Srečna sem – ko slišim njih smeh.

Srečna sem – ko vidim jim srečo v očeh.

Srečna sem – ko jim vedno lažje je telo.

Srečna sem – ko mehkeje ga obvladajo.

Srečna sem – ko nežno z rokami valovijo.

Srečna sem – ko se s tančicami vrtijo.

Srečna sem – ko se jim boki vzradostijo.

Srečna sem – ko v ritmu divjem ponorijo.

Srečna sem – ker z vsem srcem plešejo.

Srečna sem – ker srečne Ženske so.

Jokam, ker gre k vragu še zadnja jesen.
Tolčem se po glavi, ki mi pravi da si kreten.
Si brišem solze, ki po licu teko,
ne zaslužiš si mojih solz, zato.

Jaz odhajam naprej, kot sem želela,
kaj me briga, če te bom prizadela.
Vsaj ne bom edina, ki je trpela.

Eden tistih občutkov,
ki pospeši bitje srca,
nevidna sila nežno me žgečka,
ne morem se zadržati,
moram se smejati.

Občutiš lahkoto koraka,
kot da lahko bi letel,
vse ljudi sveta, rad bi objel,
a počasi spust iš se na tla,
kjer realnost je doma.

Nihče se ne rodi
z granatno jabolko v ustih.
Nihče ni v zapestju sonca
samo telo kamna v vretencih
ali roža, ki ji je sonce
napudralo lica z vekotrajno lepoto.

Ko dežuje pod kožo
in se sol zajeda v telo,
sonce snuje v zemlji načrte
in preseneča, ko te gleda v oči
visoko nad mokrimi napušči streh.

Ujeta si,
zagrnjena,
pred svetom skrita,
sploh veš,
da še živiš?

Hodiš,
Bog ve kje,
strast ne najde te,
lepša od luči, prazne oči,
starka, daj, odpri.

Lep je ta cvet, voljan… in dehteč,
v zreli svoji lepoti žareč,
cvet sreče, obeta ljubezni
in užitka polnega slasti,
ki vsega te prevzame,
pelje v svet čutne omame…

Kako malo si
vredno meso,
najmanjši nož
te razkolje.

Duša, tudi ti,
še teže nimaš,
ti,
imaginarni nič.

O, smrt,
kako te želim,
tako blizu si,
odrešujoča,
večna pozaba,
tako globoka,
prazna,
hladna.

Konec je najslajša sladica,
je vrh s katerim sem dosegla vse.
Je kolač in je potica,
pa če sem uspela ali ne.

Konec je, in čeprav mi je hudo,
moram hoditi naprej,
tudi tam kjer ni vse ravno,
moram dalje, v svet brez mej.

Konec koncev bo nekoč konec čisto pravi,
in me bo smrt vrnila naravi.
Pa če bo konec mrzel ali vroč,
dejansko bo tako, nekoč!

Prijateljstvo zvesto naj se rodi,
roka roko močno drži,
smeh in radost prebudi,
odvzame žalost, odvzame skrbi.

Pripravljena tega sem se držati,
le upanje mi moraš dati,
da vredno se je truditi,
srečo tebi pokloniti.

Razum je začrtal ničlo brez vrat.
Vrtenje v krogu. Bela lista začrtuje um.
Igranje na strune jezika se dviga
in vabi zven kodiranega glasu iz vesolja.
Nastane ideja – oblika – lik.
Roki rišeta druga drugo.
Ena hoče izstopiti iz druge
v tretjo dimenzijo.

Želim si, da moja pesem ne bi bila zapisana.
Presenetljiva zanka na ravni opredelitve.
Oko je ukrivljeno. Pišem. Ideje so odsevi.
Oblike samopostavitve. Suženjsko romanje.
Spoznanje enega v mnogem.
Horizontalne niti tečejo skozi prostor.
Kristalni biseri so se sesuli iz pletene košare.
Zlata kita se razpleta. Povoskani lasje zorijo.
Alkimistični mit z demiurško formulo.
Pesnjenje iz molekularne logike žive snovi.

Ugrabljen iz niča,
da bi spoznal hudiča,
da spoznal bi tisto stran,
kjer umira se posran .

Rojen, da bi bil rolada,
spretnost, zvok in limonada,
da nihče, ga nima rad,
le obad, le obad.

Školjka iznakažena,
duša preobražena,
nikoli iz teme,
zavrženo seme.

Razum in vse norosti,
le navržene obresti,
za izgubljeni raj,
sorodstvo z Bogom,
po podobi, dota, ki boli.

Polbratstvo z Luciferjem,
dejstvo že pred Evo,
greh integriran davno v prah,
v katerega se vrača,
ki sebe imenuje človek.

V notranjem telesu se mi je prikazala
neslišna samota, ki je zdrsela skozme
in vžgala prijetno dišeči vonj.
Približal se mi je s patino spomina
in z neskončnimi pogledi veselja
pod sončno pečino, kjer se sprehaja
moje golo telo s pahljačo mrzle kože.

Zbudi se iskra iz dolgega spanja.
Nagovorim jo z razpokanim telesom
in cvetlice iztegujejo roke iz mene.
Med vrtinci sončne luči, kjer ima sleherni
gib svoj prostor, blagoslovljen s hranili,
se dviga vzgon rasti in mu pokajo šivi,
ko se rešujem življenja, da bi živela.

Čelo, ob spremljavi klavirja -
žametni zven njega strun
me boža nežno prav do srca,

harmonija mehke melodije
ponese v neskončne me širine,
v globine temnega morja …

in kot neznanih daljav odmev,
še violina zapoje – srce moje
pa v bridkosti vztrepeta:

***

Ozri se v plamene ognja,
ki si jih pustil za seboj
in položi samo majhno iskro
na jezik otroka, ko boš klesal
in klical v njegovi oči
svoje vzhajajoče zahajanje,
samorazpiranje semena v sončni cvet.

Sestopajoče gibanje
se pretvori v horizont zvena,
po prvinah se plazi in liže sol,
dokler ne zaiskri in vzdihne,
stopničasto vezano na najvišje okrasje
rok, ki z igrivostjo ustvarjajo
nov lep in žareč svet drstenja.

Temni plašč razpela
noč je čez obzorje,
ne vem več: kje jaz sem
in kje je morje;

kar slišim,
glas je mojega srca,
kar slišim,
globine so morja;

sreče ni, ni žalosti,
ni bolečine, ne strasti…
le: Jaz sem -
in kot da me ni.

Samo dva koraka je treba stopiti
do sonca
do človeka
do konca

Ko hodim po drobnem pesku,
stopam po pesku, ki je moj,
in po cesti, ki je moja
in gledam pokrajino, ki je moja
in nebo, ki je moje
in Zemljo, ki je moja
in Sonce, ki je moje
in Mlečno cesto, ki je moja
in Vesolje, ki je moje.
Kot sem jaz tvoj
slehernik.

Samo dva koraka je treba.

Svoj mračni spev si divje mi zapela.
Kot kazen stvarnikova so zadele
pogledov tvojih plameneče strele
mi dušo, da ne bi več hrepenela.

Zakaj trpim, zakaj si me uklela,
zakaj pasti so tvoje me ujele,
zakaj so slutnje mračne me prevzele.
Preklet naj dan bo, ko si razodela.

Iskal luči sem, kjer sta kraljevala
tema in mrak, kjer tudi slep razkrije,
da smrt je, kar pred mano si skrivala.

Sem losos. Živela sem v oceanu.
Zaganjam se v nasprotni tok reke.
Prinašam ribje misli k izviru.
Kričim vase in se zaganjam v zibelko.
Skakam po slapovih navzgor.
Kakor nora se upiram.
Moč popušča.
Upiram se oviram.
Diham zračni tok reke,
ki kljubuje moji moči.
Sem riba brez imena.
Pod slapom izvira umrem.

Ti si kakor srečna zvezda,
ki mi kaže pravo pot,
ti si kakor angel,
ki me spremlja vsepovsod.

Zato tvoj smeh in jok,
bo tudi moj,
ko boš ti z menoj.

Kje si deklica črnih las in globokih oči?
Iskrivega nasmeha ljubezen,ki v tebi spi.
Počiva tvoja duša v naročju večernih zvezd
Nemirna kot veter te življenje nosi zdaj
Pojdi naprej nikoli ne oziraj se nazaj.

Le potuj, potuj po življenju draga moja
Naj ti večno sije sonce na tej poti
Prepričana vase,naj te nobeden ne moti
Ponosna bodi vedno in vsepovsod
Tudi takrat,ko bo noč in polno zmot.

V puščavi
sem videl pošast,golo zver,
čepela je na tleh,
v rokah je držala srce
in ga žrla.

Se prileže?sem vprašal.
Grenko je-grenko,je odvrnila
Pa vendar mi tekne,
zato,ker je grenko
in ker je moje srce.

Stephan Crane