Nemo zrem zdaj v nebo,
kot sredi dneva bi bilo,
strmim, strmim, strmim
in čakam, da ponovno zaživim.

(martina)

Zapihal je veter,
sonce se je skrilo,
nebo snežinko je spustilo.
Kot beli biser pada z neba,
snežinka za snežinko,
sled se pozna.

Pada snežinka, pada na drevo,
pada snežinka, pada na zemljo,
pada kjerkoli prostor dobi,
v naših očeh lepo se blešči.

Vso zelenje zdaj sneg krasi,
radost zimska se rodi,
vzemi smučke, vzemi sani,
na hrib se zdaj mudi.

Opazovala sem razprtost s prostorninami oči,
razrezan svet na kvadrate in polja.
Stegnila sem roko k podobi iz starinarnice.
Fantastično naključje asociacij in preteklosti.
Občutenje nedovršenosti in nedokončanosti
se je obesilo na drevo v drugem kvadratu.
Tedaj je granatno jabolko eksplodiralo
in podobi vrnilo rožnati mik dekleta.
Razburljiva gotovost smisla njene lepote
je bila očarljiva in mi je vrnila spomin,
zasidran v korenini izpod pluga.

Stala sta zagozdena na dveh tirnicah.
V njuni ljubezni, v tkanini njunih mišic
in vezeh njunega odnosa.
Drug na drugega sva metala senco,
upogibala barve in lesk njunih oči.
Ona je izgorevala s svetlobo,
on jo je obtoževal z naklonom duše.
Razdalji sta bili sveže raztrgani in zaceljeni.
Nihče se ni odrekel samemu sebi.
Ona je izrabila svobodo svetlobe,
on jo je žrtvoval, ker se je hotel utemeljevati.
Dve tirnici, en vlak z nakano svobode.
Pozna ga do najdrobnejše travnate bilke.

Duša moja govori,
išči in najdi srček zlat,
nekoga, ki imel te bo rad.
Kadar bolečina bo nastala,
njegova ljubezen jo bo pregnala,
napake male oprostila,
s težavami se borila,
z zvestobo nase priklenila.

Veš, mama,
zdaj ob meni moja hči,
kaže mi pot,
katero morala si prehoditi,
da bi bilo nam lepo,
da bi bilo nam lepo.

Vse tiste neprespane noči,
ko ob postelji si sedela,
ko v naročje si nas vzela,
dolge ure nas nosila,
poljubčke nam delila,
da bi bilo nam lepo,
da bi bilo nam lepo.

. . .

Ko v igri dveh teles
prišla do skupnih sva nebes,
se razpršila po prostranostih vsemirja…

. . .

meje več med nama ni,
eno telo, ena duša sva,
v večnosti neskončno blažena …

. . .

na vročem soncu ležim
lačna sem te

daj, da okusim tvoje telo
slano je

ja, želim še
vso naj sol morsko vzamem s te

oh, zdaj lačna sem tako
da celo snedla bi tvoje telo

sila je že
daj, nasiti me

Hvala ti, ljubi Bog -
za obilje, ki ga daješ mi,
za sonce, dež… za potovanja,

za brezskrbnost materialnega stanja.
Hvala, za ljubezni toliko,
ki je prejemam kot le malokdo -

Ljubezen Tvojo večno
in njegovo, ki z mano je vse dni
in strast telesa zbuja mi,

Na pot spoznavanja,

povabi čoln prilagajanja,

če ti je mar cigaret resnice.

Klavdija KIA Zbičajnik

Listje šelesti,
v nežni vetra sapi.
Kaplje padajo čez njive, trge in poti,
vsaka se kakor snežinka počasi spusti.

Veter me hladi.
Ni več tvojih rok,
ki bi iskale nove poti.
ne greje me več tvoj električni tok.

Brez tebe ni več topline,
ni sončnih dni.
Ostajajo le bolečine
in neprespane noči.

Natrgana, premišljeno izpeljana golota,
včasih bahaška, iz divje zveriženosti izruta,
kristalizirana v spominu, travmatično
razgaljena, veliko krat naelektrena epizoda
srečanja seme s seboj, pogosto žrtev
notranjega nasilja. Resnica zapre oči.
Nihče ne ve, razen nje same, da prešteva,
sešteva in odšteva od bivanjskega časa
vse kar pripada bivanju znotraj nje.
Potem je zavita v molk. Molk pa je zlato.
Je zlata žila resnice. Priključen je na detonator,
kot pravi v vizurah Ifigenija Simonovič.
Zelo zgovorna je resnica, ko skuša prikrivati.
Resnica si pogosto nastavi nagobčnik,
da ne obnori ljudi. Oprostite njeni krutosti,
da si dopušča izbire in da vas včasih prekine,
ko hlastate po besedah, ki se hočejo
bojevati z njenimi besedami.

kaplja po steklu
polzi in sled pusti

narišem lok
da dež se smeji

poljubim
steklene ustnice

da z bolečino
bi ljubila se…

ljubim
ljubim
ljubim
ljubim

Ko besede bi meso postale!

ljubim
ljubim
ljubim
ljubim

Ko besede v dejanje bi se dale!

Še vedno sestavljam črepinje,
košček za koščkom,
na dan zdrobim vsaj dve šalčki,
potem ne vem kateri košček
z ostrimi robovi sodi h kateri šalčki,
zato si sestavljam svoj mozaik
in to še ni dovolj,
moram zgladiti tudi fuge,
obarvam jih rdeče, zeleno in belo.
Toda polagoma mi bo zmanjkalo šalčk!?
Nič hudega,
kupila si bom nov set!

Drevo ne pade,
daleč od kolesa,
ogenj ni z neba,
rebro ni potica,

distorzirani možgani,
kisla repa,
obara brez sadja,
razne aktivnosti,

voda in kri,
dim ob uri,
kopalni plašč,
prepozno.

Vežeš me nase
Z nevidnimi nitmi
Pleteš mreže
Zapletam se vanje
Ne padam

Miriš spomine
Dišiš mi po pomladi
Loviš žarke sonca
Dotikaš se zvezd
Pričaraš pravljico

Podarjaš mi nasmeh
Božaš moj obraz
Prepletaš najine prste
Šepetaš mi o poletju
Kradeš bisere morja

Rada bi se privila k tebi
Stapljala s tvojim pogledom
Razigrana, kot me poznaš…

Lovila zlate misli
Jih spletla, varno skrila
V zavetje najinih sanj

Srce je podivjalo,
roke se potijo,
noge me komaj še držijo.
Kako naj povem ti,
da rad te imam,
ko od straha dihati več ne znam.

Kot angel z nebes,
pred me si stopila,
prijazno z mano spregovorila.
Nič več strah me ni bilo,
nežno podal sem ti roko,
nisi se branila,
okoli moje svojo si ovila.

To pa je posebna pesem:
namenjena le tebi…

Sem te v pesmih prepoznala!
In če ti morda boš brala -
se oglasi, če me boš spoznala!

Sestrica …
iz kulture pradavne!

Morda ti znano je:
Tuatha de Danann,
Danu,
Ana Danaa…

Iztirjeni tok transfuzije je presahnil.
V zraku drhti prebodena koža.
Sebe drži na preži na epitelu tujega telesa.
Moralizira in zanikajoče skriva moralo igle.
Drsi z roko v podkožje, našemljeno
in hoče preoblikovati zrak lastne ujetosti,
prek tujega telesa. Etično sarkastično.
Kakšen plavalni maraton po tuji tekočini!
Oksasta luč zaman sveti v monolog.
Zvočna sinteza misli v petardi odplake.
Odrivanje zvoka po kovinskih strunah.
Dušenje z obilico suličastega zraka.
Risanje viaduktov s praznimi drevesi,
alej brez presežne moči v brezbarvnih sadežih,
na meji zavesti, ki zaplankano nosi golo telo.

klečim
in prejemam
darove večnosti…

kot da nebo
se odprlo je
zlati dež

izlilo name
prevzeta sem…
hvala za vse

Svoj stil živim,
ker to najbolje znam.
Par vprašanj imam,
čas celega življenja
mi je dan,
da jih razvozlam.
Kar imam, dam
v zameno za to,
česar nimam.
Ostala si bom zvesta,
četudi moja cesta
ne bo vedno gladko tekla.
Ker hočem tja,
kjer bi se moj jaz
lahko počutil kot doma.

Danijela Premzl