Potopi se nežno
v mehkobo srca,
tja, kjer gnezdijo ptice;

se v rahlega puha
objemu spočij,
kot nežno to delajo ptice.

Jesen je prišla,
pa pride zima…
in zdaj boš moral - vzleteti!

Prazno zrem v tišino prostora,
valovi glasov se poglabljajo v dušo,
plamenček sramežljivo sveti na črne stene,
vsak val ga rahlo predrami,
da vzplamti višje,
nato spet tišina in svetloba pojenja.

En trenutek ugašuje,
spet drugi gori, kot še nikoli poprej.

Trudim se da gori, da ne ugasne,
a tako težko je,
če ne veš za koga naj bi gorel, za koga svetil.

Iskal sem le, kar duša je želela,
zdaj zrem očaran ti v oči sanjave,
poljubljam željno ustnice bahave,
prižemam se na prsa vzplamenela.

Kot da bi uročiti me hotela,
spustijo ti trepalnice tresave
igrivi smeh na bisere zvedave.
Zdaj vem, nekoč, nekje si me uklela.

Ali ne vidite kaj počnejo?
Z rdečimi cunjami
nam mahajo pod nosom.

Kar nažrite se šakali,
napolnite si vampe s kosi mesa,
napijte se človeške krvi!
Imejte zase tudi roke,
ki so vas božale
in oči, ki so vas gledale.

Sinoči, pozno ponoči,
si meni v sanje prišla,
kot smisel obstoja, bodoči,
si dolgo pri meni bila...

Sinoči, pozno ponoči,
si meni v sanje prišla,
ko duša resnice ne loči,
si polna življenja bila...

Sinoči, pozno ponoči,
si meni v sanje prišla...
Tiho! Srce, zdaj ne joči,
da ne bi ponovno odšla...

Se lahko skrijem tukaj

v zavetju burje in poljuba?

Te lahko objamem gruda ljuba

v srcu slišim šepetati raj?

*

Vem, želeli so te jariti

s črnimi srajcami reke kaliti.

Vem, želeli so ti pankrte valiti

v domače mleko tujo kri izliti.

Kmalu se umaknem,
vem, greh ne bo še poravnan,
zato iskal bom nove strupe,
v kali zatiral prazne upe.

Prevečkrat se je zgodilo,
tokrat se bo zadnjič ponovilo,
končno bolelo bo do smrti.

Gledam ti,
globoko v oči,
srček zadrhti,
zame lepših ni.

Lepa si,
kot angel iz noči,
kraljica iz sanj,
zame lepše ni.

Žametni glas
in mili obraz,
poslušal bi te
in gledal ves čas.

Svet je velika čakalnica
z modrim stropom, zelenimi stenami
in tlemi, na katerih odmeva moj korak.
Sem prebivalka v drevesih in popotnica
sivih tlakovanih cest, prepuščena
barvam življenja in sencam samote.

Vame tonejo ladje ljubezni in jaz sem
kapetanka na njihovi palubi.
Plovba je dolga in kompas mi je padel
v morje. Vodi me zvezda večernica.
S seboj nosim lahkotnost njenega bivanja.
Pesnim s pravljično domišljijo,
ki me vabi, da prižigam svilo neba.
V kristalnih dvoranah noči sem kneginja
na prestolu rož svoje duše.

Slišiš ptičje petje,

slišiš narave glas,

ki te vabi v svoje zavetje,

v svoj mali svet,

svet, ki ne pozna solza,

temveč te obdari,

z najlepšimi stvarmi.

Hvala ti, Bog,
za pesem srca,
ki poljub Tvoje ljubezni

jo nežno v srce mi poda;

sanjam mojim
nadeneš krila
in poletim v nebo,

kjer vpete resnice Tvoje so.

Svetu ni ime Zemlja, svetu je ime Čudež.
Brezhibni ples poklonov planetov se je zvrstil,
ko se je v njem zbudilo fizično čustvo,
ta perpeuum mobile v nezmotljivem gibanju.
Človek je postal tolmač njegovih skrivnosti.
Vendar ne more razložiti zakaj duha
ne more uzreti v zrcalu. Duh je brez oblike.
Je v drugi dimenziji, vstopa v tretjo.
Neprestano vstopa in sestopa neviden.

Praviš, da nočeš več
biti ledena kraljica,
našemu mestu v okras lepotica,

si spoštovana, oboževana…
a prave ljubezni še nisi spoznala,
saj si se bala, da bi krona ti pala.

Praviš, naj zamahnem s čarobno palico,
da razbije led obrambe se srca,
povrne pretočnost se Zemlje in Neba,

V skorjo bukve sva vpisala,
začetni črki dve,
v mladosti, kot sva znala,
v mladosti, kot se sme...

Ko se sme ljubiti,
brez pregrad, ovir,
ko se smeš boriti,
za svoj notranji nemir...

Tam slišal sem peklenske melodije,
tvoj bes, razpenjenih valov bučanje,
tvoj srd, vrtincev ples, čeri ječanje,
tvoj glas, vetrov rjovečih simfonije.

Naj duša smrtnih strupov sto izpije,
naj večno se pogreznem v tvoje sanje,
naj grenko moje se konča iskanje,
kjer veter divje se z valovi bije.

Sreča, ki me obdaja,
z nevidno silo me opaja,
mi daje občutek lebdenja,
lepoto hrepenenja.

Povzdigni me,
do modrin nebes,
naj mavrica začne svoj ples,
naj duša počasi se umiri,
ljubezen srce napolni.

Roka odnesi mi črke
v kraljestvo besede »Ljubezen«.
Odnesi mi črke v besede:
»Dragi, kako si mi ljub«.
Udeleži se plesa črk,
ki se bodo razporedile v par
v besedah: "Ljubim te!"

Je zacvetela prepozno,
ni želela v mrazu umreti,
v mrazu, bilo bi res grozno,
v mrazu, toploto želeti...

Je ivje cvetove zažrlo,
hlad je liste ubijal,
ne, ne bo še umrlo,
barvilo bo cvet še razvijal..

Telo se preraja,
medtem ko prvine duše
znova oživljajo.

Ko še ne ve
ali je cvetje ali ogenj,
zapre oči, liste in tli.

Ker je svojo uganko zakopala,
ne more spati brez njegovih oči,
ki iščejo globoko v njeni duši
odgovore brez vprašanj.

Ko sva spet se rodila,
Na Svet ponovno prišla,
da bi spet naredila,
kar ne bi smela bila...

Nič naju ni izučilo,
ne bolečina, ne strah,
saj telo je vse oprostilo,
za naju, odšlo je v prah...

Nalagam si vrednostno zapoved,
živo, otipljivo, zavezujočo zahtevo.
Bodi v skladu s tistim,
kar se bo iz tebe rodilo v prihodnje.
Dopusti si, da si človek med mrtvimi,
kjer je meja med možnostjo
in prestavljenim v ozadju jezika.

Tam je vera in ogenj,
da jabolko v ustih dozori.
Narečje telesa gre skozi usta
in ga drži za uzde skozi glino.
Skozi usta shodijo noge.
Skozi usta se sprehaja bledolična presta.
Skozi usta se sprehajajo prečiščevanja,
čudeži in paradoksi pogube.

Poslušaj govoreči šum valov!
Za vrtovi drhtijo oljke, platane
in ves mediteranski svet.
Poslušaj ta pogovor narave,
poglej to prelivanje senc,
ki te kliče in vabi,
da te ponese s sabo v modro.

Dogajanje ustvarja čas.
Čas je člen, ki poveže verigo nastajanja
v trenutek dneva, ki ga že požira noč.
Iz ust besede in dejanj se oblikuje spomin.
Trušč izgine v svet tišine.
Čas je jez, ki utaplja količine,
ki ne morejo priplavati nazaj k izviru.
Je bodalo, puščica, ki kaže na vse strani.