Uleže se v morje sonce žareče,
dlan nežna lepoto ljubezni tke,
ko češeš mi moje dolge lase.

V ugodju naročja predam se vsa
le čutenju dotika tvojega,
že predem kot mlada mačkica.

Ko razpiraš svilnate niti drhteče,
se v nje hrepenenje ujame noči
in dolg… roka tvoja poteg naredi…

začutim ga - globoko znotraj v sebi.
Le še čutim, mene več ni,
ko odjaševa v ritmu noči.

Prav čudno se mi zdi,
da diham skozi številna vrata
svojega telesa
in da beli polmeseci na nohtih roke
tipajo graciozne malenkosti
in drobne priložnosti,
ki cvetijo svojo safirno modro,
škrlatno cinober in beli bisus
na tkaninah travnikov,
z vtaknimi liki kerubov,
ki ohranjajo nebesne zapise.

Tako je, kakor da bi legla na zemljo
in sanjala sama vzvišenost sonca
in vse njegovo veselje v majhni nebeško
modri spominčici z nežnim leskom.

Kaj o Njemu sploh veste?
O Njegovem življenju?
So bile mu zveste, nezveste?
O Njegovem trpljenju?

Kaj vas sploh briga?
Je pil šnops ali vino?
Njemu več ne miga,
glavno, da štukal je slino...

Spal je na mrazu,
v beli, boleči zmrzali,
v hladnem so gazu
vsi ga po vrsti psovali...

Kako mehko te čutim,
ko objamem tvoje gladko telo.
Takrat res, nič ne slutim,
pri tebi sem, dobro mi je, in stran gre zlo.

Sem ti že povedala,
kako sem se imela danes?
Sem te vprašala,
kakšen je bil moj spanec?

Kakšne so bile to noč moje sanje?
povej mi? ti je lepo?
ko me opazuješ noč za nočjo?

*
* *
* * *
Šepet morja...
me duša ponese tja…

hitim čez temno kopreno noči,
ob spremljavi krikov ptic nočnih
si do obale utiram poti;

tu svoji prisluhnem tišini
in bučanju morja.

* * *
* *
*

Sklonila sem glavo,
začela jokati,
trdne udarce življenja jemati -
za otroke se žrtvovati.

Oni so duša,
moje srce,
oni so moje žuljave roke.

Z dneva v dan se trudim,
da bolje bi živeli,
da srečo zase bi imeli,
da bi jim ne bilo hudo,
kot je meni to bilo.

Iskal lepoto sem, ki sen jo krije
v vrtovih spečih, kjer je domišljija
edina spremljevalka, ki razkrija
podobo, ki iz neder njenih klije.

In ko se razbohoti in razlije
v svetlobi sladki nočna melodija,
še bolj škrlat čarobni me ovija,
še bolj me plašč iz pravljic tkan prekrije.

Sel črni dvigne se, pošast krilata,
še preden čarna me je moč objela,
odprla si samota moja vrata.

Potlej pa me silno zgrabi,
strašansko grdo stiska,
vrat moj davi,
grize v želodec,
nekajkrat udari,
skozi hrbtenico,
v možgane,
odvibrira,
pa tornado
čez vse ude sproži,
podivja,
trga, dviga,
v vrtinec,
zmelje vse,
da vse izgine,
vse se ziblje,
kmalu bo predaleč.

Čim prej povej
veselo mi novico,
na konec daj
klicaj ne piko,
da ne želiš me,
niti kot polico,
ki nanjo postavila,
bi svojo sliko.

Naj srce te
moje ne skrbi,
ne bo umrlo,
dokler v njem si ti,
preženi me iz raja,
kakor vse so do sedaj,
med nama je ograja,
pošlji v pekel me nazaj.

Ivje bo prekrilo listje,
ki šumelo je pod nama,
te noči, umrlo je poletje,
iz lune tekla je omama.

Drhtele so ti roke,
ko božala, si skozi strah,
brat užitek, ti je nihal boke,
dvome je presipal v prah.

Vrhunec ivje bo prekrilo,
solze vzelo je nebo,
vzdihe drevje je popilo,
ni jih slišalo oko.

Ko v tišino
zvonovi zazvonijo,
oglasi se prepad,
brez dna,
v dihanje
užitek se prikrade,
v tebi sem,
ti moja vsa.

Ko divjava
proti jutru,
časa ni
in zvonca ne,
iščeva se,
lepiva, drhtiva,
konca ni,
nebesa le.

Pisala bi
O temini plašča noči
Otožnosti ugaslih zvezd
Osamljenosti rimske ceste

Pisala bi
O mavričnih sanj
Zlatem polju hrepenenja
Igrivem vetru

Pisala bi
O samotni brezi
Ranjenih vejah
Tihoti ribnika

Skozi okno gledam melanholični dan.
Utrujeni dež mi trka na okno
in moj vrat se steguje v siv dan.
V mokra tla mi polzi pogled.
Kakor curek žalosti se razteguje
mlaka deževne brozge.

Zakaj je jutro pozabilo prinesti sonce s seboj?
Mogoče je danes utrujeno zaspalo.
Kaj pa če se je izpraznilo,
ker mu nihče ni namenjal lepe besede.
Mogoče se želi danes odpočiti v morju
in tam diha kot ljubkovanje jutrišnjega dne.

Prebirala sem knjigo na listih drevesa
in nisem slutila ptice v njej.
Po kapljicah sem priklicala glasove
in ptica je ustvarjala novo gibanje
v ognjenem stebru svetlobe,
ki je nisem mogla prijeti
in se je nisem mogla dotakniti.

Krhala se je noč in glas ptice je zapel.
Nenavaden lesk miline z glasbeno
spremljavo je bil. Videla sem se
v notranjosti prihodnosti.
Preglasila me je luč in sozvočje ptice
v ritmu s kozmičnim plesalcem.

Vsak moški ima zgodovino,
eden ljubezen, drugi sivino,
tretji je žalost potopil v vino,
četrti v vojni stopil na mino...

Vsak moški ima zgodovino,
lahko je grda ali pa lepa,
morda je ovita v črnino
in za srečo večno je slepa...

Zgodi se včasih pa tudi,
da v življenju vse mu uspeva,
čeprav se posebej ne trudi,
lahkotno skozi dneve prepeva...

Povedal si mi, da imaš me rad -
srce ob tem je moje vztrepetalo.
Rosilo se oko je vsakokrat,
ko znova je tvoj SMS prebralo.

Občutje, da pomenim nekaj ti,
toplino po telesu mi preliva.
Šepet globoko v duši pa svari,
da morda se nevarnost v čustvih skriva.

Edini si, ki kaj pomeniš mi,
a vendar to še ni dovolj za srečo!
Verjemi - vse na svetu dala bi
za zvezo s tabo toplo in ljubečo!

Ljuba Žerovc

Smaragdna modrina voda
pleše skalovju naproti,
se v Tvojih očeh lesketa,
tihoto soteske premoti...

V senci negibno počivam,
ko hlad me ovija tesnobno,
v Tvojem pogledu uživam,
uživam modrino zagrobno...

Vstopam v Tvoje oči,
mraz in vročina skelita,
mi daješ in kradeš moči,
je zavesti ograja prebita...

Nizko letijo, se jate držijo,
njih glas vreščeč odžene me,
srce moje čez obzorje zre,
kjer megla v morje spušča se.

Se zbrisala ločnica je obzorja,
ni prehoda več neba in morja,
več prehoda ni med TU in TAM;

pa vse bliže mi prihajata,
nebo in morje v megli združena,
srce mi k sebi vlečeta.

Močne korenine še imam
in ptice ni, ki tja bi me vodila. -
Pa nadela svoja si bom krila!

Ne vidi mene,
ne vidi, da imam srce,
zanj sem le nekdo, ki bel je,

z dežele, kjer bogastvo vsipa se.
Pa prav ima -
le tako lahko sem k njim prišla.

A po kaj? - Ne gledat nje,
ki nosijo na dlani še srce,
njih Zemlja me klicala je …

in ko je objela me,
se mi duša je zjokala,
kot da tu šele sem prava jaz postala.

Dan je objela zarja.
Kakor hmelj so njeni dolgi lasje,
ki vžigajo zelena življenja.
Vidim naseljeno hrepenenje v oblakih
in sončna kraljica je vtkana v njihov obraz.

V čigave prsi je vžig položil dušo?
Čutim, da belo jadro šelesti po globini krvi.
Krmar seje plodovito zrnje,
ki mu ga ni treba zagrebsti v zemljo,
da vzklije in obrodi sadeže,
ko se njen zubelj odtelesi.

Jetnik sem tvoj, o vest, kragulj grozeči.
Spominov bridkih slike pokopale
strasti so, prošnje nikdar več pregnale
ne bodo črne sence v moji ječi.

Zaman obupan sem hotel zateči
med svoja se ramena, kjer obdale
dlani so solze greha, da izdale
ne bi ponos, obraz kot grob molčeči.

Zidov sivina tiho ohromila
otrple veke je in vse kar sije
obok zastrl je in stena skrila.

Ni važno kaj storiš,
samo, da se smejiš,
ni važno kaj izjaviš,
samo, da me pozdraviš.

Dokler iz tebe sreča bo žarela,
te rada bom imela,
če ti bo kdaj hudo,
ti bom podala roko.

Po terenu ste hodili,
zraven strašno se potili,
včasih komandirji so zavpili,
če se dobro niste obrili.

Ob večerih res bilo je hudo,
prevečkrat gledal si na uro,
želel bi kar oditi,
svojo drago prebuditi,
in se zgodaj spet vrniti.