Popolnost je prispodoba angelov
z milino apoliničnega pogleda.
Popolne stvari se ne kažejo,
da ne bi užalile nepopolnih.
Popolne stvari so želje duše,
ki prižigajo ognje v neskončnosti.
So selitve sanj nazaj k očesu,
so vračanja in drhtenje občutij,
ki raztapljajo bivanje odznotraj.
So nihanja in znamenja napotenosti,
ki povzročajo nelagodja
s pogledom v vrtoglavo globino,
kajti koraki niso nikoli ravni,
koža ni nikoli gladka in brezhibna,
ko jo dotik v nasladi boža.

Košček meni
košček tebi
razdelimo se

košček tebe
košček mene
že v kotličku vre

košček tu
košček tam
se stalilo je

dva koščka ti
košček jaz
in ostane vse

Bolečina
tam nekje,
ni tista,
ni ista,
takšne žalosti
nisem poznal,
nikoli nisem
toliko dal,
v kar sem upal
nisem dobil,
vem kaj sem iskal,
življenje ni pravljica,
ljubezni ni mogoče ustvariti,
ljubezen se ne zahteva,
če je sama
mora umreti,
mimohod prikazni
je treba sprejeti,
v telesu živeti,
v njem umreti,
žalost,
ki ne pojdeš več nikamor.

Tvoje sledi,
tvoje stopinje,
kot od ljudi,
kot od levinje.

Tvoje besede
na vsakem koraku,
znoj brez potrebe,
solze v mraku.

Tvoj odhod,
pot v hrepenenje,
moj sprevod,
v življenje.

Ti si noč, a jaz sem spanec.
Ti si sok, a jaz kozarec.
Ti raketa, jaz vesolje.
Ti si morje, jaz obzorje.
Ti si sonce, jaz oblaček.
Ti Sneguljčica, jaz palček.
Ti papir, jaz sem tiskalnik.
Ti poštar, jaz nabiralnik.
Ti si volk, a jaz sem zajec.
Ti si riž, jaz sem Kitajec.
Ti si vrata, jaz sem zvonec.
Ti si juha, jaz sem lonec.
Ti sesalec, jaz preproga.
Ti si kuhar, jaz sem "Droga".
Ti si kavč in jaz blazina.
Ti dirigent, jaz violina.
Ti labod, jaz ptičja gripa,
glupo se sliši, se pa rima.
Želim si, da se nasmejiš.
Ti si mačka, jaz sem miš...

Trgam cvetove besed
polagam jih
na tvoja usta laži
kaj bi
revež
brez njih
na okostenelem konju
porazov
nisi vedel zanje
dokler te niso
izbruhnili
vulkani smeha
nisi vedel
da so prišle
na osteh spomina
in se zarile
v tvojo dušo
nisi vedel
ne
ne veš

Sama
kot ranjena ptica nad pustim otokom
sedi
Sama
kot bilka v vetru izgubljena
hodi
Sama
kot budilka brez zvonca v jutru
leži
Sama
kot klovn med menihi
se smeji
Sama
kot solza na žalostnem licu
polzi
Sama
kot punčka iz cunj med roboti
stoji
Sama
kot edino sonce na nebu
živi
Sama išče pot iz osamelosti
A ve
da je ni

Pogrezam se v tišino,
tam ni nikogar.
Sama sem,
sama z mojimi mislimi,
tam, kjer me vsi razumejo,
čutijo kar čutim jaz

Nemirna sem…
Prekleti spomini,
ki ne spustijo iz objema me.
Kje si, zdaj?

Izgubljena sem…
Upam, da na poti luči.

Utrinek jutrišnega dne si
vpet v moj svet
nežno kakor sanje.

Moje življenje si razburkal
kot gladino morja
razburka dežna kaplja -
neopazno
molče
s poljubom.

S pogledom si porušil moje meje.
Brez bitke.
Brez zmage.
Z ljubeznijo.

Piše: Nina Kolar

Z nogo v močvirju čaplja
Peruti k sebi stiska
Poveša glavo, da Dež ne bi prehitro
Ji spral obrisov konca pomladi s kljuna

Vsa je v sebi, je v kapljah in hladu
V spoštljivosti Lepote Življenja, narave

Očesa na okenskih šipah
Gledajo skozi dež
A čaplje ne zmotijo prodorni pogledi
Ne zvok hrumečega vlaka

Piše: Nina Kolar

Dežuje
Težke kaplje tolčejo po oknu
In stekajo gorje v luže
Zvok ognjemetov odmeva v aplavzu

Želim si, da bi bil posvečen Ljubezni
In ne le v posmeh neumnosti
Ki Ljudi spreminja v kipe

Ko bi prej prenehali hraniti svoj ego
Morda ne bi zgradili tistega zidu
Ki nosi težo preživetih vzorcev

Za zmeraj je enkrat,
za vendno je nekaj
kar pravi,
da čas se nikdar ne ustavi.
Za nove rodove -
brezčasne ljudi
pesem se piše
in v pesek se riše.
Je mlaj in je ščip,
ko v nič gre človeški pohlep.
Bodo otroci sonca in zvezd
lune in sreče -
kovali nove in nove - hrepeneče
dehteče, plesoče in ustvarjajoče
navdihe za novo nastale rodove.
Zdaj čas je za novo obzorje,
podjetnih in slavnih,
na ramah pravih obetov
tihih prepletov in nežnih šepetov.

Strup v glavo,
smrt v roke,
besede v praznino,
nič, le blaznost,
še bolečina izpuhti.

Zaigrana leta,
upi pokopani,
tuje sanje,
splošne norme,
omika ali razvrat,
tuje trpljenje,
za orgazem,
kri pijača,
mrhovina hrana.

Svobodno, kamorkoli,
če želi,
le misel
more potovati,

teža,
druge vse stvari
k tlem pritiska,
ne pusti bezljati,
navihanosti ne prenese,

na besede
se predsodek lepi,
morala jih prebada
in mori,

A na drugi strani
so prepevali,
na drugi strani
so bili veseli,

na tej strani
zaplet,
na tej strani
zalet,

visok zid,
previsok zid.

Še vedno lažeš,
se cediš,
hlineš dobroto,
stiskaš se k meni
in govoriš o ljubezni.

Nekoč sem te ljubil,
laž sem ljubil,
na tvojih lažeh
sem gradil svojo srečo.

Vse dokler se
ni podrlo,
do temeljev,
od laži.

Jaz in ti
dvoje pasti
ognjenih rok
in strtega srca
potok krvavečih solz

Jaz in ti
zgubljena v vesolju
potopljena na dnu morja
nekje daleč na obzorju
je samo privid
in drobna sled

Jaz in ti
ujeta v pasti strastni
jaz in ti
obadva brez moči
za rušenje bregov

Nič ni,
kakor drobno dete,
ki v naročju ti zaspi.

Svoje sanje,
celo bitje
v zaupanju ti prepusti.

A ko me gledajo
te lučke,
vem, da že modrost v njih ždi,

vedno znova
se sprašujem,
kaj povedale bi mi?

Darinka Šajn

Le kako lahko
pohlepno zemljo si lasti,

Le kako
pohlep pohlepni
Luno si deli.

Ne pripada njemu
niti kapljica vode,
on naj bi pripadal »soncu«,
pa še sam ne ve.

Mar ne vidi
in ne čuti,
da objema ga
nekaj, kar že večno sluti,
sij ljubezni večnega.

Darinka Šajn

Oprijemala se me je tišina.
Potrebovala sem spanec.

Noč.

Dotaknil se me je poljub miru.
Od dneva mi je ostal le val,
ki me je zagrnil in potopil,
me okrepil za sanje.

Ležim z naslonjeno glavo na blazini.
Uglašuje me globoko dihanje
in me pozibava na mestu
umirjajočega vznemirjenja
v tistem delu, kjer se ljubezen
več ne premika in lomi.

Mimoza,
sončna luč,
lahkotno te čuti moje srce.

Pridi, naslonjena na žarek
poletne svetlobe luči,
razcvetela v popke zlatega kipenja.
Klopčič sanj,
stkan iz rumenih iluzij,
sadež ljubosumja,
v samotarsko lepoto zazrta roža,
kita drobnih skrivnosti,
ki me preseljuješ k sončnemu zatonu.

Razletelo se je sonce
s tisoč očmi,
z bliski ljubkosti,
jasnim nasmehom,
s pojočo okarino harmonije svetlobe,
skrite za vsakodnevnim padanjem
svoje ljubezni v morje.

Ko se sprehajaš po ulici samote,
kod hodiš, ko si tam?
Nihče ne pride ti naproti,
iščeš pot naprej, čisto sam.

Hodiš, hodiš sam naprej,
nekaj časa paše ti vse to.
A ko ne najdeš več poti,
se ti zdi, "ta ulica nima mej!"

Želiš si družbe,
pa čeprav samo metulja, da popestri ti dan.
Iščeš delo, hočeš službe,
Čeprav utrujen si in zaspan.

Spominjam se nekega davnega dne.
Postala sem Titova pionirka.
Mladost je tiho vstopila vame.
Nekaj se je v meni oglasilo:
»Odslej boš Zoja!«
Stric mi je rekel, da se mu ne zdim nič
izjemnega, spremenjena v Zojo.

Stric Stanko, ali sploh veš za kaj gre?
Gre za pogum, žrtvovanje, ideale!
Za najplemenitejša čustva in dejanja.
Ženske bomo inženirke in "samoljotke".
Zemljo kmetom! Otroke v jasli!
To so moji ideali, začrtani prihodnosti.

Stric, zapusti usedline starega življenja.
Zapusti senco tvoje vere tam v cerkvi.
Zelo sem zaskrbljena zate. Vendar odhajam.
Grem nazaj po "štreki" preštevat drogove.
Saj veš kam! V svoj internat grem,
v staro fabriko ob Hublju,
kjer so kapitalisti izkoriščali delavce.