prepričanje v obstoj sreče,
to je napaka!
velika in ogromna napaka človeštva!
sreča ne obstaja
in obstajala ni nikdar.

sreča ni obstajala v kraju,
kjer sem bila,
sreča ne obstaja v kraju,
kjer se moja senca zdaj nahaja.

sreča ne obstaja
in obstajala ni nikdar
in nikdar obstajala ne bo.

včasih nerazumljive so besede,
včasih skrivnostne so besede,
včasih besede sploh niso besede,
včasih pesem sploh ni pesem
in včasih je ne pesem pesem.

Ko bi le videl
kako ga je nosilo čez plotove,
kako ga je veter razkazoval,
kako je jokal in hlipal,
kako ga je gledal
in se muzal dobrikavo,
ko ga je odpihnilo čez njegovo telo.

Ali ga res nisi videl
kako nadzemeljski je bil, ko je letel
in kako je ujel in osušil vsako njegovo solzo,
vsako besedo je oblekel v glas obžalovanja
in razkazoval vetru svoje mišice moči.

Nič dobrega v meni ni ostalo,
vse sem tebi dala,
časa zase si ne jemala,
od drugih se odtujila,
vero v vase izgubila.

Rada bi, da vidiš ti,
kar iz mene naredil si.
Pravi šok sem doživela,
ko končno sem dojela,
kako v resnici boli,
če moja sreča važna ni,
le da si srečen ti.

Sem dolgo tuhtal, MOJCA, obsorej,
mar ni zdravila, sladkega napoja,
kako, da nisem spomnil se že prej,
le črko izpustim, in že si MOJA.

Mar ni le iz besed odmev,

očesni soj

je le odsev,

cvetov opoj,

akrostih zlije ga v odpev.

Šla sem mimo starodavnega znamenja,
ki so ga postavili predniki v spomin
na žrtve kuge, ki je razsajala v 14. stoletju.
Kuga je bila bela koščena smrt, ki je škrtala
z zobmi, davila ljudi, praznila hiše
in spravljala cele vasi prebivalcev pod rušo.

Priplazila se je pod repom podgane
in je z ostrimi sekalci grizla češplje, krompir
in lazila po vrečah moke po podstrešjih
in shrambah. Tudi gospodinjo Tinco je obiskala,
»po vrsti, kakor so hiše v Trsti«, in vsakdo
je pokopal ducat svojcev, z apnom poškropil
in blagoslovil hišo, a pogrebcem ni koristilo
niti čisto žganje iz samih tropin, razen
Tinčinemu možu Štefanu, ki je pokopal
svojo ženo, starše in svoje otroke, a on
je kar po nekem čudežu ostal živ.
Vprašal se je kdo bo pa njega pokopal,
če bo zadnji umrl. Kuga mu je odgovorila,
da je sicer utrujena, vendar da bo ona
opravila pogrebni obred in nato odšla naprej.

Ob pogledu nate sem zastal,
utrip srca je podivjal,
vročina me je kar oblila,
v hipu vame si se nastanila.

Misli vse so izpuhtele,
noge držati me niso hotele,
kaj takega se mi ni še zgodilo,
doživljal pravo sem idilo.

Hrepenenje po tebi se stopnjuje,
srce z razumom se bojuje,
vsak gib, ki ga storiš,
plamen strasti v meni prebudiš.

Nek Friki, unikum v akademskem prostoru naj bi se konvertiral
na Depaartment of Philosophy, ko je v žitu pustil kroge hudič
in je na empirično preverljiv in prepričljiv način po principu
»Intelligent Design« položil filozofa prof. Slavoja za veliko mizo
na kontuzijskem diskurzu v koš, ko je izpeljal aksiom,
s katerim je šokiral ves znanstveni svet tako-le:
Trebuh vesolja je aksiom al pari niču.
Je inštrumentarij, ki dosega notranje in zunanje
gigantske praznine, je kontinuiteta brezmejnega niča.
Nenasitna praznina je potegnila nič vase
in ga reproducira kot likvidatorsko avtoriteto,
ki je obrušena z zaobljenimi robovi ničle.
Na predpasniku vesolja so se prepoznale
krvave srage ranjene praznine, ko je skozi nič poniknila
v paradoks in ustvarila aksiomu metaforo tretje poti –
abstrakcijo s procesom netransparentnosti,
hrumečo tišino s slepim tirom.

Ne vem kako poljublja
in če ustvarjen je za to,
se sploh lahko zaljublja,
ne vem, če je tako...

In če te prime za roko,
kot me ti, mar poleti
in nežno je tako,
da od sreče zaboli?

Ima objem preproge,
iz gorskih trav spletene,
za mirne sanje mnoge,
samo zame narejene?

Poljubljajo bohotne jo narcise,
v prosojni pajčolan se tkejo same,
čarobni vonj, smaragdni dež omame
v kalejdoskop kristalni zavrti se.

Kjer prah utrinkov mavričnih topi se,
kjer najprej plameneča strast se vname,
skrivnostni čar kot sen uhaja vame,
iz nje, kjer soj srebrnih solz svetli se.

Odet v kopreno tihih senc miluje
labod krasan z drsečo se gladino,
šepet jezerskih vil ob njem valuje.

Kjer lok bregov utonil je v globino,
na belih krilih Pegasos potuje
iz nje, kjer skril sem svojo bolečino.

Pogrni jo z mehko tkanino.
Po potešeni želji se zlekni ob njej
in prepusti ji svojo voljno roko,
v katero se lovi njen hip.
Z vonjem ženske te popisuje
in drsi skoz pore tvoje kože,
da pije molčeče sanje,
ki zorijo v ponovne združitve.

Z zlatimi školjkami si oblepil
njeno telo in naslonil zven
svojega srca na notranje uho.
Z akordi ptičjega petja
ji nakrmiš dušo in s plesom
perutnic ji podarjaš hrepenenje.
Zarisuješ božanske zakone vanjo.

Visela je med trtinimi listi
z lasuljo vipavske zemlje
in lahkotnostjo vonja.
Grozd mi je pokril dlan
in jo obložil z modrimi sadeži.

Med vlakni temnega kamna,
pokritimi z žarki svetlobe,
kakor iz krvi lastne jeseni,
ki zori dušo, sem brodila vodo
in privabila sonce v svoje telo.

Dozorela je težka grozdna jagoda
potem, ko sem se navadila živeti
med listi in spati med koreninami,
kot božanski trenutek otroškega spomina.
Sanjala sem o tistem sadežu,
ki mi je ponudil poslednji obrok otroške ljubezni.

Nov zgodovinski vek se začne,
ko je sin genovskega tkalca Krištof Kolumb
priplul čez oceane v Novi svet
in je s špansko kačo privezal zasidrano ladjo
v vodah Orinoka, raziskal honduraški zaliv
in prišel do Panamske ožine.
Od tam je prinesel v Evropo tobak, koruzo in krompir.
Tudi tam je rasla materina dušica in praprot,
mlada drevesa, podrast in trava.
Jeleni, karibuji in srne so se skrivali pred volkovi,
Indijanci so pasli lamo in oboževali sardelice.
Španci so postavili tu prve farme za svoje človekove pravice.
Tam se začenja svet nove dejanske resničnosti,
svet sužnjev in gospodarjev; svet, ki pleni
svilo, zlato, rudo, kovine in iztreblja gozdove.

Zaroto skovati,
ljudi pretentati,
zahtevati srečo,
prihodnost svetlečo.

Neposlušne pretepsti,
z opozicijo pomesti,
spomenike razbiti,
grobove razriti.

Tako si lepa,
kot neumna.

Lepo dišiš,
ko zadehtiš.

Ko obraz se ti zjasni,
nevoščljivo sonce potemni.

Pred tabo ne kolena,
padejo prav vsi,
prav zares,
najlepša si.

Drevesni sadeži pod nešteto

in nebroj listja ne padajo sami.

Sočni, zreli in voljni nežnih

in pravih rok, čakajo skriti.

Telo v senci odhajajočega dneva

ni vidno v vsej svoji lepoti,

ako ga ne razsvetli drugo telo,

ki ga gleda s sončnostjo čustev.

Okras jabolka je pecelj,
ki steguje svojo roko k drevesu,
ki je zanj cvetelo
in h koreninam, ki so ga hranile.
Rdeča barva stori njegovo obličje
materinsko, zelena barva pa izžareva
hvaležnost kamnu, ki je shranilo
vase ljubezen sonca in pogled očeta,
kjer se je vse začelo in ohranilo.

Jabolko je tisti čudež narave,
ki ga ponudi sonce človeku v dlan
in tisti čudež noči, ki sanja zvezde.
Z ugrizom v jabolko, začutiš
prečudovito ljubezen sokov,
ki so se medili in dozorevali zate,
da te ob jutranji jesenski rosi odžejajo.

Kričim,
po tistem česar ni.
In si želim,
da bilo bi.

Vse tisto, kar še bo,
in kar je že bilo.
Vse tisto kar živi samo
in tisto le, kar sanjamo.

In morje in nebo,
in zvezde in temo.
Bi rada doživela
se nad vse povzpela.

Dajte mi vina, da v glavi se zvrti,
dajte mi vina, da srce ne boli,
dajte mi vina, za njeno slovo,
jutri ob meni več je ne bo.

Pil bom belo, pil rdečo,
daj še več za mojo srečo,
tako nesrečen še nisem bil,
vse do dna ga bom pil.

Ljudje kar glejte, kaj se godi,
z revežem, ki trpi,
zaradi ljubezni, ki me je pustila,
nič več se ne bo vrnila.

Življenje je težko,
ni mi lahko,
brez tebe nemogoče bi bilo.
Ljubezen tvoja,
me gor drži,
da ne počnem neumne reči.

Včasih se mi zdi,
da proti meni so vsi,
da vse narobe mi gre,
da nihče za mano se ne ozre.

Takrat k meni stopiš ti,
na uho nežno šepneš mi,
da rajši me imaš,
kot celi svet,
z mano večno želel bi živet.

Samo v mislih sem premešal čarovniške karte,
in samo v mislih sem jih potem vrgel po mizi. Sam
sem bil, nihče me ni videl in nihče me ni slišal.

Iz tega kupa sem potem vzel dve karti in jih obrnil.
Na njih sem naslikal točno to kar si točno želim. To
točnost sem lahko narisal v eni sekundi, dve sekundi
bi že bili morda preveč časa za to.

Potem sem pozabil na ti dve karti, postali sta neesencialni.
Občutek, ki sem ga lahko v sliki njih zaznal je bil pomenbnejši kot pa karte same,
pozornost sem namenil samo temu občutku, okopal sem se v spektru njega.

K tebi se misli so zopet vrnile,
prvo so pot že nekdaj prehodile.
Niso pustile le zven teh spominov,
ki so v nama se zopet zbudili.

K tebi se misli so zopet vrnile,
spet kot nekdaj v barvah jeseni;
Pisane, svetle, v soncu odbrane,
srce ogrele, ozdravile rane.

K tebi se misli so zopet vrnile,
v tvojih očeh se kot rosa iskrijo,
tiho, opojno v duši vzplamtijo,
tople kot plamen, se v nama budijo.