V srcu zapolnila si praznino,

dušo povzdignila v višino,

pokazala mi, kako lepo je živeti,

tebe v mislih imeti.

Utrip življenja,
srca radosti,
večnost hrepenenja
ljubezen sladkosti.

Ivi Bohorč

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva;
Ljubezen ni nevoščljiva,
Ljubezen se ne hvali,
se ne napihuje,
ni neotesana ali sebična;
se ne da razdražiti
in ni zamerljiva...

Ljubezen vse opraviči,
vedno zaupa,
vedno upa
in
vse prenaša.
Popolna ljubezen prepodi ves strah...

Veter s planin mi kuštra lase,
že po snegu diši,
v meni se pa nemir naseli:

Mraz. Se sonce v kristalih
na snežni odeji blešči,
smučka v neskončno belino drsi…

Že sem v valu vznemirjenja vsa,
prav do prstov konic mi gomazi,

veter severa s hrepenenja me kopreno obda.

Pogled v naravo,
za srečo zdravo,
našega telesa
želja neizpeta.

Trdnjava trdna,
misel predrzna
mi razgibala,
je moč duha.

Lepote v vseh pogledih,
kot zlati gral
v duhu se smeji,
lepota na dnu srca se mi smehlja.

Ivi Bohorč

Natoči čarovnijo v kozarec kristalni.
S pravljično senco mene ukani.

Umij moje srce z pesmijo sirene.
Sešij mi obleko iz morske pene.

Ujemi veter, skrij ga v dlaneh.
Podari mi sonce, dežja nasmeh.

(Pesem posvečam Krajevni skupnosti Brje,
Društvu animatorjev Norma 7,
Društvu vinarjev in vinogradnikov Brje,
Turističnemu kulturnemu društvu Sv. Martin
in vsem Brejcem ob 100-letnici
smrti pesnika Simona Gregorčiča)

Poglej, te sončne citre vinogradov,
te biserne broške grozdnih jagod,
te rastline brejskih zelenih ljudi,
ki stojijo v dolgih vrstah,
ko jih hranijo preprosti poljubi sonca
in jih z ljubeznijo obrezujejo in obdelujejo
skrbne vinogradnikove roke.

Mehka rjava koža,
črna kita ji ramena boža,
žalostne oči, nasmeh njen srečen ni.

Dečki trije se krog nje pode,
ji rečem, da osrečila bi jo:
kako lepi nje sinovi so.

Odvrne v smehu mi, da bratje so.
Kako, koliko pa let ji je?
Oh ne, saj je mladoletna še!

A telo upognjeno, mrtve so oči…
Ne vprašam, saj vem, da le bolelo bi:
Je zaljubljena, želi ljubezni si?

Za Tvoj izdih
moj dih obstane,
narediš prepih,
da dih se zopet zgane...

Mi Tvoj poljub
v krila kri požene,
milijon obljub,
poštene, nepoštene...

Ta Tvoj objem
kot vrtnice je barva,
da lebdeč metulj
nazaj postane larva...

Naslada kužna, nimfa iz globine,
ki blaznost bolna te je porodila,
me čaša tvoja s strupom je opila,
obudil spet skeleče sem spomine.

Prekletsvo greha, zlo nikdar ne mine.
Ko ruša hladno truplo bo pokrila,
še vedno duša sama bo blodila,
nikdar čutila več ne bo topline.

Nikoli rešil se ne bom te more,
zaman odmeval je moj glas roteči,
zdaj vem, da suženj strašne sem pokore.

Mehko ugreza moj se korak
v voljna tla z mahom prekrita,
z rjavo odejo iz iglic ovita.

Gozdna mehkoba vzdrami milino srca…

objemam smreke stoletne,
njih krošnje visoke
zaprejo moj mi pogled do neba.

Spokojno je – jesen je že.

Otožna ptičev pesem je,
iz daljave šumenje vode sliši se;
vode, ki odnaša…

vode, ki prinaša – mir v srce.

Poljublja žarek prvi že zemljo,
toplo boža nedra nje bohotna,
trave z roso mu nazdravljajo.

A meni še ni, da bi odprla oči,
le k tebi se nežno privijem,
k tebi, ki ti že sonce prebuja moči

in roka tvoja se dotakne me,
boža muce nežne dlačice,
potopi v mehkobo se grmička.

Je prelepo, da naprej še spala bi!
Sokovi sladki ustnice odpro,
v globino te užitka zvabijo…

Življenje kakor reka,
teče svojo dolgo pot.
Spremljajo nas anekdote,
spomini srečni vse povsod.

V njem je vse preveč poti,
le ena tista prava.
Ko se zaljubiš vanj,
je zame kot splet sanj.

Te sanje v srcu se rodijo,
poneso te v svet in iluzijo.
Življenje svojo pot ima,
ki je posuta s srečo za oba.

Ivi Bohorč

Sredi zelenega morja
se je raztrosil dan,
ki vabi na ples darov.

Cvetje brsti po svojih sledeh
in igre barv mu dajejo popolnost
globoke magične svetlobe.

Zlog za zlogom je sonce
sprejemalo sijoče besede vase
in poduhovljeno svetilo v širjave,
vpletalo in razpletalo globoki glas
vetra in ga vtiralo v zibajoče
vrhove mladih borov.

Si kot roža , ki ne oveni,

kot sonce, ki se smeji,

kot sreča, ki te obdaja,

z vso svojo ljubeznijo nas opaja.

Roko podaš, ko je hudo,
Odženeš tisto kar je slabo,
Je dobrota redki zaklad,
S srcem ga je potrebno nositi znat.
Toplino, ki jo daješ ti,
Na svetu občuti malo ljudi,
Iskrena ti hvala za vse lepe dni.

Družina se zbira,
Angeli hitijo,
Najboljše za rojstni dan ti želijo.

Videla sem izmučenega možakarja,
bolj žalostnega človeka brez nasmeha.
Nihče ne bi mogel točno vedeti,
kaj se mu je v življenju zgodilo.
Mogoče je izgubil svojo ženo
in je ostal sam. Bil je obvladano nesrečen.
Njegova žalost se je ujemala z izrazom
bolečih zarez in od nespanja udrtih oči.
Bil je bolj nevljuden kot vljuden.
Zdelo se mi je, da je nekakšen samotar,
zavrt in nezaupljiv in da se ne želi pogovarjati.
V rokah je imel majhno bodičasto živalco.
Držal jo je s takšno nežnostjo v rokah,
da sem takoj videla, da bi jo rad udomil.

Usedla sem se pod košati kostanj.
Svečniki so goreli in se bahavo zibali
vsi polni dišečih cvetov in medu.
Bila sem vpeta v tkanje tistih belih nitk
in majhnih biserov, ki so se svetili zame
visoko tam zgoraj, nekaj korakov
oddaljeni od bledih zvezd.

Plezala sem navzgor po drevesu
in zlezla do zakladov neba, ki sem jih
gojila v otroških sanjah in svojih domišljiji.
Hotela sem videti kraj, kjer spijo zvezde,
kjer sonce podnevi spušča na zemljo
zrna pšenice in kite zelenja,
ki se razcvetijo v cvetove.

Vihar življenja tebe je odnesel
Na hrib visoki, kje z višine slavne
Ne vidiš, ne zaznaš višave prave
Te, ki v resnice svet te pelje.

Omamljen, od zraka sladkega moči in vlade.
Ponosno mimo mene se sprehajaš.
Ljubezen je zradirana ponosom.
Nežnost je poteptana ciničnosti kopitom.

Dal dušo svojo ti v oklep betonski.
Čustva potlačil, zdaj umetno srečen.
V obleko vzvišenosti oblečen
Pozabljaš, da tukaj nič ne večno.

Oprosti mi, ker jočem zaradi tebe,
v prihodnosti, ob sebi, vidim le sebe,
oprosti mi, ker jočeš zaradi mene,
kar nima korenin, ovene, umre.

Poglej me v oči,
da bom videl kdo me gleda,
predolge so noči
in ti, preveč si bleda

Zanosno:
krize je konec,
odprite okna,
nastavite mreže
proti komarjem,

podjetno:
sperite prah
iz grl,
da boste peli,

prepričljivo:
krize je konec,
tu je novo življenje,

Ko gledam nazaj,
ne vidim naprej
in zdi se,
kot, da nič ne mine.

Ko k zmagi hitim,
le poraz doživim,
kot neviden magnet,
nesrečo privabljam.

Še zmeraj sem isti,
večno bom tisti,
ki ne more dojeti,
ne zmore sebe razumeti.

Pozno v noč je.
Na nočni omarici mi gori lučka
skupne preteklosti.
Košarica svetlobe z zelenim
senčnikom upanja.
Poševno, svečano.
Znamenje nekega srečnega dneva –
enega izmed mnogih.
V tišini mi utripa srce.

Prikličem si v spomin
nerazložljive skrivnosti.
Kresnice in usedline bivanja.
Stvari, ki me še vedno razveseljujejo
in stvari, ki sem jih odrinila iz zavesti.