Ne smem obmirovati,
se utruditi
in se v podvigih
narcisoidno občudovati.
Ne smem izpljuniti vsega, kar ni moje,
niti ne smem delati samo na kvantiteti,
površno, neselektivno, neresnično,
kdaj pa kdaj lepo zveneče in nič drugega kot to.
Pa četudi me zanima ena sama tema,
vidikov je veliko…
Ne bom zdaj štela, koliko besed sem v prazno izgovorila,
ne bom trdila, da nisem na stilu nič izgubila,
niti mi ni poglavitna sama rima…

Zakrila bom
svoje razpoke,
ki me razjedajo
in načenjajo
mojo nič kaj
mamljivo
podobo.
Izpostavljena
globinski prenovi
zdrave domišljije
se osvobajam
togosti odvečnih
navad in
navlake predsodkov.

V duši se vedno najde prostor, da še kaj dodaš.
Nikoli ne bo prepolna, nikoli ne bo nehala sprejemati.
Lačna je tvoja duša venomer.
Neustavljivo hrepenenje v njej žene te naprej.
Tvoja duša dobro ve, da je tvoje vse.
Brez nje bi bil kot mrzel kamen, ki je brez duha življenja.
Tvoja duša nežno ljubi, ljubi neprenehoma
in nikdar se ne utrudi od svojega razdajanja.
Prav bolestno jo skrbi, kako se ti godi.
Najbolj žalostna pa takrat je, ko rečeš, da je ni.

Danijela Premzl

Stori kaj,
da ubežiš
sivini dneva.
Upri se rutini,
ki te utesnjuje.
Išči to,
kar ti duha vzdiguje.
Bodi ta,
ki v tekmi
sam s seboj
vedno znova
zmaguje.

Obrabljenost.
Nešteto ponovitev
se je že zgodilo.
Vedno glodam
iste teme
in se oprijemam
peščice izbranih besed,
ki jih pozna že ves svet.
Ko monotonijo
z muko razbijam,
vsaj z občutkom
znano preigravam.
Tako zelo se namreč bojim,
da komur koli ne žalim
občutek estetskosti.

Danijela Premzl

Nekega dne bo zagotovo prišla,
odločno na duri srca bo potrkala,
oči bo odprla ti,
nov človek boš z njo,
odvrgel boš staro obleko ponošeno.
Tvoje poteze bodo zažarele
v njenih barvah,
v tebi se bo prebudilo
sveto čustvo.

Danijela Premzl

Ko veter nežno bo šumljal,
z najinimi se lasmi igral,
se bova zazrla v nebo,
da sonce nama vse bliže bo.
Skupaj se bova smejala,
s sončnimi žarki poigrala,
ko na potep se bova podala,
da čar narave bi spoznala.

Takšno doživetje ti bogati srce,
srce, ki želi ljubiti,
večno ljubezen v sebi nositi,
in se veseliti novih dni,
ko boš spet ob meni ti,
prijatelj mojih mladih dni.

Toliko solz, toliko gorja,
od človeka, ki ljubiti ne zna,
vse kar na svetu je lepo,
do konca uničil bo.

Sam temu ne bom kos,
kot bi po trnju hodil bos,
me pika in boli,
taka rana zame ni.

Sami trnje naj imajo,
z njimi rane si zadajo,
mene pustite v miru živeti,
nič s tem nočem imeti.

Zakaj reven moram biti,
zakaj ljubezni ne morem dobiti,
zakaj v službi šef me nadira,
zakaj vsaka malenkost me že živcira.

Veš, tvoja revna duša,
pogled ti slepi,
kaj v življenju važno je
in kaj ni.

Vprašanje zakaj, odgovor zato,
vedno pomagal pač ne bo.
V začaranem krogu zdaj se vrtimo,
pravega odgovora pa ne dobimo.

Tvoj sem, le trenutek,
Med tvojimi prsti, se sprehajam do ustnic,
Plamen, ki ob dotiku s tlemi ugasne,
Ki sam izbruhne in sam usahne.

Pohojena sem cigareta,
Družbo mi dela trotoar,
Črepinje pivskih flaš so sanje,
Še vedno čakam tam.

Nikoli več ne bom zrak, ki ga vdahneš,
Nikoli več ne bom začutil tvoj vonj,
Povlekla si mojo dušo vase,
Tvoj pogled iščem, žal zastonj.

Kaos. Narobe obrnjen svet.
Stoletje nervoznih ljudi.
Preživeti? Z zelenim čolnom
prek nihelizma v upanje.
Spiski problemov se daljšajo.
Zakoni sveta niso tako preprosti.
Zasanjana se poganjam kvišku,
da se dotikam sanj. Brez njih sem pepel.
Neskončno krhka in lomljiva.
Rečem si: Odslej boš pisala za rože,
za pijano travo, ki se giba v vetru.
Bežim. Tečem. Vode mi prisluhnejo.
Tako blizu same sebe sem.
Blizu njih, ki se mi pretakajo skoz rokav,
spremljajo moj tek, me spirajo in hladijo.

Življenje je kot peskovnik.
Igram se lahko sama z lopatko in grabljicami,
lahko delam gradove, ceste in poti.
Vesela bom, če se ustaviš, vzameš mojo lopatko
in se z menoj igraš tudi ti.

Skupaj se igrava, radost deliva,
skupaj sva srečna in se smejiva.
Ko žalosten si, ko grad se ti podre,
skupaj zgradiva novega, lepšega in mu dava ime.

noč me zbudi
odtis njenih oči
v zavesti pusti

oči skozi katere
nebo govori

poiskala jo bom
to deklico
vem, kako radostna bo

jo prijela za roko
pogledala v oči
in pustila, da se zgodi

Ni me želela spustiti
in jaz ne nje.
V oči mi je zrla
in lepoti sem tej se odprla.

Bilo božansko je!
Kot da Nebo je odprlo se!

Preprosto, le to.
A več kot knjig deset,
ki v razum odtisnejo znanje,
v srce - pa le sled.

Nežna si kot majhen cvet,
nežna kot ptica, ki spusti se v let,
s svojo dušo jemlješ mi skrbi,
s smehom obdarjaš vse ljudi.

Šibkega zdravja sem bila,
ko si me rodila,
ob novici solze si spustila,
strah obšel je vso telo,
kaj zdaj z mano bo.

Nikakor nisi mogla dojeti,
zakaj tebe moralo je doleteti,
kot bi nož zarinil v srce,
ko za otrokovo življenje gre.

Vlekle so se minute,
kot bi dnevi bili,
prosim te bog, pomagaj mi.
Nenehno zame si molila,
ko za življenje sem se borila,
da bi moje malo telo,
zdravo spet bilo.

Zamišljam si tebe in tvoje telo,
zamišljam roke, ki me božajo,
vroči poljubi, po telesu polzijo,
strast v meni prebudijo.

Kje zdaj hodiš fantič moj,
tako sama sem nocoj,
komaj čakam, da prideš ti,
na vrata potrkaš mi.

S šopkom v roki si prišel,
z vso strastjo si me objel,
dvignil visoko, odnesel me tja,
kjer je raj za naju dva.

To božansko telo,
kar zagrabil bi jo,
vsi čuti so se prebudili,
pamet možgani so zgubili,
o prelepo to telo,
vse do srca mi je šlo.

Nisem mogla prezreti,
da požiraš me s pogledi,
da si želiš k sebi me oviti,
vso noč z mano se ljubiti.

Gotovo sladki tvoji so poljubi,
kakor svila nežni so dotiki,
z stvarnostjo zgubijo se vsi stiki.

Pesem ti pišem,
ker nikakor ne morem zatreti.
Ne morem ugasiti zvezde,
ki je začela v meni žareti.

Iz nje se najmogočnejši Ogenj je razvil,
najlepše občutke v meni vzbudil.
Ni ga moč pogasiti z vodo,
ne z zlom, niti z najhujšo temo.

Čutim, kako plamenti..
v meni kakor sonce žari.
Mi daje moči, čeprav me danes vse boli..
v meni živi za prihodnje dni.

Gledaš vame vprašujoče,
kaj oči ti moje povedati želijo,
kaj v njih pogledu boš iskala,
kaj našla boš v globini temnega tolmuna,
kaj izdale bodo zvezdice v očeh žareče,
bo odgovor na bojazen tvojo moj pogled?

Bo dvome vate odgnal stisk tvojih rok,
bom v objemu tvojem pozabila na vprašanja,
ki spati mi ne dajo,
bom s poljubi nežnimi se predramila,
v naročju tvojem vztrepetala?

Srce mi od sreče bije,
Res sem poln energije,
Celo njegovo bitje čutim,
Enkratno se počutim.

Če bi bil slikar, narisal bi,
tvoje lice in tvoje oči,
počasi ostalo bi dodajal,
da dih bi vsem zastajal.

Narisal bi te z ljubeznijo,
ki v meni jo budiš,
ko se giblješ in smejiš,
ko besede nežne izgovarjaš,
ko s poljubi me pozdravljaš.
Tvoja podoba govorila bi,
kako nežna duša si.

Le kaj se godi,
ko gledam temu dekletu v oči -
iz njih nebeška lepota žari!

Temne, a od svetlobe njene
tako svetle se zde,
v njih vrelec najčistejše ljubezni je.

Se včasih zatemni,
vprašam, kaj dogaja se. - Nič ni!-
Ona v tem svetu ne živi.

Morda je prišla le zato,
da druge ljubezni uči.
Prevzeta sem, te je toliko…