Ozri se vame v temini neba,
ko sije moj obraz
in skrivnostna je moja lepota
v eleganci polmeseca:

ki vsak dan se spremeni
in raste, se debeli,
da v polnosti krogle zažari;
pa spet se umika,
ped za pedjo
in se umakne vase,
ponikne, zaspi
a v prvem krajcu ponovno oživi.

Dan z dnem,
noč za nočjo,
najin ples ljubezni se vrti.

Poljub,
ko te objamem,
ko na vse pozabim.

Poljub,
ko se moja duša s tvojo zlije,
ko toplina sreče telo prelije.

Poljub,
ko se čas ustavi
ne vem več kdo sem v naravi.

Poljub,
ko te v sebi čutim
in te neizmerno ljubim.

(Gledališki igralki Emi Starčevi)

Točajka svetlobe s sončne pečine,
naslonjena duša na korenine teranove trte,
je krilila kot ptica na duhovnem drevesu,
utelešena v neskončnost preseganja
z vsemi obrazi, podobna oblaku,
ki ga nosi srce čez kraške gmajne v svet.

Zaigrala je resnico večne izročenosti
mogočnim močem usode
in iz globine svojega razgaljenega srca
je z vedrom zajemala izbrušene like svoje igre
pod sojem odrskih luči,
govoreča z gibi, pogledom in glasom besed –
lux in tenebris umetnosti, ko pade zastor.
Bila muza temperature življenja,
ki žge in prešine kot moralni zakon v srcu.

Popolnoma se zavedam zrele teže jezika
in sprejemam posledico,
če bom odlomil pečat.

Ne morem te seznaniti
z največjo zahtevo / odpovedjo,
če naj sledim vzvišeni brezznamnosti meja.

Nobenega tvojega odhoda
ne morem preprečiti,
če naj bom s tabo v vsakem novem prihajanju.

Zamaknjenemu od otrplosti
spričo odsotnosti si ne znam dopovedati,
da je le igra svetlobe in senc,
telesa in duha.

Zlati metulji so vlekli na krilih
nitke dežja z neba na zemeljsko kožo
in oblaki so kot mlinska kolesa
brezšumno gnali gmote vode
po svojih poteh pod belopolto drevo,
shranjeno v kamnu.

V sotočju svetlobnih žarkov
z nežnostjo matere sevajo
slapovi besed, ki kakor
pomladni sadeži visijo
na vejah vesoljskega razuma.
Na razgaljenih mrežah
izumljajo sanjske projekte.

Pot vodila je v predor,
v temnino zapeljala sem.
Vsa mokra pot je od dežja,
prestrašila se piska sem.

Se tema čez oči je potegnila,
iz nadzora avto mi je ušel
preko črt sem zapeljala,
in kmalu tam za vedno bi zaspala.

Le pisk iz drugega avtomobila
na enkrat spet me je predramil,
se zavedati sem jast začela
da me sreča spremlja ali
višja dobra sila,
ki življenje meni je rešila.

Ivi Bohorč

Tam na vasi hišica stoji,
v soncu jutranjem se vsa blešči.
Njen balkon ves poln rož
Prišeljku se zasmeji.

Dobr dan veselo ga pozdravi,
prišeljk zdrami se in mu odzdravi;
Joj kako si lep
ves z cvetjem si odet.

Ti najlepši si na vasi,
prišljek veselo se oglasi.
Tu najlepše rože ti cveto
Zato ostal bom tu če si za to.

Bohorč Ivi

Svet okrogel in lep
svet s škrlatom odet,
poln grenke bolečine
z ranami polne so celine.

Kruto so ga razdejali,
z orožjem preorali
zastrupili vso zemljo,
razkosali in podrli jo.

Svet je poln bolečine
kje je čas iz pra davnine,
ko je svet še čist bil cel
ko je človek bil vesel.

Ivi Bohorč

Govorim sedem vesoljskih jezikov,

in osmega, ki je njihov vsejezik,

in devetega, katerega samo Jaz slišim in razumem.

Ko predavam, ne govorim samo ljudem.

Poslušajo me različni rodovi angelov,

v svojih gradovih iz strjene svetlobe.

Najbolj Me bitja slišijo in razumejo v jeziku

narejenem iz vseh sedmih.

Deveti jezik je največja skrivnost.

Čez zelene trate,
ptiček mlad leti,
ga vprašam,
oj, kam gospodič hitiš?

Odhajam čez reko
mi on zažgoli,
v svate po ženko
svojo hitim.

Želim ti vso srečo,
odgovorim mu sladko
Ljubezn v življenju ,
naj krepi ti telo.

Bohorč Ivi

Večer. Življenje se umirja. Tudi jaz. Sedem k molitvi, meditaciji.
V mislih preletim svoj dan. Spomnim se ljudi, ki so mi danes stopili na pot, spomnim se vseh lepih in malo manj lepih trenutkov.
Spomnim se bolečine, ki je zarezala v moje srce. In sem ji hvaležna.
Bila mi je učiteljica, dotaknila se me je globoko.
Njena globina in moč sta povzročili, da je moje srce danes spet malo bolj ozdravljeno.
Namesto bolečine zdaj v srcu sije Luč.
Luč, ki služi Njemu.
Njemu, ki mi je daroval to Luč.
Njemu, ki je ta Luč.
Njemu, ki dovoli, da ta Luč teče skozi moje roke in boža bolečine duše.
Da žari iz srca, vse močneje in močneje, dokler se vsa ne raztopim in izginem v tej Luči.
Dokler ne postanem Luč.

mazilil si me.
z oljem veselja.
dišečim oljem..

spral z mene žalovanje.
srd. gnev.
težo solz

me pogledal
v razpokane oči
in dahnil golobe vanje.
za tančico.

mi s prsti
oživel srce.
se naselil vanj.

prah
puščava

sušiš se
izropana miru
razpadaš

duša
nisi bila ustvarjena,
da bi hirala
da bi blodila po pesku.
da bi bila razorana
da bi vela
brez vode…
zasuta…

Ena sama koreninica
v poganjku svinčnika
se je razrasla v drevo
z žensko v sebi.

Anoreksičen košček lesa
v predčutnem stanju,
z odsotnostjo, ki zazebe,
kot izvirek napoten v morje,
izmuzljiv v roki,
z modrico na praspominu,
piše žive besede.

Znotraj ga vonjam
ob gorečih stenah voham dim,
v prehodih tlenja občutim
žerjavico, ki hoče greti
in se spusti globoko
v zaledje izvira hrepenenja.

Ko se tema prikrade,
nad še sinje obzorje,
barčica mirno po morju drsi,
veter prinaša
večerne pozdrave,
okus po sladkobi preteklega dne.

Steguje se jambor
prosti oblakom,
kjer na milijone zvezd že drhti,
kakor na odru
mogočne dvorane,
na tisoče lučk kot na jelki žari.

Naj te pozdravim,
skrivnostna lepota,
potiho, nežno, zašepetam ti pozdrav,
ali kar v mislih
ti pošljem pozdrave,
da te ne premotim
sredi širjav.

Naj te pogledam
skrivnostna lepota,
čeprav oči ne zaobjamejo te,
zato jih zaprem,
in takrat te začutim,
za hip odstre se,
kar dolgo že slutim.

Nameščen je predpražnik - očiščevalec,
neubogljiva surovina za noge
s ščetinasto krtačo v svilenih posteljah,
ki deluje na lastno pest zgodovine.

Zakasnele, pozno dozorele in negibne
imenuje minljivost napornih potovanj
telesa in duha v mlinskih zobnikih časa
in jih prestavlja v krščansko večnost
po zakonu narave in božje pravičnosti.

Človek, ko se približaš razžarjeni peči pekla,
vrzi vanjo nepopisan list z ideologijami,
nadaljuj svojo pot, stopi na lastno senco
in razmišljaj kako bi po bližnjici prestopil
čez prag tišine in vstopil v dom sprave in miru.

HOČEM PROČ

bolečina je kot poezija
ne vemo
kdaj se iz sreče
trpljenje razvija...

nekega mračnega dne
se nam vse podre
naše sanje in upi
razblini se vse

takrat le hrepenenje
upanje na boljši jutri
in sladkost tvojih ustnic
hoče življenje...

Hudičevo seme sadežev
zastrupljenega drevesa z ljubeznijo,
nasmejano v sarkofagu slasti,
poganja neznana energija strasti,
ko se mešajo in gnetejo tkiva,
pretapljajoče snovi
v vročične krče
iz podaljška v podaljšek poželenja,
sprevrženega v nabreklost koščice,
ki izloča sladkobni vonj
in zavije ovoj v pajčevino živih sokov.

V počasnem toku lezejo atomi po tkivu,
brizgnejo in se polastijo blata,
obešajo luči na betonsko ogrodje
in peščenijo v skrivnostno malto,
preden nasledijo obraz.

Ni besed, ki bi opravičile moja ravnanja,
ni besed, ki bi posušile ti solze,
ni besed, ki bi ti zacelile rano,
ni besed, ki bi s teboj odšle.

Ni besed za vsa ta leta,
ni besed za dneve vse,
ni besed za to, kar bilo je.

Ni besed za tvojo bolečino,
ni besed kar v srcu je,
ni besed za to, kako oddaljili sva se.

Vse stvari, ki se zgodijo,
so zgodile se nekoč.
Vse z namenom se storijo,
črpajo iz njega moč.

Vsak detalj je majhna slika.
V vsaki sliki je detalj.
In le skupaj je oblika
smiselna. Zanjo in zanj.

Saj ne veš, če bo minilo.
In če bo, kdaj in zakaj.
Veš le, da srce bo bilo,
pa še to ne veš do kdaj.

Sem čakal nate po smrti,
da tudi Ti si umrla,
sem čakal na tisti črti,
da lahko si spet me uzrla...

Prišla si zgodaj pomladi,
ko na Zemlji vse je cvetelo
in so vsi se imeli radi,
je dušo onstranstvo Ti vzelo...

Pripravil sem zate, za naju,
najlepši košček nebesni,
najboljši prostor v Raju,
za najini duši prelestni...

Prišepetavam svetu
pojem listje
s šelestečo besedo
v vejah polnih sadežev
iz sanj
iztrgano od oči
izžigam sonce v sebi
z obrazom ribnika
povešam oči
v jerebiko duše
rišem roke
z jabolko med zobmi
umivam utrujenost
rešujem Kasandro v sebi
sejem krvničke skoz sito
v vdolbini črvivega poda
brskam genialno misel
z bliščem sreče v pesteh