Kot bi se mi telo topilo,
srce igralo najlepšo melodijo,
ob tebi od sreče se mi vrti,
moja si sreča, moja si ti.

Za nežnosti tvoje vse bi dal,
da trenutek bi zastal,
ko poljub želiš mi dati,
popolnoma se mi predati.

Ljubezni deležen, hvaležen za njo,
trenutke doživljam, kot samo zlato,
kot angel poslana, si mi z neba,
moja si sreča, si sreča srca.

V misli se mi prikradeš
vedno, ko mi je hudo.
Vem, da tvoje srce
mi je še zdaj naklonjeno.
Nič nisem izgubila s tem,
ko imeti te ne smem.
Naj ti vedno bo lepo,
ko boš sam ali pa z njo.

Danijela Premzl

Neznatno svetilko
nekje sem uzrla.
Takrat, ko še ni
bila moja.
Nisem vedela,
da jo bom
še kako
potrebovala.
In nisem poznala
denarja,
s katerim
bi jo kupila.
Samo njeno
šibko svetlobo
sem si zapomnila,
pomislila na temo v sebi
in se nazaj na tisti kraj vrnila.

Zate bom
spletla pesem
o zasanjanih očeh.
Samo zate …

Zate bom
narisala nasmeh
v žametnih nočeh.
Napolnila z nežnim ga napojem.
Samo zate …

Zate bom
pobožala lune odsev.
Ujela zvezdic sled v svojo dlan.
Samo zate …

Želel bi, da veš,
kako rad te imam,
kako te potrebujem,
vsak dan v mislih te srečujem.

Nič velikega si ne želim,
po ničem ogromnem hrepenim,
ničesar ne zahtevam,
le tvojo podobo rad gledam.

Že misel nate,
veliko se mi zdi,
kaj šele, ko dotakneš se me ti.
Takrat od sreče kar lebdim,
zvezde z neba ti podarim.

Odhajaš.
Vedno manj
in manj te je.
Ohlajaš se.
Moja misel
ne doseže te.
Nič ne veže
me ne te.
Razrahljala bom
objem,
čeprav te že dolgo
več ni v njem.

Kdo ti piše pravila, če ne ti sam?
Razbereš jih iz samega življenja. Postopoma.
Spoznavaš njih pomen in nujnost.
Dobro je, da so.
Zaradi njih se lažje živi.
Se ve, kje so meje.
Idealno so zamišljena,
le mi jih ne dosegamo.
Ker jih nočemo.
Pravimo, da utesnjujejo.
Pa se varamo.
To na lastni koži marsikdaj izkusimo.
Svobodo je namreč treba znati brzdati.

Ne morem
te pregnati iz misli,
saj niti ne želim.

Ti si mi
v krvi,
tega razložiti ne znam.

Ni kriva kemija,
ne razum,
da te ljubim.

Ni bilo mogoče
izbirati,
to se kar zgodi.

Seveda, razumem.

To, je vendar jasno.

Veselo potuj.

Pomahaj.

Brez poplav.

Stisnem si mozolj.

Brez skrbi.

Nocoj dišim po drugi.

Zaudarjam po zamenjavi.

Ne zapuščaj me.
Dlan je prazna,
duša lačna,
ustne brez nasmeha,
le sled slovesa…
Besede nimajo odmeva,
dan lovi svoj odsev,
trenutki so se napletli…
Vse je brez refrena,
melodije se stapljajo nasilno…
Žarek tvoje duše
mimo mene riše sij,
tvoja tiha misel
mojo prehiti.

Rada bi ti podarila vse kar imam,
in vse ti lahko dam..
Rada bi ti darovala mavrico,
in Sončne žarke in temo.
Če želiš lahko zažgem še svojo najljubšo pravljico,
da bi ti le bilo lepo.

Rada bi, saj veš.. vse..
Le nekaj je, kar me še žre..
Strah me je čisto vsega,
strah me je vsega zlega,
ki lahko me doleti, če
ni res vse kar mi praviš ti.

V čarobnosti noči se mi približaš
Besede nežne šepetaš mi na uho
Rad bi ljubil se s teboj, princesa moja
V objemu tvojem zadrhtel
Se umiril v naročju tvojem
S poljubom ustnice vabljive bi okušal
Prisesal se nanje
Se poigral z jezikom tvojim

Z ustnicami prebudil bradavičke speče
Otrdele bi grizljal
Z rokami božal boke gladke
Privijal se k telesu tvojem.
Začutila mojo bi trdoto
Zadrhtelo celo tvoje bi telo
Sokovi slastni bi se prebudili v tebi
Njih vonj opojni bi me mamil.

Ko čas mineva,
ni nikogar,
ki bi obstal
in nepremično
zrl, da bi kazalca se prekrila
in bi dvanajsta odbila.

Zato si mi kupil
peščeno uro,
da bom lažje čakala nate
v dnevih brez časa,
ko se vsi trudijo,
da te iz mojega srca izruvajo.

Plaho bitje krotkega srca
gleda v svet prezaupljivo
in se nasmiha sončnim žarkom,
ki ga zasledujejo ljubeče
in pomisli, da ni je večje sreče
kot zavest, da si ljubljen, zaželen,
zadovoljen v sebi z vsem.

Danijela Premzl

Mi črna čipka prekriva telo
in skozi igro luknjic neštetih
sramežljivo proseva nežna belina,
skriva se črna mehkobe globina...

Čipka s svilenimi vzorčki,
ki so kot prepredene sanje -
ne veš več, če nežno božal bi še
ali strastno zagrizel bi vanje.

V vzorcu rožice črne drhtijo,
utrgane strastno si biti želijo
in vedno bolj ko mokre so,
dišeče v opojnost slastno te vabijo.

Kdaj napisal mi boš pesem?
Ko zrelo klasje upognilo se bo v vetru,
ko drevje se šibilo bo pod težo sočnih hrušk,
ko narava barve živopisne nanesla bo na liste,
ko gozdna bitja bodo se odpravila k zimskemu počitku?
Morda takrat?

Pozabil si, da že pomlad je tu,
da cvetov popki že brstijo,
opojno trave že dišijo,
da vetra piš prepeva nežno melodijo,
da žabe v mlaki že naznanjajo svoj ples.
Pozabil si, da spomladi najlepši spev je ptic,
da pesem tvoja še lepše bi zvenela,
kot harfe zvok prijetna za uho.

Podaj mi roko, dragi moj,
popelji me v deželo pravljic,
kjer škratje nagajivi rajajo vso noč,
si vile zapeljive
kitke spletajo iz las.

Povabi me na svilnate blazine,
v dišeči sobi me zapelji,
ovij s tančico mi telo,
zašepetaj čarobne mi besede na uho.

Na telesu mojem bodi čarodej,
ustvarjaj me s čarobnimi rokami,
opajaj me z vročimi poljubi,
omamljaj me z nežnimi dotiki.

Vedno si sanjala njega,
jaz naj bi ti vse odpustil:
verjel sem vsem tvojim lažem,
čuden je strah v tvojih očeh.

Vedno boš sanjala njega,
jaz pa nisem njegova senca,
tudi jaz imam srce,
čeprav pri tebi je še.

Nisi me še spoznala,
še vedno v utvarah živiš,
da on se spet vrnil bo k tebi,
da takrat imela boš vse.

Težko je prijateljevati s peresom.
Kaj imaš od tega?
Nič drugega, kot samo jezo.
Pišeš, kakor ti narekuje srce,
potem pa te izžvižgajo.
Porodi se ti genialna zamisel,
pa nimaš časa, ne beležke,
da bi jo zapisal.
Od tebe pričakujejo uspešnico,
ti pa imaš ravno ustvarjalno krizo.
Uspe ti dobra zgodba,
pa ji je bila prejšnja precej podobna.
Da o kritiki in cenzurah sploh ne govorim.
Taki križi in težave se pajdašijo
z zanesenjaki, ki jim je od vsega najljubše to,
kar spravijo na papir.

Danijela Premzl

Sedel je mirno na polici
plišasti kosmatinec
z otožnim pogledom rjavih oči.
»Kakšni ste, ljudje!« sam pri sebi je mrmral
»da samo na zunanjost gledate
in me opazujete,
kot da nisem medved,
kot se spodobi.
Sicer nisem oni pravi, živi.
Vam veljam le za kos
nagačenega pliša.
Se bo sploh kdo spomnil,
da sem tu za vaš kratek čas?

Še en poljub za lahko noč.
Naj moja misel nate,
zanese ga na tvoje tople ustnice.
Naj moj objem zaziblje te v lepe sanje,
naj sliši ustnic mojih se odmev,
da ljubi tvoje te dekle .

Zaspi, moj ljubi,
prepusti sanjam se.
Dopusti, da z mehkimi te krili
ponesejo v deželo pravljic.

Razmišljam o maminem poljubu,
rahlem, nežnem na lica.
Razmišljam o poljubu prijatelja,
toplem, iskrenem.
Razmišljam o poljubu tvojem,
strastnem, vročem.

Razmišljam o maminem dotiku,
boža me po laseh.
Razmišljam o dotiku prijatelja,
močan stisk rok.
Razmišljam o dotiku tvojem,
raziskujočem, nemirnem.

hočem, da me vzameš
vso mokro od strasti
vedno me razvnameš
vedno me prevzameš ti

hočem, da se zariješ vame
in me noro poljubljaš
hočem, da te strast prevzame
ko nebesa mi obljubljaš

in ja, hočem, da me popelješ tja
kamor znava samo midva
hočem, da iz mene izpiješ vse
hočem, da mi ukradeš še srce

noro, noro se je ljubiti s teboj
hočem te, samo še nocoj
potem pa bom odšla z nasmehom
v srcu z nepozabnim grehom...