Se bo razprla kdaj
v mrak strnjena zavest?
In mirnost svetih mest -
še vrne se nazaj?

Ne bo več spraševal
neba za pot do zvezd
in s prahom daljnih cest
ne bo več potoval.

Saj če zvezda utrne
se in znova vrne
ves žalosten spomin

prečutih dni, noči -
ne vrne se strasti
sled plaha globočin.

Izrekati pridržane besede
pomeni ustvarjati vezi
na pregibu z utišanim.
Pomeni dovoliti drugim,
da vstopijo v tvoj svet
in dopustiti sebi,
da iz njega izstopiš.
Bistvo videnja
je različnost vstopa
drugega vate
in izstopa tebe iz sebe.

Pomeni lahko tudi,
da z eleganco čaplje
stopicaš na konici droga,
medtem ko spodaj
sestreljujejo letala,
ko vidijo jato ptic na nebu,
morda vidijo tudi letenje
spomenikov po zraku
tistih pilotov, ki sedijo na krilih ptic,
ki v jatah žrejo mušice in muhe.

S svojo pozornostjo blagoslovi tisti prijem
s katerim resetiraš izvorno mesto svojih misli.
Tako kot sebi tudi meni, v 90 %, z njimi
izsušuješ najino skorjo lobanje.

Vstopi in se prestavi v tisti prostor
kjer se sliši piš vetra. Ta piš vetra je notranji piš,
prihaja iz smeri v kateri odhaja. Ta piš se lahko razvije
v zvončkasto rekico, ki so ji prisluhnili nekateri v branih knjigah.

Ta piš se lahko razvije v zvok gongov,
ki ga simbolizirajo zen samostani. Lahko se razvije
v zvok cerkvenega zvona, ki ga simbolizirajo cerkveni
zvonovi. Lahko se razvije v zvok piščali, ki ga simbolizira
flavta med dlanmi Krsne. Ta piš je notranji piš.

Ko je misel preskočila v iskro,
je dosegla svojo tirnico
in zapuščala vezljivost obrednih barv
na cvetovih jezika, ki jih je položila
v svojo tkanino in ustvarjala težo besed.

Bila sem očarana in fascinirana.
Svetloba se mi je zdrobila v sončni prah.
Dosegel me je zlat dež in odprla
se mi je velika svetlikajoča roža neba
z obrazom hvaležnosti, da jo vonjam
z ljubeznijo in ona mi je razkrila,
da mi umiva oči in kleše granit.
Vse ima velik pomen. Je uvod v življenje.

Nisem kar vidiš,

preoblečeni dogodek,

nisem farsa,

niti obleka,

sulica brez perja,

niti pojem,

nisem ples,

k sebi prišlo,

brez praske, udrtine,

odteklo nekam,

nisem jaz,

Daj mi bistvo,
belo ali črno,
ne skrivaj se
za iluzijo, vidim te.

Sprehajaš se
v mojem srcu,
nisi moja,
moja ne boš.

Manj, ko te želim,
bolj te ljubim,
bolj, ko te pogrešam,
manj se te bojim.

Mimo mene gledaš,
ko gledam ti v oči,
drugemu krono pleteš,
jaz sem tu, njega ni.

Nihče te ne poboža,
čeprav kriči koža,
nikogar ne zanima,
prazna je loža.

Tvoj strah
je tvoja želja,
tvoj bom
za zmeraj.

Zeusova ljubljenka Evropa,
ena od številnih oceanid,
ki si bila od Hezoida počaščena
v njegovi Teogoniji, skupaj
s sestro Azijo,
si postala utelešenje duha,
vseenotnosti bitij.
Evropa, jaz sem tvoj del!
Kakor suh strdek krvi
se vračam v čudež tvoje oživitve,
ki ga komajda še poznam.

Starodavna svetloba,
humanistični patos
po sijaju in veličini,
postani moja luč!

Vsak dan rečem Bogu - hvala,
ker dal je, da sva se spoznala,
nama razprl tančice je spomina,
odkril, da že tisoč let sva se ljubila.

Življenje hiti z neznansko nam brzino
in strah me je, kaj bo, ko bo vse mimo.
Bova spet leta in leta se iskala,
kako naslednjič bova se spoznala?

Me boš spoznal morda,
ko ti na samem bom plesala
in brez zadnje krpice
na telesu bom ostala?

Je kratkih čas noči
in kraj, kjer vsak premik
se spremeni v dotik
in nič je ne boli;

ko princ si zaželi
občutkov iz daljav,
kjer so vršanja trav,
mu plaho podari:

tam v gostem mraku tem
mu reče: Tvoja sem,
in kito svilnih las

si nežno razpusti,
da sproži čutov plaz,
po čemer koprni.

Kaj znaš ti, kdu sn jes?
znaš ku sen te, tan ali nutri vmes?
Ben ma reci saj, da me poznaš,
prej ku od glada ti krepaš.

Js bin tela vse enomalo bolj na lahko,
malo bolj počasi da se spuznan,
js nečen vse na driguman..
lepu počasi in bo taman.

najprvo biš mi lahko dau eno lepo rožo,
in polj mi lahko kepiš vre obleko za špožo,
ma do tabot si lahko samo moj marožo.

Polj mi nardiš eno šišo,
veliko kur je una tan pr Mišo(v).
In zraven bin tela anke kašno štalo,
da bimo meli nutri prasca inu kravo.

V mehkem objemu
žametne noči
te čakam,
da priplavaš na oblaku želja.

Ko mehko spustiš se
name,
te začutim
z vsakim vlaknom telesa svojega.

Voljno te sprejmem
vase,
da poneseš me
po širinah neskončnega neba.

Globina v modrini tvojih oči
odkriva vhod v labirinte duha,
stopam čez neraziskane poti,
v meglicah se film le zate vrti.

Krik duše zareže ostro v tišino,
slane solze ti polzijo čez lice,
vsaka razkriti želi bolečino,
najraje s kričanjem bi izbrisal davnino.

Po dolgih hodnikih širi se zvok,
glasbena skrinjica nežno igra,
vedno pretrese te, spravi te v jok,
pa čeprav si nemočen, majhen otrok.

Ne vem kaj naj storim,
ne sanjam več,
le še stojim,
norim,
udari me,
ne prebolim.

Zakaj naj se smejim?

Ne vem kje si,
s čim naj te poiščem,
kdo si,
si to ti?

Naj prepevam, če znorim?

Spusti me,
ti,
ogabna kolektivna pošast.

Želim si
ribje družbe
in za spremembo
nekaj barv,
da si spočijem
obnemoglo dušo.

Želim si
posekati te tvoje
smešne roke.

Brezno se zapira,
še steguje
svoje pohlepne roke,
še brizga
pohlepne plamene.

Vrtinec se oddaljuje,
še vabi
v svoje vroče središče,
še vedno sesa
nedosegljive misli.

Svetloba se odpira,
že pošilja
svoje tople bliske,
že objema
z dišečim vetrom.

Bila je krhka.
Fluidna. Vonj zavesti.
Brenkajoča struna.
Očiščeno gibanje glasu.
Zlomila se je
in naplavila trske
v zaton tišine.

Kot pade sonce v morje,
tako beseda zdrsne
k skrajnim mejam molka,
v tišino.

Nerazložljivo.
Metafora se zruši
v neizrekljivi molk
na poti k bolj mehkemu
mišljenju.

Želim si včasih vse objet
Želim si, včasih,da bi bil ves moj svet
Želim si, da bi ljubil vse iz srca
Želim si, da bi ostala prijatelja

Želim si, da bi srečni bili vsi
Želim si, da nebi bilo več nobenih skrbi
Želim si, da podaš mi kdaj svojo roko
Želim si, da me včasih pogledaš globoko

Želim si, da bilo bi vedno poletje
Želim si, da bi vedno dišala kot cvetje
Želim si vedno plavo nebo brez oblaka
Želim si neskončno polje rdečega maka

Želim si tisto, kar si ti želiš....
Kaj si želiš?...

Habibi, dragi moj, zapri oči,
pojdi z menoj, zaupaj mi!
Začuti vroč pesek pod nogami,
ki mehko med prsti polzi;
zrak je suh, vroče je, a zaupaj mi!

Za roko te vodim v neskončnost sveta,
kjer vse se začne in vse se konča.
Vabim te v šotor moj sredi peska,
sredi neskončnih sipin,
da vidiš, v kakšnem razkošju živim.

Začuti mehkobo preprog pod nogami,
omamno svežino svilenih odej,
ulezi se vanje, med škrlat bogati,
ki sem pripravljala ga zate v nočeh,
ko čakala sem željno zvonki tvoj smeh.

So mesta, kjer nje smeh
postane le odmev,
resničnosti odsev
doseže jo na tleh;

so kraji mraka, kjer
jo ne doseže čas
in vsak neznan izraz
postavlja venomer

v sij dogorelih sveč,
kjer lunin je zaton
edina priča sreč -

Sam sedim v svoji senci spomina,
nate mislim, ni te, je samo še bolečina
bila si muza mojega življenja poezije
dala si mi moč, upanje, srž in iluzije...

Vedel sem,da za soncem pride dež,
da večno ne boš sijala name,
da oblak prekrije te in te mi vzame,
zdaj si kot toča ledena, padaš name

Le padaj name moja ledena kraljica,
padaj na moje vroče telo, ti lepotica,
naj moja ljubezen stopi ves tvoj led,
kapljice tvoje spil bom spet od tebe zadet...

Kot metulj,
razširim krila
žarečih barv -
nežno in široko...

in dih ljubezni
me ponese k tebi;
te pobožam,
te poljubim,

v svetlobi
tvojega srca
zaplešem ples ljubezni -
strastno in globoko.

Skozi srce se vijejo ceste
a skrivnosti so skrite v ozkih poteh -
ljudeh, ki niso naključno na kolovozu,
otrocih, ki sedijo ob poti na vozu.

Neurja prinašajo listje in pesek
orkani valijo skalovje -
pod korakom šumi,
mnogo podrtih dreves je preko poti.

Prepreko le redko lahko kar preskočiš
več truda zahteva in naših moči –
znova in vedno in znova in … včasih boli,
le vztrajno in s trudom se vrh osvoji.