Prvo oko je svobodno,
drugo se predaja ujetništvu,
tretje oko je skrito
na laserskem žarku;
opazuje se in se ne more
vedno opredeliti.
Ima na veki čarovniško metlo,
ki spreminja človeka
v govorečega dvonožca.
Znotraj ima tretje oko
na tisoče soban in v vsaki
je svoboda v ujetništvu.
Tretje oko ima dva vprežna
konja, razbrazdano čelo
in nategnjene mišice.

Ko sem iskala nove obraze odrešitve
v tem postaranem svetu luskin,
sem našla asimetrične ljudi,
ki so z enim delom obličja
namakali vid v beli slepoti;
z drugim delom pa so bili erotični
in nasmejani iz golega upanja,
da ne bi kot vrsta izumrli
in ob tem so žareli, da se
drug drugemu ne bi zamerili
pri pomembnem opravilu,
ko so se parili in vstopali pod
dežnik blaznosti med ruvanjem
potnih in pijanih teles
in vstopali na ladjo nesmrtnosti
in si nanjo nalagali dobrine,
ki jih na tem dolgem potovanju.
zagotovo ne bodo potrebovali.

V poletje se pomlad spreminja,
po znanih stezah hodim sam,
hrepenenje se v dušo zgrinja,
spomin je vse, kar še imam.

Ko pobožam drobno rožo,
ogenj žge me v dlaneh,
rad bi čutil tvojo kožo
in poslušal zlati smeh.

Sonce greje moja lica,
veter solze mi suši,
v srcu me skeli resnica,
da si šla, da te več ni.

Najhujši je vihar,
ki v zaprtem si moči nabira,
bolj kot se vrti,
manjši prostor je v moji glavi
in potem udari ven,
se v tuje glave zaletava,
hrumi,

ko malo se poleže,
vrne se v svojo domovino,
brez počitka,
spet vrti se,
moč nabira,

Kakšna naj bo prava pesem,
da bo zadehtela in zalegla,
da bo služila kot žepna svetilka
v temi. V verze vtkan vesel obraz,
ki opogumlja z radostno besedo;
morda pesem, ki kaže mišice
in kazalec ali pesem, ki ima v kožo
vtetovirano zgodbo življenja?
Kakor koli že, stih se rodi.
To niso besede, ki se jih da
kontrolirati z merili koristnosti.
Odrine jih skozi prostor srca v čas.
Se odluščijo in odtrgajo od tebe.
Imajo svoj spomin, svoje živo tkivo.
Zarisujejo in odtiskujejo v ljudeh,
ki jih berejo, svojo bol, veselje
in razmišljanje. Žarijo s svojimi
belimi zobmi in kažejo svoje
razpoloženje. Vedno so po meri
tistega, ki jih je napisal.
So kot pomlad, ki vsako leto
požene travne bilke in se razcveti.

Koliko krivic lahko naredijo ljudje,
ki ne vedo za moja skrita čustva.
Ne vedo za majhne želje.
Tako majcene so, da jih s prostim
očesom ne vidijo. So brezglasne.
Iz njih valovijo nemi spomini.
Pokrite so s suhim listjem,
ki ga veter nanaša z bližnjega 'Brdca'.
Na mokre luskine kože ga je prilepil
in ustvaril humus, iz katerega
poganjajo kali in trnjeve rože.
Po barvi, odtisih in vonjavah zelenja
jih ločim. Te rastlinice me dihajo,
se pogovarjajo z menoj in častijo zemljo.
Koliko tišine in prostora je v njih,
koliko čistih preprostih spominov,
koliko travnatega semenja, rož
in sadnih dreves obudijo.

V majhnem zaselku Kozjapara
sem bila na podstrešju stare domačije,
ki služi za shranjevanje orodja.
Vse je zapuščeno. Tišina.
Pajčevina in prah. Stopnice škripajo,
zidovje odpada, streha pušča,
tramovi gnijejo, pod trohni.
To je svet, ki ne obstaja več.
Zdavnaj je tu izumrlo življenje.
Prednikov, ki so se tu rodili,
že zdavnaj ni več med živimi.

Vame so se zagrebla imena
prednikov, ki so jih na tramove
zapisovali otroci prejšnjega rodu.
Tu prezimuje čas,
tu prezimuje star spomin.
Nobena senca se več ne premakne.
Jate duhov orjejo po prahu
in oživijo ob bledem luninem ščipu,
ki posije skozi lino
v orumenelo knjigo ter suhljato
in osivelo podobo ženice,
ki ni bila nikoli rojena za to,
da bi odložili njeno sliko v album.

Vse svoje delo vračam zemlji.
Naj zgnije, kar je nepomembno,
in vzklije, kar je rodovitno.

Vsa svoja čustva podarjam morju.
Naj temna razbije v tisočih valih
in svetla preobrazi v bisere.

Vse svoje misli pošiljam soncu.
Naj se v njem upepelijo
ali spremenijo v sončne žarke.

Je kamen na cesti
in školjka v morju.
Je roža na travniku
in ptica v letu.
Je rojstvo začetek poti.
In je življenje
niz neprestanih skrbi in želja,
polno upanja in trepenenja
ter neraziskanih steza.

Za moj okus so prehrupni,
preglasno drvijo po ulicah,
prehitro vozijo avtomobile,
preglasni so v lokalih,
ko kričijo drug na drugega,
pregrobo ogovarjajo otroke.
So sužnji stvarem,
ki jih ne potrebujejo.
Ena sama čreda besed
in dejanj, ki sledi tropu.

Na mesto, da bi seme
raslo iz korenin v nebo,
poganja površinske kali.
Tako bled je odtenek rože.
Kako krhek je ključ življenja.
Kako spremenjen je okus
kloniranega sadeža,
ki mu je človek spremenil naravo.

Vstopi v igro moje predigre,
povleči me vase,
v ogenj neurja.
Iz oči mi spij sladki med
in se globoko umakni v nje.

Kos za kosom me zaužij
z enim samim namenom:
služiti ljubeznivim strastem,
ometuljiti srce s svojimi
ljubezenskimi organi,
požlahtniti zatočišče utehe,
sprožiti viharje ljubezenske
in čutne srče z nabreklim posilstvom,
kot čebela brenčati ob natrganih čipkah
tik ob velikem fantastičnem cvetu,
prižeti se kot koprneči list, milo vabeč,
da se dotakneva stene potešitve.

V tem pogubnem svetu,
se ne bova našla,
pa čeprav sva blizu,
čeprav sva si blizu.

V tem norem svetu,
sem te videl,
a le hodim za tabo,
a le oprezam za teboj.

Na tem čudnem svetu,
našel sem ekstazo,
le enkrat,
samo enkrat.

Moja prazna usta
okušajo tvoje suhe oči,
postavitev je pusta,
brez barv, svetlobe ni.

Izgubljam se v obilju
ne zaznavaš me,
strast po hrepenenju,
mine, ne vidiš se.

V dušo pride mir
ranljiva tišina,
predaleč je izvir,
trikotnik, bolečina.

Ko ni bilo obiska,
ni bilo prihodnosti,
ni bilo preteklosti,
bilo je srečanje z duhovi,

ko ni bilo luči,
ni bilo toplote,
ni bilo besede,
le strah skozi želodec,

ko je bil dan,
ni bilo veselja,
ni bilo sreče,
le uradni hlad.

Te greje,
te kdaj strese?

Tvoje misli,
se kdaj izgubijo?

Se zmotiš kdaj
in misliš name?

Te nekaj boža,
včasih, le za hip?

Ali kdaj zajočeš,
pa ne veš zakaj?

Mogočna kraljica
z glasovi nekdanjosti v svoji
krošnji, vzvišena sladka slast
ogrnjena z belo obleko,
mogočno drevo v nedrih trga
za Pretorjevo palačo v Kopru,
duša čiste tišine v zavetju,
skrita v belo tkanino
in vodnozelene liste,
mimohod zgodovine mesta,
ki je odvzemal dnevu luč.

Dan se znova začenja.
Zadošča korak,
kjer se ljubezen zaiskri.
Sledi še nov korak,
hoja in hrepeneč pogled
skoz poševne gostote.

Kazalo človeške knjige je v hrbtenici,
po poglavjih razdeljeno na vretenca.
Je lahko neizpolnjeno po pregibih,
popolnoma okostenelo po namenih,
ko hoče živeti nedotaknjeno,
belo, v omrtvičenem stanju,
z debelin nanosom malte.

Ko hodi, zasede celo ulico.
S sivino se že skoraj dotika neba.
Z govorečimi kostmi v telesu
daje razmeti, da je edini na svetu.
Njegov vrat je podoben žirafi.

Šla sem mimo in otipala
njegovo kožo. Segla sem mu v roko,
bila je gladka in mrzla kot steklo.
Neslišno sem se mu približala,
da bi slišala zvok njegovega srca,
pa nisem slišala utripov.

Štiri stene okoli mene
sama v sobi s tišino
objamem se da me ne zebe
v sebi krotim divjino.

Štiri stene okoli mene
počasi me dušijo
hočem krik zvabiti iz sebe
a pljuča ne pustijo.

Štiri stene okoli mene
nikjer nikogar da me objame
počasi se mi širijo vene
ko droga me prevzame.

Nisem nalašč strl tvojih nežnih kril,
A težko bom spokojno to noč umrl,
Res je, nikoli se nisem naužil,
A že jutri bom vate zadnjikrat zrl.

Vedno znova me srce opominja,
Apokalipsa je tukaj, ni daleč,
Jedro zemlje s časom lahno izginja,
Eternost človeka je tu, a predaleč.

Zaklad današnjega sveta, narava
Abstinentno upira se vsemu,
Komur je zdrava, nekomu krvava.

Lahkotno premaguje te ovire,
A nekoč se le sovraštva naužije,
Do nadaljnjega črpa nam izvire.

Kako nedolžno sonce žarke vije,
Med bela polja kristalnate soli,
Vestno vsak večer za hrib zaide,
Nikoli in nikdar revež ne zaspi.

Tam kjer nedolžno pusti v srcih sled,
Na drugi strani zemlje odkrije svet,
Z nežnimi žarki sveti v očeh,
Daje upanje, na ustnicah nasmeh.

Up edini, srcu zbledele fraze,
Da se bom spet prebudil srečen ob njej,
Nenehno a vztrajno srce mi laže.

Ne ve niti sonce, lepota kje je,
Jaz pa v nedogled čakam le ljubezen,
Naivno verjamem da obstaja kje.

Mar ljubezen edina si mi sreča,
Odkar objeta sva v ognju strasti,
Jezno srce si sladkega obeta,
Edino še tebe si srčno želi.

Mesec tokrat tiho v noči koraka,
Uiti zvezdam si neskončno želi,
A revež, vse do popolnega mraka,
Ne more, ne more uiti temi.

Glas njen nežen še zadnjič v sebi čuti,
Edino to mu srce še radosti,
Le ni kot nekoč to srce že sluti.

Čaka osamljen, zaman na njen poljub
Kolikokrat njeni ljubezni navkljub,
Utrujen ljubezni in lažnih obljub.

Nedavno, pomniš, sva si segla v srce,
A ljubezen iskrena v nas spet žareva,
Šelesti v ušesu, zopet opeva,
Samotno žal pesem prepeva, kje je.

O biser lepote, zate dal bi vse,
Na obzorju prepuščen sebi zeva,
Čas v njegovem objemu sameva,
Nazaj si želi med visoke goré.

Išče samoten kotiček, njej v slovo,
Zaide sam za gorami kjer, noč je,
A njo videlo ni ranjeno oko.

Hitro in urno, čaka žarek nekje,
O spet si kaj obeta, samo še nje,
Da je zadnja, ki ogrel ji bo srce.

Temačne tvoje so poti življenja,
Večno odeta si v črni svili,
O čarobni tvoji gibi me opili,
Ji ni izhod iz brezna potrpljenja.

Ak je srce še polno hrepenenja,
In bodo kali ljubezni vzklili,
Se bi srčne ljubezni naužili,
Kamor vodijo nas poti trpljenja.

Res da nisi vir žalosti edini,
In da tvoje skrite so skrbi zaman,
Veselo me tvoji kodri ovili,

O sprašujem te ranjeno srce zakaj,
Srcu smisel življenja ste zakrili,
Trpelo zaradi nje bo vekomaj.