Da čutil dih bi demonske bližine,
razkril skrivnostni svet in smrt ukanil,
kleče pred tronom Luciferja planil
sem v brezno greha, sladke bolečine.

Kot lačni jastreb kljun v meso zarine,
sem s sokom tvojim se pojil in hranil,
se tvojih ustnic vlažnih nisem branil,
ko so razkrile pot mi v globočine.

Si v venerinem gaju me ujela,
strastno me prisesala med obline,
razgaljena si blagoslov sprejela.

Edina slast, ki moram ti ustreči,
iskanje večno, ki vedriš duha mi,
opojna reka, tiho me omami,
spet sanjal bom o izgubljeni sreči.

Ovlaži usta mi izvir kipeči,
studenec bistri med gorami,
ko nežno žuborenje me predrami,
naj čutim tvoj dotik, hladno roseči.

Medtem ko rasteš v tok srditi,
utiraš divjo pot si do ravnine,
strastno razliješ v svet se čudoviti.

Kot gorski potok,
ki čez skale žubori,
kot oblak nevihtni,
ki s soncem se bori.

Kot ocean globoke,
posejane z biseri,
kakor nebo široke,
takšne, tvoje so oči.

Lepa si,
iz tvojih
toplih oči,
življenja ogenj žari.

Mehka si,
v tvojem
iskrenem srcu,
se dobrota iskri.

Tista si,
ki v tvojem
objemu začutim,
da ljubezen živi.

Visoko je na Gori,
tiho, kot v sanjah,
samota je v prepadih,
minili so napori.

V daljavo niča,
se spomin umika,
zadaj ni Boga,
spredaj ni hudiča.

Ni dlake v pomenu,
gora je brez skal,
v srcu je planina,
Gora po imenu.

Z otožnostjo v srcu
sem vstopila v žaro pepela,
da bi mi kri obudila
mrtva kavka,
ki me je krmila s pesmijo.

Ko se je njeno petje uglaševalo
in narahlo šumelo po strunah vetra,
sem umirala v jasminovem cvetu.
Bila sem kakor metež bela,
ko je sova skovikala kavki.

Hodila sem na vrt
in zdravila trpljenje ptice.
Ptica mi je prirejala koncerte,
a ni mogla dočakati,
da bi jaz pela njej.

Smeh, ta izvir dobrote,
ne zna vsakdo deliti,
drugim voljo povrniti.

Veliko skačeš, se podiš,
vse, da pozornost ti dobiš,
zdaj pozornost si pritegnil,
široko se nasmehnil.

Hvala za trenutke sreče,
naj bo tvoje srce še naprej tako ljubeče.

Med sabo tkemo male resničnosti
in paramo konopce laži iz časovne mreže.
Konopci se raztapljajo in zlivajo v čas prostora.
Čas se razrašča v drevo, ki je doseglo
v višino in širino sedmero vej.
Te segajo iz sedmerih korenin v sedmero dimenzij.
Tam kozmičnega božanstva po človeško ni.
Je samo odsev ukrojenosti –
minimundus hrepenenja odspodaj,
ki z raketami riše premice iz izsušenega spomina,
iz arhitekture prostora v arhitekturo brezprostorja,
kjer je tudi zastor, ki ne ločuje
utopije od parjenja brezčasnosti.

Cez vse te hribe, reke in goscave
v vseh nas je mavrica
ki se iz dneva v dan
siri po tlesu.

Kako lepo je vse, vsi smo eno
obleceni v harmonijo
Gledas me v oci
...in skupaj isceva mavrico

Zazivimo brez vsakih predsodkov
polni mavrice,harmonije,psihadelije
na obrocih paranormalnega
in kako lepo je
gledas me v oci
...in skupaj riseva mavrico

Vse stvari nosijo s seboj voljo.
Brez volje ne bi bilo ljubezni.
Človek gleda v mogočno raztrgano nebo,
ki kaže vesoljske pošasti postaranega duha,
bolestno sladko, zvonko piskajočo kamenino,
pomešano s plini vesoljnih meglic
in inteligentno motivacijo svetlobe.
S prostim očesom lahko v daljavah opaziš
neverjetne presenetljive, pretresljive oblike
jurskega sveta, kamene dinozavre s stražarjevim očesom.
Kot mesečniki plavajo po univerzumu,
ki ga je produciral darovalec imunskega sistema človeku.

Ljubezni ni več, je le strah preteči;
iz stihov mračnih pesem se prebuja.
Ljubiti bolj kot pesniti je nuja,
a muze slišijo moj glas proseči.

V temi osamljen iščem grad svetleči,
deželo čarno, ki duha obuja,
kraljestvo čudovito, kjer ponuja
lepota večna v luči se slepeči.

Božanska tam odmeva melodija,
Parnas v meglici se krasi bleščeči,
v višavah sončnih svoj zaklad razkrija.

Našel je on,
in našla si ti,
tisto kar srce si najbolj želi.

Neskončno ljubezen,
iskro v očeh,
sladke poljube v toplih nočeh.

Sta na začetku skupne poti,
še veliko sreče vama sledi.
Zato najdeno srečo čuvaj skrbno,
da ti pri srcu bo vedno lepo.

Kistusov kip
v Rio de Jeneiru
je postal zračen.
Nekaj božjega je povsod.
Tudi pred vrati Bele hiše.
George W. Bush ni utegnil
povesiti oči.
Spremembe nastajajo sproti.

Kristusova zavest se je usedla
na predsedniški stol.
Zaprl je duhove v steklenico
in ustavil njihovo žetev.
Pšenico v silosih
je namenil lačnim v Afriki.

Vsako solzo si znala posušiti,
vsako žalost v srečo spremeniti,
vsakič, ko sem obstala,
na pravo pot si me poslala.

Korakov prvih si me učila,
ponoči z odejo me pokrila,
z menoj rada si se igrala,
nepozabno otroštvo mi dala.

Spomnim se vsega,
kar si me učila,
še poštevanka bila je zanimiva,
kolikokrat sva se presmejale,
preden nalogo sva končale.

Lepo v vrsto postrojeni,
vse do grla oboroženi,
strah z obraza jim je razbrati,
a ni potrebno se jim bati,
saj še mora taka,
reši vsakega vojaka.

Sprva ob sklecih boš sopihal,
na teku ob trnju se spotikal,
ko pa preko ovir boš skakal,
pazi, da se ne boš pokakal.

Če te to ne vrže s tira,
pa te bo kosilo,
saj ob njem boš slabe volje,
ker rad bi jedel bolje.

Je čas veselja ko se rodimo,
pride čas žalovanja ko umremo,
ne zavedajo se, da ko živimo,
jim je za nas vseeno.

Sled greha v duši nikdar ne izgine,
strašna je krutost porodila kazen,
pozabljen večno gledal bom prikazen
in čutil krempljev njenih bom ostrine.

Iskal svetlobo sem, a bolečine
edino so plačilo in bojazen
je strla up, zdaj sem načet in blazen
v peklenski mori, ki nikdar ne mine.

Preklet sem, prikovan pod temna krila
kot Prometej, ki si je drznil seči
po luči, ki bogove je krasila.

Na modrih krilih jezdec je poguma,

dvignil z očmi ta neprebojen zid.

Zašepetal, saj ljubezen ni uvid,

onkraj spečega je raj brez razuma.

*

Zvezde utripajo kadar sva sama,

niti trenutek nisva lažen privid.

Dograjen sva ljubezenski zemljevid,

toplota iskanega dar je nama.

slišim jo,
kliče me,
vabi me.

čutim jo,
blizu je,
tukaj je.

le spala, spala bi,
spala bi podnevi
in spala bi ponoči,
le spala, spala bi.

čemu? …… čemu živeti?
zakaj? …… zakaj ne umreti?

čemu? …… čemu trpeti?
zakaj? …… zakaj ne umreti?

vidim, vidim ljudi,
vidim množico ljudi,
ljudi, ki hitijo,
ljudi, ki bežijo,
bežijo pred pogubo,
bežijo pred smrtjo.

vidim, vidim ljudi,
vidim množico ljudi,
ljudi, ki več ne hitijo,
ljudi, ki več ne bežijo,
ne bežijo več pred pogubo,
ne bežijo več pred smrtjo.

Objet sem v črni pajčolan tišine,
na nebu temnem biseri bleščijo,
s svečavo svojo tiho se pojijo,
ko se strastno oklepajo gladine.

Zasije luna mila iz višine
in žarki blagi lučke razpršijo,
kristali čisti z njimi se spojijo,
zrcalo nočno seva od miline.

Kot zvezdni svod v jezeru se zrcali,
v samoti Ámor plaho me prešine.
Poljubi tvoji svetli so kristali;