem krog.
To sem jaz.
Ni začetka,
konca ne.
Ne morem se odtrgati
od krožnice.
Sem neprekinjena linija,
v ponavljanju obratov.
To svobodo pa imam:
enkrat se sučem naprej,
drugič nazaj,
samo obstati ne smem,
ker je vse bistvo v gibanju.

Svetinja ti predraga,
zaradi té zapuščala sem prag domači,
da bi se učenosti in lepote besed napila,
da bi pobožala s prsti in z očmi tvoje strani,
da bi si vtisnila v spomin tvojo barvo in podobo,
da bi vedela, kje name čaka?...
Vedno daš mi par kristalov za moj mozaik.
Spet mi odkrij svoj mik
in zapelji me v skušnjavo,
ki se rada ji bom vdala -
bolj te ljubim kot podobo ljubljenega moškega,
ljubim bolj kot sama sebe tebe.

Nisem mojstrica peresa,
a odkrila sem čudesa,
ki so plod navdiha,
ki ga premore duša tiha,
če narahlo le potrka?
in preveč ne pričakuje?

V meni nihanja,
različna občutja,
laž in resnica.
Nepovezanost mnogokrat,
blodni tok misli,
raznotere blokade.

Tudi ni prav to,
da bi prav vse
rada razstavila na verze.
Hočem le,
da bi ostalo nepozabno to,
kar bo nekoč dobrega tu vzklilo,
kjer zdaj poganjajo tuja že semena
in jih jaz križam s svojimi.

Sem pač hibrid,
poln vplivov, primesi,
ki jih pobiram vsepovsod
in so načele mojo čistokrvnost...

Kaplja ti deževna,
kako dolgo
trajal bo
sprehod tvoj
po mojih
očalih
premraženih?

Roka moja
še po robcu
ne trza,
da bi te
za vedno
izbrisala.

Obe čakava:
katera prispe prva –
ti v svoj izvor ponovno
ali jaz na drugo stran ceste.

Drugače.
Pod površino.
Sama s seboj
in ves svet je lahko moj.
Jaz in moj obstoj.

Sorodnosti med
menoj in teboj.
In jaz na svoj način živim.
Sem, kakršna sem.

Samo to sem, drugačne me ni.
Sem v svojih trenutkih.
Bolj ali manj sebi zvesta.
Spreminjajoča se:
iščoča in čakajoča.

Z mislimi se dotikam nedosegljivih zvezd
in vem, v prah se spreminjajo vse moje visokoleteče zaobljube.
Včasih mi je bilo skoraj vse navrženo, le malo truda me je stalo.
Takrat nisem niti pomislila na to, da bi svoje sanje prepustila komu
drugemu.
Današnji dan že dolgo ni več z mojimi zaslugami prepojen.
Dlan sem razprla, še vedno čakam na metulja.
Moj pogled ne bo nikoli več kot izpred toliko in toliko let,
a vendarle izžareva nekaj toplega iz teh zaupljivih oči, ki ne znajo
lagati.
Moje poti so že precej skrenile s poti pričakovanj in zaslepljujoče luči,
nič več se ne pretaka po mojih žilah nemirna kri rosno mladih dni?
Po navadi nadenem nase plašč nevidnosti in se napravim, kot da me ni.

Iz srca prihaja,
kar na papirju ostaja.
Čudež, kaj ne,
kaj vse lahko beseda pričara?

(V spomin 14-letnemu Mirku Brezavščku,
Bevkovemu Jerku, črnemu bratu,
ki je podlegel pod udarci fašistov in umrl 19. ali 21.2.1931)

Umrla je Anna Frank.
Celi svet je za njo žaloval.
Nate dragi Mirko, so morali pozabiti,
ker jim tujec ni dovoljeval spomina,
potem ko je bolečina tvoje matere
rjula po briških gričih
s tvojim telescem v naročju.
Dan je nemo vsrkaval lepljivi sok
njenih oči in ust,
žled je lomil veje
in piš dežja in vetra je rjul blečino,
opisuje Radivoj Pahor.
Svinčeni zrak je obmolknil,
svetloba je spregovorila o Jerku
in pero Franceta Bevka je napisalo zgodbo.
Dolgo je bilo tvoje trpljenje zamolčano!
Skozi kakšne čase si prehodil svojo pot
s svojo zlato ognjeno tkanino otroštva,
z upanjem v boljši in pravičnejši svet.

Če hočeš človeka prav spoznati,
se moraš zateči v žival
in iz nje opazovati,
kako se bo človek obnašal,
ko bo gnal vprežno živino
in jo z bičem pretepal.
Kako bo sedel na konju,
ko bo držal uzde v svojih rokah
in ga spodbodel h galopu.

Pomembno za spoznavo človeka
je tudi, kako bo jedel živo odrto žival
in kako bo ob goltanju
njenega mesa molil,
kaj bo govoril o obredu odiranja,
kako bo oblizoval njene kosti
in srkal iz njih še krvavi sok
njene bolečine.

Ko me
objameš
s svojimi

zlatimi
očmi,
vem,

da bom
bogata
za vselej.

Roke so se mi spremenile v krila.
Začela so mi rasti tam, kjer se začenjajo
pisave z gorečim peresom iz tvojega trpljenja.
Na Parnasu mojega telesa sem čutila,
da mi izrastki dvigujejo tkivo
na tišinah površin, da mi dih hoče spregovoriti
v jeziku svilene kože iz zavetja srca
in hoče izkričati svoje čustvo,
duhovno nevihto, kakor se izkričijo korenine,
ko drevo ozeleneva in razcveti svojo rožo,
kakor mati, ki rojeva otroka.
Kdo pozna to silno bolečino?

Mrmrajo tla, oblaki krožijo nad hišo,
morje v telesu buči in zida okope obrežij
iz zadihane snovi, uperjene navzgor.
Lasulje vrb se sklanjajo nad mano
in me varujejo iz tvojih podaljšanih rok,
kakor narava, ki vrača dobro z dobrim
in odgovarja z epitelom svoje zelene kože.

Ko je največja tema,
in najbolj grozen mraz,
vidiš sami smrti v obraz..
čutiš jo lahko z rokama obema.

Ali ko se zaveš,
da nisi sam v temi tej,
da nisi sam, ki hodi proti njej..
Te ni strah in veš, še lahko uspeš.

Čeprav čutiš žalost,
zaupaš v življenje.
Veš, da je potrebno tudi trpljenje!
Da boš lahko nekoč prost.