Spulil nitko ven si iz mojega srca,
da je zakrvavelo v lesketu solza.
Temno čustvo krade mi radost iz oči,
ker s tem prekinjene med nama so poti.

Odgovore boleče le srce pozna:
še mlad moški ti si, jaz zrela že gospa.
Jaz tu, ti drugje, jaz sama, ti z družino -
zakaj veže se ljubezen z bolečino?!

Amorček nepredvidljiv ustreli v srce
puščico na slepo - naj gre pač kamor gre!
Noč, poskrbi, da bo tleča bolečina
s svitom jutranjim postala zgodovina!

Tistega dne,
ko se ti ramena upognejo pod težo
in se optečeš,
naj tvoja prst zapleše,
da ti vrne ravnotežje.
In ko ti oči osteklenijo za sivim oknom
in se duh izgube prikrade vate,
naj pride skupina barv:
indigo, rdeča, zelena in azurno modra
ter v tebi prebudi travnik radosti.

Ko se platno na čolnu misli obrabi
in ocean pod tabo počrni,
naj se ti po vodi približa pot rumene mesečine
in te varno povede domov.

Kje je tisti žlahtni cvet,
ki je dehtel v srcu,
tam je kjer je bil,
le ne cveti več samo zate.

Končno vem, da ljubim spet,
po žilah se pretaka med,
v zraku sreče je obet,
iz duše je izginil led.

Sam sem, ljubim vse ljudi,
nič več me v srcu ne boli,
vso vesolje, daje mi,
kar si mi dajala ti.

Tiste krogle,
ki se kotalijo
skozi odprtine tvoje kože,
niso drugi svetovi,
temveč en svet, ki se ponavlja
in vznemirja tvoj miren spanec.
Ne pomaga, če mižiš ,
kajti on nezadržno prodira vate
in podira keglje v tebi.
Ti keglje pobiraš
in jih postavljaš pokonci,
vendar krogle rušijo in rušijo.
Spoznal si,
da je balinanje igra,
ki jo hrani zakon entropije
in da si na svetu zato,
da vračaš pogled
čez gladko stezo balinišča
k rokam, ki merijo krogle vate.
V trdnem spancu se sedaj odpočij,
da boš jutri znova razporejal
keglje za igro krogel s tabo.

Satan na obrazu
v šolskem prikazu,
na duši mala pika,
v mislih grda slika,

gospodarju pada forma,
ukinjena je norma,
korenina noče proč,
kliče male na pomoč,

kje je kosa in kje vile,
popustile so mu sile,
žveplo, ogenj sve je šlo,
pod vodo, pod vodo,

veseli se cela srenja,
vsak se bližje k truplu drenja,
da bi videli prav vsi,
to, s hudobo se zgodi.

Le kdo bi si želel
imeti vse,
ni potrebno mnogo
in je dovolj,
dovolj za dušo,
preveč za srce.

V drugem svetu
so še druge barve,
drugačni ljudje,
drugačni občutki,
brez časa,
brez skrbi.

Kakor majhno sončece
je zabolela rana v srcu.

Kot ptičica v vetru
je poletela grda misel.

In drobna punčka
je znorela,
preden bi kot ptička poletela.

Ni več drobne punčke
ni vetra.

In majhno sončece
je sežgalo
grdo misel.

zaprem oči…
nežno božanje vetra me spominja na dotike tvoje
ko ni bilo luči
in sva raziskovala teles dvoje.
Vidim te…
Počasi se mi približuješ
Želim si te…
Utrip srca mi pospešuješ.
In tvoje oči…
Sinja modrina prodorno vrta vame.
Vrtaj! Vrtaj! Šeeeeee!!!!!
Naj me ljubezen zadane!
Tvoje ustnice se dotaknejo mojih…
…toliko nežnosti, strasti…
se počutim kot pri bogovih
svet se okoli mene vrti.
Uživam…

En e-mail mi je bil poslan,
poslal ga je obraz poznan.
Obraz, ki poln je žalosti,
dušo prazno ima se zdi.
Besede skrbno skupaj zbrane
2x premišljene, 2x prebrane.
Tiho drvim skozi rime njegove,
toliko čustev bi drlo bregove.
Vživim se v njega, vem kako mu je
enako mi nekoč je on zadal gorje.
A stare zadeve sem dala na stran,
pogrevati bi bilo zaman.
Še spomnim se najinih skupnih dni,
se včasih še kot včeraj zdi,
ko hodila zaljubljeno sva nad oblaki,
ni nama bilo mar, kako dolgi so koraki.

Ne tajim več,
ljubim te,
kaj morem,
je že tako.

Še sebi bom priznal,
ne bom v prazno
si več lagal,
ne bom skrival.

V redu,
ko bom misli uredil,
vas povabim,
vse strahove,
ki vladate mi v glavi.

Z razprtim krilom
žive rože je cvetela
in raztapljala oči metulju.
Tkala je z odsevi kožo
in ga nežno vabila.

Odprla je liste
odzunaj in odznotraj,
z njimi je dihala
največjo skrivnost.

Gledal je cvetno čašo.
Naučil se je,
česar prej ni znal.
V jelševju je zapela ptica.

Ko misel k tebi moja pohiti
oko veselo spet se orosi,
ker ljubezen ta ne mine
in nikoli ne zbledi.

Živi v meni bolečina sladka
čakam, da pregovor bo resnica
daleč od oči - daleč od srca
bojim se, da srce tega ne učaka.

Nočem bati se ljubezni
nočem, da srce živi v lupini prazni
saj brez ljubezni človek je samo lupina,
naj srce ostane polno in se ne izprazni.

Spet joče nebo
´mesto mene,
je oko presahnilo
srce otrdelo.

Pogled je zgovoren
ne more ostati miren
vidim v globino,
čutim bolečino.

Ne beži od ljubezni iskrene
srca prevarati ne moreš
ostane hrepenenje,
kar nenehno in nehote iščeš.

Priznam, izgubil sem,
Pa kdo v tej igri ne gubi,
Srce mi joče,
Glas trohni,
Nekdo prosjači,
Nekdo živi,
Ni važno kdo,
Vsak, čisto vsak,
Igro življenja izgubi.

Snežinke bele padajo,
Se življenja nadajo,
Okoli sape se ovijajo,
Žalost v sebi skrivajo.

Snežinko belo ulovim med dlani,
V njeno popolnost gledam,
V tistem trenutku skopni,
Se ne zavedam, trenutek in je več ni.

Tako hitro gredo leta,
Z njimi trenutki sreče,
Ujetniki smo lastne ječe,
Hitro vene lepota cveta.

Nikoli iz spomina ne izgine,
Nikoli srce ne pozabi,
Nikoli glas v ušesih ne premine,
Nikoli, me nikoli nobena v objem ne zvabi.

Tvojo sliko stiskam ob srce,
Edina, srcu bolečina,
Edina na srcu brazgotina,
Pomenila si mi vse.

Nič ni večnega,
Vse enkrat mine,
Obraz srečnega,
Brez razloga izgine.

Iskren dar,
Ne išče povračila,
Kot obrabljena stvar,
Ne išče popravila.

Moje oči,
Več ne vidijo,
Moja ušesa,
Komaj še slišijo,
Glas potihoma,
Kmalu obmolkne,
Postopoma,
Marsikaj človek pogoltne,
Srce in duša opazujeta nemočna,
Tišina postane z leti neskončna.

Kričal bi, stresal jezo v preklani zid,
Z zaprtimi dlanmi, udarjal vse dokler se ne stemni,
Krvave sence porisale bi zid,
Lastno bolečino vtisnil bi kot žig,
Del sebe pustil bi na njem,
Vsako kapljico krvi na zidu strem,
Preden pride, misli njene vem,
Mimo njenih ramen, hladen v zid zrem.

Kdor te ljubi,
Tisti kateri tvoje ustnice poljubi,
Kmalu bol vzljubi,
Ti zvestobo obljubi.

Postaneš edina misel,
Neprecenljivi biser,
Edini vir, iz katerega se naužije,
Izvir v katerem, zadnjo kapljo krvi prelije

V modrem večeru
je prihajala z igrami vetra.
Plavala je skozi mesečino
iz zapletkov zvezdnih niti,
ovita v zlate omote.

Kakor otrok svetlobe je bila.
Svetli val. Jata kresnic.
Pena nebesnega cvetja.
Bila je dih neprespanih tišin.
Veja dremave noči.
Skrivnost nad strehami oblakov.
Iskra ognjenih peruti
s prosojno zaveso iz suhih vodnjakov,
kjer cvetijo vitice melanholij.

Vsak dan je posebej lahko čudovit,
če si ljubeč in do vseh odkrit.

Boga v vsakem lahko prepoznam,
šele ko njega v sebi zaznam.

On mi da moč in notranji mir,
da si sama ne postavljam ovir.

Skozi mrežo upanja
si odšla,
z lahkoto nerazumevanja,
neprizadeta,
prevarana od lastnih čustev.

Ni padel
oblak z neba,
da bi ti skozenj
Božji prst,
pokazal pot,
stezo do sreče.