Pogovarja se samota ob štirih zjutraj
s tetovažo hrupa na moji koži
in ostanki črnila na slečenem perilu,
zvesta kakor luč, ki hodi med ljudmi
s krili nevidnega angela in mi varuje
mlečen zob v intarzijah spominov.

Dlan razpira konice prstov proti nebu,
a druga roka čuti bolečino na pregibu
mezinca, kot bi v njem živelo srce
in prebivala duša, ki rije in riše po
papirju in vanj naseljuje pesmi
iz svetlobnih poti, ob prodiranju skozme.

sem izjokala oči
solza več ni
le boli

v gozd bi šla
kot zver tulila ranjena

sem ranjena do dna srca

izdal si me
izdal ljubezen najino
nevede
a kar boli je premočno

Priklenjen kakor v satanovi ječi
objet sem v črni pajčolan tišine,
sled greha v duši nikdar ne izgine,
ljubezni ni več, je le strah preteči.

Edina slast, ki moram ti ustreči,
da čutil dih bi demonske bližine,
naslada kužna, nimfa iz globine,
jetnik sem tvoj, o vest, kragulj grozeči.

Iskal lepoto sem, ki sen jo krije,
svoj mračni spev si divje mi zapela,
tam slišal sem peklenske melodije.

Narava v miru počiva,
nebo s snegom jo pokriva,
naša srca hrepenijo,
le česa si najbolj želijo?

So to darila,
ki Božiček jih prinaša,
lepe misli, ki v daljavo nas odnaša,
morda ljubezen in toplino,
preživete trenutke z družino,
morda prijetne zvoke melodije,
da srce nežno zraven bije.

Za vse večne čase
nekdo Te občuduje,
da pozablja nase,
samo Tebi se raduje...

Občuduje gibe nežne
Tvojega telesa,
ki igrajo melodijo
naravnost iz Nebesa...

S pogledom boža
Tvoje nežne prste,
nedolžne, kot je roža
prav posebne vrste...

Ljubezen je najina malo drugačna -
jaz ženska, ti ženska - a komu to mar?!
Je najina res odločitev napačna,
da bova postali ljubezenski par?

Je čustvo ljubezni zakoncem le dano?
So čustva stvar duše, so le stvar teles?
Področje ljubezni je neraziskano -
Je strast? Je to čustvo? Morda nekaj vmes?

Uživanje v strasti nam je prirojeno,
zakaj naj izrodek bili bi midve?
Sva ženski, sva moška - to res je vseeno,
če čustvo iskreno iz naju privre.

Na strunjanskem travniku
sem opazila morje belih marjetic
in spomnila sem se, kako mi je mama
ob njih umirala.

Bila sem otožna in opazila,
da me je lišaj že skoraj prerasel.
Sanjala sem utrujenih nog in zaprtih oči.
Opazila sem, da si želim ljubezni.
Bila je noč, ki je pila mojo ljubezen,
da bi jo jutro rodilo na novo.
Čas prazni in jo napolnjuje.
Nikoli tema ne zakamni srce.
Jutro nadomesti manjkajočo
zgodbo govorice noči.

Zvezde nikoli do kraja ne izgorijo.
Ostane svetloba, ki se privesi v jutro.
Zbudi domišljijo in želje.
Požene kolesje časa v zaris gibanja srca.

Prijatelj, si mar na tretji stopnji,
na stališču in sečišču znanosti
bolj napreden, bolj razgledan?
Si mar zaradi svojega mišljenja
kaj več ali kaj manj vreden?
Si se mar spotaknil ob znanost,
si presotopil čez reko Rubikon
in svoje mišljenje sprejel kot slepilo,
utvaro? Če si se razvil z njim,
ga ne moreš reducirati na fiktivno.
Preskočil si od golega dražljaja do znamenja.
Znamenje je dobilo določen pomen.
Ali nista ti in tvoje mišljenje eno in isto?
Je mar iluzija biti, če pa se je izoblikovala
šele tedaj, ko se je že zgodila bít tvojega bitja.

Tvoj dih ob meni,
Tvoja dlan v moji,
vse mi to pomeni,
dekle, poljubi Tvoji...

Ne, ne vzemi,
srce mi pusti,
nevarni so objemi,
ko mi kradeš z usti...

Dišim po Tebi,
v meni je Tvoja kri,
imam Te v sebi,
po Tebi vse kriči...

Mesto, v katerem bivam, je nevesta v belem oblačilu.
Vanj sem prišla davno tega, pri triindvajsetih.
V belem oblačilu. V slogu svoje mladosti in svojih sanj.
Mislila sem si, da je to vzorec nebeškega Jeruzalema,
morda z vlogo srednika med dvema svetovoma.
Spoznala sem, da je telo Kopra grajeno v obliki
kamnitega ščita in ne iz vitic, lesa, usnja in kovine,
kot so spleteni grbi s ščiti sumerskih konjenikov,
ki sem jih videla naslikane v zgodovinski knjigi.
Belo oblačilo je bilo zame kakor dekliško svetobolje,
ki sem mu pripisovala poseben svetliški pomen.
Dotaknila sem se ga, kakor da bi pozabila
na cilj svoje poti in svoje nabreklo srce.

Tesnobno poslušam odmeve korakov,
ki s tlaka pod oknom se slišijo sem.
Morda sreča vsula se bo iz oblakov,
in tvojih korakov bom slišala zven?!

Že dolgo me nisi nikamor povabil,
in moj telefon že vse dneve molči.
Bojim se, da name povsem si pozabil,
da nehal ljubiti si me, me skrbi.

Sprašujem se v sebi, če sama sem kriva,
ker zame preprosto ne zmeniš se več.
Morda pa srce le resnico odkriva,
da moja ljubezen ti že je odveč.

Izgnana bo poslednje stihe pela
osamljena mi duša, kot prosila
vetrov čarobnih bi za svoja krila.
Nikdar na njih ne bo več poletela.

Po snu bo izgubljenem koprnela,
ko med zvezdami sama bo blodila.
Začarana bo tavala kot vila,
da našla mesto bi, kjer je počela.

S svetlobnimi se kosala bo leti,
iskala stvarnika bo lik svetleči,
kjer sonce se blešči in luna sveti.

Hrepeniva po telesih, ko nisva skupaj.
Boleče si želiva....

Kako naj srce razumu pove,
da lahko verjame, da to ljubezen je?

Bolečina izgine, ko sva skupaj.
Nič si ne želiva...

Lahko govoriva,
lahko molčiva,
lahko se smejiva,
lahko sva igriva.

Lahko sva vse, ko se igrava,
saj verjameva, da ljubezen imava.

Si misel, ljubezen in opoj,
si sreča, saj si ves moj.
Imam te rada in si te želim,
vsak trenutek, ko živim...

Želim te ljubiti, objeti
in vsak trenutek ob sebi imeti.

Srečna sem, ko mi srce govori,
čutim te, ko zapreš oči.
Rečeš mi, lepo mi poveš,
hudo ti je vsakič, ko od mene greš.

Si moj,
ko se zagledam v nebo.
in ko ugledam lune soj
lahko pozabim na temo.

Ni je več.
Čeprav ni zvezd na nebu,
le odmev volkov hropeč
je tam v daljavi, v luninem odsevu.

Jezna sem na volkove,
ki tulijo tja, kar v tri dni.
zaprla bi jih za zidove
in jih kaznovala z vsemi močmi.

To ni pesem
čeprav se v verzih zdi!
To je sramota
današnjih dni...

Nekdo, motena oseba,
ubija nedolžna dekleta,
ker mu je potreba,
ker od rojstva so prekleta...

Ubija, ubija iz zadovoljstva,
država se baje trudi,
mu ni mar Svetega trojstva,
daj, človek, se zbudi...

Oprosti zlato moje, ampak nisi pravi.
Vse je lepo, le nisva za skupaj.
Različna sva si kot ogenj in morje.
Na življenje gledam z drugega obzorja.

Tudi v črnem vidim belo,
Ti pa vedno v belem najdeš več črnine.
Zadovoljna sem s tem kar imam.
Ti pa jamraš, nergaš in stokaš.

Ne moraš dati mi te ljubezni,
Ki si jo želim iz enega preprostega razloga:
Ti ljubiti tako kot jaz ne znaš.
Oprosti srce, zdaj odhajam.

Ne morem, ne morem te pozabiti.
Se trudim, se borim, trgam, žgem.
Ne greš mi iz misli, zasidran v srcu mojem.
Kako naj te odmislim in glave ne sklonim.

Želela sem si le ljubezen človeka, ki
Do bolečine mi podoben
Do krika , do eksplozije v srcu,
Da v žilah kri zavre od take vročine.

Neubogljiva solza, trmasto želi
po mojem licu se sprehajati.
Ne, nič več me ne boli.
Le drugega ne morem ljubiti.

Takrat sem si želel,
v tujih rokah,
tople kože,
zorane njive,
kjer sadil bi rože,
le želel,
imeti nisem smel.

Ko sem božal smrt in hlad,
mi ljubezen je ubil prehlad,
le kje bila si,
nisi vedela takrat,
še slutila nisi,
da v pekel,
sem te šel iskat.

Tu, zgodba se konča,
godba utihne, odigra,
svetloba ugasne, spusti se mrak,
zavesa pade, poleže se prah,
aplavz zadoni, izzveni,
noge odidejo, ostanejo uši in miši.

Zrak se umiri,
pobegnejo uši,
poskrijejo se miši,
škripa v šepetalski niši,
spet se nekaj sliši,
groza grabi sedeže,
za sceno, nekaj se odpre,
brizga, maže stene,
zgodba znova, drugače se začne.

Pridi,
spolovila so pripravljena,
razsodnost zadavljena,
erogena cona poplavljena,
vsa tehnika vključena.

Po pravilih:

bat po cilindru,
v štiričetrtinskem režimu,
pri uporabi dveh,
nikoli brez zatiča,
trdo, ostro,
naj se pregreje.

Moje mi telo je voz za potovanje
v kraljestvo bolečine, čustev raznoterih,
vsezadostnost omejenega razuma.

Ljubim ga, kot ljubim to življenje!

Ko gledam mavrice pozdrav z neba,
oblakov igro v objemu rdeče zarje,
sem srečna, ker prav na Zemljo sem prišla.

Ljubim Jo, kot ljubim to življenje!