Kar nekaj let dlje sem na svetu kot ti,
in vedno več las mi na glavi sivi.
Po letih lahko bi ti mama bila,
zato kar ne morem dojeti tega,

da mene ljubiti si najbolj želiš,
da željno po meni ves čas hrepeniš,
da storil bi vse, da ljubila bi te,
da rad bi podaril mi svoje srce.

Priznam, da mi vztrajnost tvoja je všeč,
da mi tvoja čustva niso odveč.
Čeprav te še sama ljubiti želim,
obenem te želje se v sebi bojim.

V čaši Terana
je solza rdeča,
je kaplja oprana,
kot kri je svetleča...

V čaši Terana
je morje valov,
je zemlja zorana,
blagoslov je bogov...

V čaši Terana
je kraško srce,
si v njemu umila
je burja lase...

Hotel sem le, ljubezni da užije,
posrka željno vase sladko vino
pohotno mi meso, a le praznino
je zapustila slast, zdaj sram me bije.

So le zato me strle iluzije,
kaj le zato sem dvignil se v višino,
da brezna bi spoznal brezup, globino.
Da prah sem le, zdaj vem, telo ki gnije.

Kaj bal bi smrti se, saj prst razkraja
le rane bolne, solze v kup pepela,
kar vzklilo je iz nje, si spet pripaja.

Tole pišem zate,ker zdajle mislim nate
Na papir to lažje gre,kakor iz ust besede vse
Rad bi bral ti misli,ko pogledam te...
Ali pa včasih bolje je,da vsega se ne ve.
Včasih sem pisal verze,rime,pesmice
A že dolgo od tega je,ker želja zamrla je
Zakaj tako je jaz ne vem,ker zase pisati verze je težko
A za druge pač to lažje gre,posebaj o nekom,ki tega vreden je.
In ti verzi so se rodili zate,ker vedno mislim nate
Ko brala boš te vrstice,vedi to,da te besede niso iz glave mi privrele
Ampak iz mojega srca,ker drugače se res pisati ne da...
Vem ,da v tebi plamen močno gori,ki komaj krotiš ga še...
A naj te to ne moti,ker z njim pač greješ tiste,ki vredni so te...tvoje topline
V tebi skriva se vihar,ki včasih ga prebudiš in takrat si zaželim
Da v tvojem vrtincu se zgubim...zaspim.

Si pismo mi pisala,
na moj stari naslov,
a vedeti nisi znala,
da tja ne hodim domov...

Še vedno me rada imaš,
misliš name vsak dan,
deklica moja, ti ne znaš,
da sem že davno oddan...

Imam družino, otroke,
ženo, ki zame skrbi,
plačujem za hišo obroke,
to se v življenju zgodi...

Spustila se je noč,
nad menoj, nad mojim mestom,
videl sem podobo njeno,
stopil sem k njej,
z ramo ob rami,
v senci njeni,
in s temo postal eno.

In ker zdaj sem noč,
ni me strah,
strah se je naselil drugam,
strah je povsod,
strah je v ljudeh,
ki križajo mi pot.

Reci mi,
je napaka, da te ljubim,
je napaka to, da le zate živim,
reci mi,
kaj sem skrivil, da me sovražiš,
da pred vročim srcem stražiš,
vse noči.

Srce je tvoje oklep čez in čez,
postalo,
od vseh na svetu, le zate mi je stalo,
a tebe v mojem srcu ni več.

Vsak je moj korak poljub ljubezni,
ki ti jo daješ mi,
ko vlažna že pripravljaš se za spanje,
da povrneš svoje si moči.

S teboj bom spala, Zemlja mila,
sneg prekril bo najine poti,
noč me v črno temo bo zavila,
umirila moje bo strasti.

Leteli bova mimo zvezd
po prostranostih vsemirja,
v večnem ciklu harmonije,
vedenja, da sonce spet posije.

Ti veš, da trava zame ni nujno
zelene barve
in da je poljub lahko tudi
pomarančnega okusa.
Jaz vem, da vonjaš moj parfum
še dolgo po tem ko odidem.
Ti in jaz pa ne veva koliko časa bo še tako.

Mrcvarim besede, jih okusim, povoham.
Shranim jih
na otipljivo resnico,
na čelo svojih prijateljev,
na znoj dežja,
pod zavetje kostanjev,
na svoje podrte gradove,
v herbarij občutkov,
vse tiste lepo zavite, snažne
in tudi tiste pritepene,
pobrane na cesti, popluvane.

Naučil si se igrati na pojočo žago in liro,
spomnil si se na nek libreto za zmagoviti muzikal,
kazal si se celo z obrazom filozofa in pesnika,
vsakega po malem s svojim elementarnim užitkom
biti v belem krompirjevem cvetu tajni žarek,
prepletati svoje notranje razpoloženje
z orkestracijo barv zelene govorice in zvočnimi
happeningi, po katerih plešejo drugi svoj čas zorenja.

Da, prav zanimiv človek si, s šaljivo napako,
da me ustvarjalno presnavljaš. Kakor tvoj hlap sem,
in ko tuhtam kdo si in koliko razumevanja imaš zame,
ugotovim, da moram spoštovati vsa tvoja dvoumja
in tvoj pragmatični razum, celo tvoj glas moram častiti
ko poješ, saj si vendarle poleg filozofa on pesnika tudi pevec
na svoji srčni strani. O tem ni dvoma, saj se daješ kot darilo
in jaz te sprejemam med svoje izkušnje kot presežnost.
Iz vsega se človek kaj nauči in vsak pogovor deluje fantastično.

solza debela,
polna grenkobe,
polna bolečine
padla je na črno,
žalostno zemljo.

in iz žalostne zemlje,
je zrasel prelep,
prečudovit,
dehteči rdeči cvet.

bila je tema,
tema pa je dom zla,
dom prevar in laži.

mnogi so zatavali v temo,
se ujeli v pasti prevar in laži
in postali so sužnji hudiča.

mnogo od teh še vedno tavajo v temi
in slepo služijo njemu, hudiču,
poglavarju pekla in teme.

bežim, bežim, bežim stran,
daleč stran
od poznanega sveta.

bežim, bežim, bežim stran,
tja v daljavo,
tja v neznani svet.

kako srečen,
zelo srečen,
presrečen
je ta svet,
ki misli,
da ve vse
in vse zna.

Nežna lepotica z vranje črnimi lasmi,
mi bogato je ogrlico nadela,
v kateri zvezdic odsev se blešči,
z roko drobno zlate uhane zapela,

z obročki gležnja, zapestji obtežila
in mehko mi ovila z ljubeznijo telo
v belo, z zlatom pretkano blago,
v sari svoj, ki ga na svatbi je nosila.

Me ovila je v svoje hrepenenje,
radost, srečo in trpljenje,
me posvetila v svoje je življenje. -
Z željo, da v njem jaz bi zaplesala.

V meni je praznina.
Okrogla
se kotali po zunanjem robu,
grozno odmeva.


Pridi k meni.
Naj te objamem
in na tvojem ramenu
izjočem navidezne solze,
ki bodo sprale
to praznino
v meni.

Odprla bom srce,
da hrepenenje se rodi,
brž, ko snežinka
na zemljo se spusti.

Takrat bom tukaj,
da sprejmem lepoto,
ki bo letela z neba,
da pospeši se moje bitje srca.

Ko bi le imela barve s seboj,
da ujela sij rumeni bi v zeleni
in zeleno ujela bi v modrini,

da ujela svetlobo v teh bi očeh,
dobroto ljudi, njih radost, njih smeh,
nedolžnost in nežno milino…!

Bom odnesla s seboj govorico srca,
ko beseda nepomembna je,
le stisk roke in objem pove ti vse,

Stisni me močno
v topli Tvoj objem,
kot ženske to počno,
da več drugam ne grem...

Objemi me toplo,
objemi moja krila,
da nama bo lepo,
Ti znaš, moja draga, mila...

Zdaj, draga moja, mila,
mi daj toplino Tvojo,
v snop mi zveži krila,
zaveži to ljubezen mojo...

Lepota neopisna,
je ta snežinka mala,
ki počasi spušča se z neba,
da srce nežno ti zaigra.

Prav prijeten je občutek,
ob pogledu na roj snežink,
ki proti tebi letijo,
sledi na tebi še pustijo.

Okolico nam okrasijo,
s snežno to belino,
ki v srcu pušča radost in toplino.

Lok prav pošteno Amor je napel,
je tisočkrat me že v srce zadel.
Umiram, po ljubezni hrepeneča,
brez upanja, da doleti me sreča!
Iskrijo v mojih se očeh solze -
morda me strah je, da so sanje le.
Tolažim se - morda pa prideš kdaj,
enkrat v januarju v moj mali raj?!

Ljuba Žerovc

Naj te pospremim v svet - brez besed,
saj slišala ne bi…

Občudujem tvoj pogum, tvojo smelost,
tvoj čut za pravico in resnico!
Ponosna sem in zaupam ti - a še vedno …

bi te rada varovala, moja hči – pa ne smem,
namesto tebe bi trpela, moja hči – pa ne smem,
vse gorje bi nase vzela, moja hči – pa ne smem!