Včeraj, 1. novembra
mi je zadišal teran,
da se shranim za zimo,
ko dnevi postajajo kratki,
noči pa dolge kot kača.
Po koščkih umira sonce
in Matilda pušča vrata priprta.

Včeraj mi je dišal pečeni kostanj.
Odmislila sem skladovnice rož in sveče
pa tekočine dežja,
ki običajno namakajo mrtve
in zamočijo žive.

Jutro se prebuja,
obilo smeha ti ponuja,
izkoristi te trenutke sreče,
zase in za vse ljubeče.

Tako kot zmeraj,
ob tebi stojimo,
čestitati ti želimo.

Solzne so moje oči,
saj misel nate boli,
kako mogla si trpeti,
sama za nas skrbeti.

Večkrat strah te je bilo,
kaj pa jutri bo,
v službo morala si iti,
same nas pustiti.

Na poti v službo si jokala,
domov se prismejala,
vse nas obdarila,
za nas bi vse storila.

Prebudila sem zvezde
Utrinjajo se za naju
Lesketajo srebrnkasto
Zlatijo tvoje oči

Razprla sem
Magičnost svojih dlani
Dotaknila utrinkov
Tvojih hrepenenj
Še vedno se preliva
Čarobnost dotikov
Mehkobe misli
Šepetanja v noči
Skozi najine prste
Pridi ...

Prevrnila sem noč
in odrinila zvezde od sebe,
da bi potopljena v svetlobo
videla kaj se dogaja tam čez,
kjer plamenijo ognji
in se razteguje navdihnjeno z besedo.

Čeprav zveni vse zelo domače,
se mi tam ni posrečilo
najti nobene čistejše luči
in slišati nobenega jasnejšega zvena,
kot je bilo razkošje v ustih,
ki sem ga občutila, ko sem
spregovorila in slišala svoj glas.

Zabil bi ti
kanon
v zaledje,
s pehoto
bi vkorakal
v ospredje,
pakt med griči,
sklenil bi,
z mokrimi hudiči.

Okupiral bi
vesolje,
brez prisile,
le z močjo,
na pokošeni trati,
tvojo njivo bojno,
si želim orati.

Od kod ste gospa,
te vaše prsi,
ti vaši boki,
gospa,
vi niste iz tega sveta.

Gospa, to res boli,
ta vaša usta,
te globoke oči,
gospa na pomoč,
oteklina pod pasom me skeli.

Priklenjen kakor v satanovi ječi
ostal sem sam v temi in čas pogubil
je upanje, a nisem še izgubil
spomin na tvoj pogled in vonj dehteči.

Kot popek se odpre in cvet brsteči
se razkrije, da bi svet zasnubil,
si v sanje mi planila in poljubil
sem tvojo dlan, o angel moj plamteči.

In kakor kaplja rose se razblini,
prekrasna, mirno toneš v globine,
trepešeš očarljivo, siješ v milini.

***
Bolečina, ki nam v srcu tli,
te v življenje več ne obudi.
Slejkoprej zabriše čas vse bolečine,
a spomin ostane, nikdar ne izgine.
***
Spomin je kot pesem, ki v srcih odzvanja,
spomin je kot cvet, ki nenehno poganja,
spomin je svetloba, ki duše obliva,
spomin je ljubezen, ki v srcih prebiva.
***
Jesen se že v škrlatne barve je ovila,
deževje in hlad je spet prinesla s sabo.
Deževne kaplje pa je v solze spremenila,
v grenke solze, ki jih točimo za tabo,
saj vse naše upe je v žalost pretočila,
ker od nas odšel/a si, vendar ne v pozabo!

Nebo rdeče se peni,
blisk se
za bliskom razkolje,
v daljavi,
se jutro svetlika,
rosa iskri se čez polje.

Grom iz noči
je pozabljen,
pozabljen je dež,
nepovabljen,
oranžno dviga
se sonce.

Obličje, ki ga ne poznam,
razsuto po mojih prsih,
vonj, ki me odbija,
v kotičkih tvojih las.

Iščeva se v lažni oazi,
praznih občutkov, vsajenih v mraz,
neučakana v odhodu,
hrepeniva po koncu.

Slikar, ponotranji me, osmisli me,
upodobi v meni žareč cvet,
ki bo v tvoji roki dozoreval v hrepeneče barve.
Ognjemet tvojega čopiča naj mi nariše dušo.
Pretopi me v barve, ki ostrijo vid in vonj,
barve, ki so kakor dihanje oceana.
Pretoči se vame in nariši pesem v meni.
Ogrej me z barvami ognjeno rdeče granate,
da bom pužila v sebi dneve najine ljubezni.
Upodobi me sijočo v šopku tvojih rož,
dišeče in poduhovljeno, z jasnino neba.
Poglej me, kako brezdušno bela postajam,
kako bledijo rožnate barve v meni.
Ali ne vidiš, da potrebujem barve tvojega čopiča?
Barve, ki se znajo bojevati in izraziti.
Barve svetlih slikarij.

slast in strast - jagoda rdeča

slast in strast - usta cveteča

slast in strast - poljub vroč

slast in strast - gumbki odletijo

slast in strast - se sline pocedijo

Ti in jaz se smejeva,
ovčke bele štejeva,
v travi leživa,
oblake podiva.

Leta za letom teko,
a kot majhna otroka sva,
neumnosti klativa,
se drobnih reči veseliva.

Še ko starček boš s palčko,
jaz siva gospa,
bom pomežiknila ti:
»Bova kej v turn šla?«

Ko se bobni oglasijo,
mi v glavi se zvrti,
po nogah Zemlje žar
do bokov vzplamti.

Čutim tresenje Zemlje,
nje toploto, nje drhtenje
in plešem in diham z Njo,
ki hrani me z ljubeznijo.

O, kako ljubim to Zemljo!
O, kako ljubim Življenje!

Zunaj pa, vse živo
se premika,
se ne zmeni,
ne za črne luknje,
ne za škrate čudne,
ki v prekate srčne,
nove, sveže strupe,
saj kot, da so le zdravila,
nosijo,
kopičijo ob poti,
ponujajo,
a se ne zmeni,
se premika,
skozi gozd, zvečer,
veselo miga,
se vrtinči, razteguje,
zabava se,
zelo se veseli.

Tisto noč,
oči so videle rdeče,
srce se je
zvijalo od sreče,
dogorevale so
črne sveče.

Sence jutra,
barvale so tvoj obraz,
k meni stisnil te je mraz,
hrepenenje ustavilo je čas.

Oder je iluzija o odrešenju sveta.
Osvobaja bremena znova rojenim.
Je zanesenjaštvo s psihično držo upodobljenih likov.
Je prostor za rojstvo tragedije iz duha glasbe.
Lik je treba iznajti, hraniti in oblikovati
v srčiki vloge z izraznimi odtenki iz palete občutij,
da preživi privid, ko je duša pripeljana nad prepad,
ki nima dna in muza Melpomena jo vodi, kot vodnega
duha po strugi podzemne reke v iskanju temnega bisera:
sneti verige, osvoboditi ječe in ozdraviti duha.

Gledalec sledi predstavi s svetlobno breztežnostjo
v višinah umitih sanj in Talija, muza komedije
predstavlja na sliki Jean-Marca Nattiera,
lik drugačnega človeštva, zgnetenega iz gline in duha,
kjer šelestijo in cvetijo nadihnjeni značaji in liki,
ki izrazno drsijo med gledalce s svojim humorjem,
ki razgradi še tako trdno obliko resnice.
Drugačni so od molka in tiste potlačitve zavesti,
ki nema zdrkne v pritajenosti v dramski zaplet,
kjer se premika igla barometra notranje temperature
na robu brezna, kjer umira še poslednji Bog.

ji nosil rože je
je cvetje usulo se

ostalo trnje
prebodlo srce

in kri življenja
izteka se...

Ko je temeljito potacal njeno senco
na tlakovanem pločniku,
se je na ulico spustila na noč.
On se je majal pred njo
škrlatno – oranžne barve.
Na tleh je ležal njen pohojeni šal.
Stlačil je grlo steklenice v svoja usta
in zaigral zadnji adut njenega potrpljenja.
Odšla je. Tudi valjarja za testenine ni več uporabila.
On je pljuskal vase pijačo kot dež
in jo »luckal«. Okrog njega se je zbrala množica
firbcev, ki so dorbencljali, opravljali
in vsi skupaj bodo utrujeni od nečesa zaspali,
ne da bi vedeli zakaj so se utrudili.
Vse slovenske pijandure pa bodo kmalu ležale
zakrčene od šnopčka, sadjevca in nočnega hladu.
Eni prej, drugi kasneje.

I.

Toplice niso samo termalna riviera
z golf igrišči, zabaviščnimi parki,
fitnesi in igralnicami z ruletami na srečo.
Marsikdo tudi ne ve, da so toplice
dolgočasna ustanova številnih bazenov,
v katerih se namakajo starajoča bolna telesa
in iz vode molijo od bolečine skrtovičeni
trpeči in zgubani obrazi, nabreklih vek
od neprespanih noči, zaznamovani
s tistim izrazom, ki mu pogosto nadenemo
ime: tretje življenjsko obdobje in invalidnost.

Nihče ne more noči prebedeti na pokopališču,
ko se ob polnoči odpirajo grobovi in duše rajnih
kot jate kresnic plavajo nad cvetjem in gorečimi svečami.
Tedaj se grobovi med seboj pogovarjajo o ljudeh,
ki živijo v grobovih svojih hiš in pospravljajo stvari,
ki jih bodo morali zapustiti tako, kot duša zapusti
svoje prejšnje telo in se odpočije v spominih živih,
ki ji prinašajo cvetje in obnavljajo prijateljstva
s prebivalci njihovega bodočega domovanja,
okrašenega z belimi cvetovi, ki jih ponoči pokrije rosa.
Dan mrtvih je predivo časa, ki povezuje neskončne
možnosti življenja tvoje duše z dušami umrlih v večnosti

Monotono spokojno petje v dvoranah večnosti
ni šlo naprej od glasbe človeka,
ki se je s svojim izdihom zadnjič poklonil življenju.
Glasba večnosti je glasba molka in žalovanja.
Znani so nam glasovi dragih, ki so se nam zapisali v srce
in se jih z velikimi napori in bolečino spominjamo,
ko jih prikličemo nazaj v zvočni svet naših predstav.
Lahkotno se gibajo in zibajo naš spomin
na belih krizantemah, ki ne izražajo več ničesar,
razen ravnodušne beline, barve naključja
in skrivnostne popolnosti v neskončnosti bivanja.
Šumenje dežja je podobno glasbenim fugam,
ki skrbi, da se dremež spominov zbudi
ob dnevu spomina na mrtve.
Glasba večnosti nas prebudi v tistem delu telesa,
………… ki se spreminja v pepel.