Posloviti se hočem in osvoboditi
tiste brezmejne malo nore mladosti
in neotipljivih stvari, ki jih ni več,
a še bivakirajo v nekem šotoru
mladostnega spomina kot oklepna lupina,
kot vzorec v rečeh, ki me silijo, da bi
počela iste norosti, ki so me osvobajale let
in me opogumljale naj vendarle razprem
krila in se s počasnim plahutanjem
povzpnem navzgor, da ne bom kot ptica
prepozna v vzletu izgorela v vžigih slamnatih kop.

Sleči sem hotela pročelja hiš
njihovih sivih betonskih oblačil,
da bi poiskala ognjišče in videla
koliko ognja in žerjavice še premore,
ko plameni spreminjajo
notranje barve spomina v svetlobo.

Stala sem pred vrati in čakala.
Moja hrepeneča radovednost
se je spreminjala v potrpljenje.
Rada bi bila užila nekaj tiste popolnosti,
ki za zaveso ognja daje očesu okus
po besedah notranje luči.

Gledam na neskončni mimohod rdečega,
ki ostaja zvest barvi kraške zemlje,
to neskončno valovanje in pretakanje
sokov sonca skoz kaplje ljubezni
v jagodah teranove trte, poseljene po
brajdah in »borjačih« z latniki pred hišami.
Občudujem to jesensko vdajanje nasladi
z nerazložljivo slo, da so korenine prerasle
kamen noči v sončno luč jutra.
Koliko nerazložljive upornosti
se bojuje znotraj po vrtačah,
koliko lepotnega ugodja in nevsiljivosti
je v kraških rožah, ki se prebijajo
skoz kamenje in skalni svet v iskanju luči.

Zame je svet velika čakalnica
z modrim stropom, zelenimi stenami
in tlemi, na katerih odmeva moj korak.
Sem prebivalka dreves in popotnica
sivih tlakovanih cest, prepuščena
asosciacijam v barvah življenja in umiranja.

Vame tonejo ladje ljubezni in jaz sem
kapetanka na njihovi palubi.
Plovba je dolga in kompas mi je padel
v morje. Vodi me zvezda večernica.
S seboj nosim lahkotnost njenega bivanja.
Pesnim s pravljično domišljijo,
ki me vabi, da prižigam svilo neba.
V kristalnih dvoranah noči sem kneginja
na prestolu rož svoje duše.

V spominu najdem moč,
bolečino in upanje.
Spomini so kot ptiči, ki kljuvajo srce.
So bučanje morskih valov
in vzhajajoče jutranje sonce,
ki visi na vlaknih dneva.

Poslušam samo sebe
in uživam ugodje popolne samote.
V tem blagem in dišečem vrtu spominov
in snovanj gradim intimni most,
ki izravnovesi nekdanjost in prihodnost.

Kaplja na listu,
lesketajoča v očesu,
zaspano polzeča
kakor hrepenenje suhe reke
po glasbi gorskega izvira
in šumenja dežja,
povezana z vlakni zlatih
nitkastih luči v curkih,
ki se znajo zlivati sami
in jo vzeti s seboj.

Kaplja je nabrekla solza
od tišine, ki je na svoji
dolgi poti postala,
da si odpočije biser.

Kako bi imenovali
tisto vezivno silo,
ki povezuje celice v človeško telo,
liste cveta v rožo,
hrastove storže k drevesu,
glasove in zloge v besede?

Tisto vsemogočno silo,
ki spreminja žalost v veselje,
kretnje v izraze čustev,
ko glas in pogled razodevata stanje duše.

Navdušenje prinaša radost,
pobarva misli z mehkobo zlate modrine.
Navdušenje spregovori v jeziku glasbe
in da vedeti odkod prihaja veselje.
Ničesar ne obljublja in daje vse.
Drami in potiska k višku. Dovaja kisik.
Spodbuja hrepenenje k ustvarjalnosti
in pričara čudežnost nasmeha.
Vnaša puh prijetnih sanj.
Navdušenje je plesalka duše.

Navdušenje zajame vse čute
spremenljive miline použivajočega ognja.
Je priprošnja, molitev in uresničitev.
Vse hkrati. Odpira neskončne možnosti.
Celi razpoke večne razklanosti.
Navdušenje je zibanje na valovih srče.
Pripada Chopinovi glasbi,
ki se ji posreči, da ujame glasove srca.

Včasih pomislim da enkrat bom odšla.
Pustila vse za samo, to je želja srca.

Ugasnilo bo sonce, zaprla bom oči.
Pogreznila se bom v temo, za vedno brez skrbi.

V prsih me duši, in upanja ni več.
Čustva so nejasna, vse preveč boli.

V nič se bom spremenila, le srce pustila.
Pustila ga bom tebi, to bo v slovo.

Zdaj vem da bom odšla, ne bo mi žal.
Saj tukaj kjer sem zdaj, ni pravi raj.

Brigita

Med stebri plaho se prepleta
akant krasan, objema tvoje boke,
tančica spleta v vrste gibke loke,
enajst cvetov, za vsako iz soneta.

Je mar le sen, kar si srce obeta,
iz verzov tkan, ujet med tihe zvoke,
lahkotni ples, objet med rime sloke,
enajst cvetov sanjavega poeta.

Belina slopov marmornih razlije
akord zveneč, dih stihov je omama,
nasmeh arkad na tvojih prsih sije.

Obokov svod, ki dviga se nad nama,
v ljubezni so rojene melodije,
iz duše, ki ostaja večno sama.

N O Č . . . V Z N E M I R L J I V A
z mehkobo oblakov je zvezde prekrila
vse s plaščem magične teme povila

v lepoti tej se naelektrilo je -

že se bliska od gromke strasti
in vihar divji kot ogenj plamti
gromi s strašno prvinsko močjo
da strela z neba - najde pot v zemljo

spet mirno je vse…

potni telesi dve
na rjuhah mehkega satena
predajata razkošju se

O drugih ni dobro vse vedeti,

lahko postaneš ječar in ključar

njihovih nerešenih skrivnosti.

Prav nasprotno, o sebi je dobro

vse vedeti in vse razumeti,

lahko postaneš tkalec svojih sanj

in sanje tistemu, ki je tega vreden.

Klavdija KIA Zbičajnik

Kdo se joče,
ko solzo spustiš,
kdo te povzdigne,
ko v dno strmiš,
kdo te vzpodbuja in bodri,
da do zvezd segel bi.

Prijatelj – on je ta,
ki te resnično ljubiti zna.

Vse dobro s tabo zna deliti,
v težavah zate se boriti,
on v celoti poskrbi,
da sreča v srcu se rodi.

Ko bi bil le solza,
Solza, ki polzela bi po licu,
Dotikal bi se ustnic,
Zaledenel ob dotiku,
Koža ob koži,
Tik ob tebi, ob najlepši roži.

Bil bi solza,
Žalosti izvir,
ko bi vsa mesta postala pretesna,
V modrih očeh bi se skril.

Opojno modra je globina tvojega pogleda,
sanjavo nežna kot milina tvojega pogleda.

Kot venerina pena, kot labodja krila
prevzame mi srce belina tvojega pogleda.

Kot Eolov dotik, vetrov škrlatnih struna
ogreje mi srce toplina tvojega pogleda.

Bila si vse, kar smo želeli,
sreča, ko je nismo imeli,
ljubezen, ko po njej smo hrepeneli.

S smehom rane si celila,
svetu dobroto le delila.
S tvojo pomočjo,
duša je vzcvetela,
za vedno tebe bo želela.

Zdaj očesu si se skrila,
srcu večnost podarila,
z nami skozi življenje,
dolgo še boš hodila.

Ljubezen svoj pomen dobi,
ko o tebi se govori.
Kot angel varuh si bila,
dotaknila vsakega si se srca.

Dobro v sebi si nosila,
z nami vedno jo delila,
rada z nami si se smejala,
žalost hitro nam pregnala.

Vedno smo te občudovali,
kako lepo si ravnala z nami,
kako si se razveselila,
ko objem si nam podarila.

ODŠEL JE POGUM…

ko monotonost kolesnic širokih
v rdečem blatu se končala je

in skozi hlad oči ledenih
me zadelo njih sovražno je srce,

z orožja grožnjo v rokah,
ki srhljivo svetilo se je.

Jutro rano.

Na mirni gladini temne vode
bleščeča svetloba odseva se;
drhtenje znotraj srca
začutim prevzeta od lepote te.

O, Marija, Mati Sveta,
ki dvigaš mojo dušo do neba,
ljubezni čiste me učiš!

Hvala ti za dar,
da tako ljubiti smem,
hvala ti za dar,
da tako ljubiti znam!

Reka življenja naju je popeljala tja,
kjer ljubezen je doma .

S spoštovanjem in zvestobo jo gojiva,
da je ne izgubiva.

Če ne bova zašla s poti,
bova srečna še mnoge dni.

Ve, da vse okrog nje se vrti,
ve, da radi jo imamo vsi,
ve, kako izkoristiti vse to,
da po njenem bo.

Navihana je,
rada se smeji,
nagaja, ko všeč ti ni.

Tudi pridna zna biti,
poslušati, se učiti,
kaj pospraviti, narediti,
veliko čokolado prislužiti.

Ponoči kričijo,
takrat se iščejo,
se med seboj lovijo.

V hladnih,
zimskih nočeh,
brez snega,
blaznijo,
kričijo,
po nečem hrepenijo.

Nihče jih noče,
nikamor ne morejo,
nevidne za svet,
izgubljene duše,
blodijo,
ne vedo
kdo so.

Ne smem se zaljubiti,
ti bi me ranila,
za dolgo v meni vse ubila.

Ne morem se zaljubiti,
tvoje oči bežijo,
v stare rane sevajo, bolijo.

Nočem se zaljubiti,
ti bi se smejala,
brez ljubezni, rada bi se le igrala.