Jaz sem tako edinstven,
nič drugega na meni ni.
Jaz sem samo edini,
tega si vzeti ne pustim.

Prosim te, pusti mojo pot,
da prehodim jo do konca.
Morda srečava se tam,
kjer navadno so križišča,
ki vodijo vsa tja,
kjer je srce doma.
Mislim, da lahko spoznala bi,
da sem edini,
ki ključ ima do tvojega srca.

Pokaži, da si,
pritegni pozornost
dobronamernih ljudi,
pa tudi tiste razoroži,
ki so ti nevoščljivi
tvoje vitalnosti.
Bodi pa le to,
kar si,
zakaj nihče ne mara
ponarejenosti.
Ne trudi se
ugajati za vsako ceno,
naj ti jezik večine
ne bo edino merilo…

Svetinja mi predraga,
zaradi té zapuščala sem prag domači,
da bi se učenosti in lepote besed napila,
da bi pod prsti začutila in z očmi pobožala tvoje strani,
da bi si v spomin vtisnila tvojo barvo in podobo
in da bi vedela, kje name čakaš, da te opazim.
Spet mi odkrij svoj mik
in me zapelji v skušnjavo,
ki se ji rada bom predala,
ljubila te bom bolj vihravo,
kot najbolj sanjsko podobo ljubljenega moškega,
ljubila te bom bolj kot sama sebe,
toliko bolj, če se me boš le dotaknila.
Ljubezni svoje te ne bom nič skrivala,
kar vzela te bom (s police) in pojdeva domov.
To bo ljubezen na prvo branje.

Danijela Premzl

Učim se:
naj moje telo
kjerkoli že bo -
tvoja duša z mano je.

Hrepenim po tebi,
če te ob meni ni
in učim se,
da me to ne boli.

Oče, Ti me poznaš.
Ti veš, zakaj sem ravno taka, kot sem.
Ti veš vse odgovore na tisti večni zakaj.
Ti si ob meni zdaj in zmeraj.
Vsepovsod in kjer koli.
Moj utrip srca si.
Svež zrak, ki ga vdihujem.
Sončen dan.
Mavrica čustev.
Ti si neprecenljivi.
In edini večni.
Večjega od Tebe ni.

Nepozaben občutek je
vselej, kadar pustiš
čustvom prosto pot,
ko te ni sram izpovedi,
ko odpreš duri svoje duše
in se prepustiš trenutku.
Kaj se bo potem zgodilo,
ti je skoraj nepomembno,
glavno, da ti je odleglo.
Če še kdo ceni spontanost,
si ga moraš pridobiti na svojo stran.
Kadar se zmeden po vetru obračaš,
morda nehote koga od sebe odvračaš.

Zašepetaš mi:
Rad dotaknil bi se kože tvoje
Vonjal jo in ljubkoval
Drsel z blazinicami prstov bi po njej
S poljubom njeno voljnost bi občutil

Zašepetaš mi:
Rad dotaknil bi se ustnic tvojih
S prsti obkrožal njihov lok
Občutil gladkost in toplino
Zaznal bi tvoj trepet

Zašepetaš mi:
Rad poljubljal bi te po telesu
Z jezikom kotičke skrite bi iskal
S poljubom mokrim vlažil tvojo kožo
V sladkost tvojo se potopil

Rjuhe so pomečkano platno.
Nanje se v plasteh zlagajo sanje.
Ko gredo rjuhe skozi pralni stroj
in se zravnajo z likalnikom,
so pripravljene za nove sanje.

Nekega dne so rjuhe doživele,
da so se uresničile sanje,
zložene na njih v plasteh.

Pojavil se je mladenič iz sanj.
Kakor nimfa je vstal iz vode
in zdrsel v posteljo med rjuhe.
V sobo je veter nežno potegnil
še lesketajoče se bisere noči
in modrino jasnega dneva.
On se je ulegel na posteljo
s svojo ptičjo hišico
in ni hotel več oditi.

Stopila sem na greben zvezde,
na zenit svojih sanj,
s svetilko v roki
in z angelom modrosti ob sebi,
da poiščem kam so vstopile
velike stvari s svojimi mladiči
in kako so se razmnožile
skrivne želje in povečale
svojo prostornino,
kam so se umaknila upanja,
ki so jih sproščale sanje.

Dež mi je napolnil dlani z darovi:
izprošeno zlato tekočino neba,
ki je dosegla vznemirljivo
stopnjo nočne samote.

Rada bi bila čarobna vila,
tvoje misli brala.
Rada bi bila nevidna sila,
tvojo čutnost predramila.
Rada bila bi misel ,
se z mislimi bi tvojimi prepletla.

Rada bila bi dan,
te s poljubom v novo jutro prebudila.
Rada bila bi noč,
te v miren spanec zazibala.
Rada bila bi pajek,
večne niti med nama spletla .
Rada bila bi ptica v letu,
poletela bi na krilih sanj.
Rada bi bila labod,
v objemu tvojem kraljevala.
Rada bila bi mačka,
s tabo v nočeh bi predla.

Življenje je Tvoja kreacija,
Nevidni v vidnem,
povsem si nam ga prilagodil,
na sto in en način ga živimo,
lahko smo upravičeno ponosni,
da ga imamo.

Danijela Premzl

Samo še malo nežnosti te prosim
in tvojih prijaznih besed.
Od njih sem že povsem odvisna.
Jemljem te kot sladko zdravilo.
Ob tebi sem tako romantično razpoložena.
Dal si mi svoj čar.
Ob meni ves se raznežiš
in pozabiš, da si zadržan.
Za hip me obdržiš ujeto v tvoj objem,
iz katerega osvoboditi nočem se.
Še v ljubkovanju sva spoštljiva,
a komaj čakava, da se drug drugemu
v celoti podariva.

Danijela Premzl

PROSIM in HVALA
sta se nekoč
pred davnimi časi
zelo dobro poznala.
Vedno sta hodila
v dvoje,
poznala prav vse
sta bontone.
Redno obiskovala
sta otroške vrtce,
šole,
učila lepe vzgoje.
Med seboj nikoli
nista tekmovala,
ker nista mogla
eden brez drugega,
kjer se je pojavil PROSIM,
se je kaj kmalu pojavil tudi HVALA.

Samo na hitro si me pomeril
in zmajal z glavo:
barva je prebleda,
prilegam se ti pretesno.
Vsaj toliko si bil fer
da si zgladil gubice,
ki si mi jih naredil.

Danijela Premzl

Samo nadaljuj svoj ples.
Nasmeh je tvoj novi začetek.
Veter te umiri…
Te oči, ki vidijo samo zlato.
Ne prestrašiš se oblakov.
Pripravljen si na vse.
Pripravljen, kot še nikoli.
Še tema je vsa svetla od tebe.
Nič več se ne bojiš.
Vse samo zate.
Eno samo presenečenje.
Teža spoznanj ti je dobro dela.
Vse se ti prav dozdeva.
Ne vidiš je, ne slišiš žalosti potuhnjene.
Še solza v tvojih očeh je od sreče…

Danijela Premzl

V potočku bistrem umila svoje bom telo,
s hladno vodo umirila divjo strast,
vročim žarkom sonca dopustila ,
da posušijo zlate kapljice svetlikajoče,
kot bisere, ki nizaš jih z usti zame.

Na rosni travi se ljubila bom s teboj,
hladila si razgreto bom telo,
na bilki z usti ulovila kaplje rose ,
si suha usta od poljubov strastnih ovlažila.

Na nežnem mahu v gozdu ob potoku,
postlanem z mehko pernico,
ležala bom s teboj,
ljubkovala tvoje bom telo,
boš vračal nežnosti z dlanmi,
mehkoba najinih se rok,
bo zlila se z mehkobo maha.

Vsaka sekunda,
dolga kot večnost,
me požira,
kadar te ni.

Do pekla in nazaj,
hodim vsak trenutek,
ničesar ne razumem,
kadar te ni.

Kljuva v duši,
kadar si,
stiska srce,
ko odideš.

Bila bi nič brez njih, ki so si upali povedati tako, kot so zares čutili.
Bila bi nič, če oni to lepoto bi le zase ljubosumno čuvali.
Bila bi nič, če se me ne bi nekako dotaknili in mi oči odprli.
Bila bi nič brez njih, ki so me vzpodbujali.
Četudi znam in vem le malo,
pa mi je dano to,
da znam povsod odkriti lepoto.
In to vse zaradi njih, ki ljubijo življenje.

Danijela Premzl

Veter v laseh,
ogenj v očeh,
vrtnica v zobeh,
divji ritem sambe
in tvoj temperament.

Sam za sebe se držiš,
nedostopno umirjen in zelo zamišljen,
brez besed me le opazuješ, preiskuješ
in v globini srca me ocenjuješ.
Nobene napake ne spregledaš,
a se le nasmehneš,
zamahneš z roko
in se obrneš drugam.

Pozdravljeni!

Na uredništvo "Skupaj za zdravje človeka in narave" smo dobili e-pošto.
Potem smo si vzeli še nekaj časa in dopisali prevod, za tiste, ki vam angleščina ni domača.
Vredna je tega!
To je čudovita pesem najstnice, ki umira za rakom.
Če naši dnevi še niso odšteti, če imamo oči, roke, noge... potem izkoristimo to bogatsvo.
Lepota minljivosti je v tem, da nam omogoča dojeti kako dragocen je vsak trenutek, ki ga imamo na voljo.
Zdaj pa si vzemite čas in preberite to pesem.

Uredništvo
"Skupaj za zdravje človeka in narave&quot

Iščem svoj rečni kamen,
ki bi odprl oči,
me zagledal in spoznal,
me vzel med svoje vode,
med tolmune, mah
in korenine obrežnih dreves.

Ko bi le videla v globino,
kako je lupil svojo dušo zame,
se bojeval s stisko svoje krvi
in pisal po skalah sporočila
v neznano dolgo mojo odsotnost.

V vsem kar sem pisala
je tvoja podoba
in so tvoje sledi.

Prišla sem,
da bi ljubil življenje.
Bila je samo iskra,
ki sem se je dotaknila
in prižgala se je luč
v tvojih očeh.

Prišel si
v zračno kopel življenja,
ki te je ustavilo ob privezu,
velikega pristana
zaumnega morja.
Tam žariš,
moj otrok ljubezni.

Tako bo,
kot si namestil vzvod,
ročico, ki poganja stroj.

Tako bo,
če sežeš k stikalu,
pritisneš in se zasveti luč.

Tako bo,
če ob ladji peniš vodo,
igraš se val,
ki je prišel ob času,
da ladji opere trup.

Tako bo,
če vse počaka, počakaš tudi ti.
Času mine čas.