Na velikem vretencu okamnele živali
je kalilo seme in pridobivalo ude,
s katerimi bo duh živali vstal od mrtvih.
Novo življenje je skupnost vseh dejanj,
ko iskra duha drobi lupino smrti
in se prebije iz svoje dolge žalosti
kot preproga trave in dreves.

Iz globokega sna je vznikla cvetlica.
Gledala sem jo pod drevesom,
kjer nič ni večno uspavano
in v meni se je prebudilo upanje,
da bom nekoč žuborela
po tej ravnici in slišala glasove,
ki se mi hočejo razodeti
in me obdariti s spoznanjem.

Spet v prstih čutim nemir,
v srcu strast!

Spet kamna čutim toplino,
vlažnost gline,
voljnost materije grobe,
ki poljub moje notranjosti
da ji nežno milino;

da mehkobo,
kot dekliški so boki,
moč čvrsto, kot
v žilavi moški je roki.

Sanjarjenje prepovedano!
Prav tako živeti v preteklosti.
Malce manj sladkobnosti bo izboljšalo okus.
Izvirnost, pristnost in sproščenost naj
nikar ne manjkajo med vašimi vrlinami,
med njimi pestrost naj zavzame tisto mesto,
ki ga med začimbami zaseda sol.
Enakovredno tem sledijo
nazornost, razumljivost, jasnost.
Kratkost in jedrnatost naj podkrepita čut za to,
kar je resnično na mestu.
Naj vaša navzočnost postane zaželena in potrebna,
torej bodite dovolj spretni, da uvidite situacijo
in dovolj prepričljivi, da boste z gotovostjo očarali.

Večna brezhibnost.
Niti sledu utrujenosti.
Vedno brez napak
in na pravi poti.
Vedno pripravljen pomagati
in biti vsepovsod, kjer je treba.
Biti vedno in za vsako ceno prvi.
Smehljaja, dobre volje se naučiti,
jezo potlačiti, pregristi,
vse za narodov blagor,
ki daruj mu še srce…
Na istem mestu stopicati
in študirati pravila,
iskati špranjico,
ki nekaj ti srca še dovoli.
Slovesnost in vsestranskost.

Zunaj tak lep dan,
ti pa čisto izmozgan in zgaran.
Kaj bilo je, ne poveš,
samo: »Nič novega,« in greš.
Prisilim te, da govoriš z menoj,
a ti me ne poslušaš,
čeprav daješ dober vtis,
si z mislimi nekje drugje.

Seveda, saj si njen.
Tega že ne bom pozabila.
Ne bom se tako spozabila,
da bi te osvajati začela.

Vem, da si nekje.
Da skrivaš svoje srce.
Zame le.
Da mi boš vse!

Vem, da me čakaš še.
Da čakaš da odrastem,
da prihajaš, počasi a prišel boš že!
samo da moje drevo še malo zraste.

Da se moje morje umiri.
Da se jadro posuši.
ki so ga valovi popolnoma premočili,
ni se vdalo, čeprav so ga tako močno usločili.

Hrepenenje upepeljuje sonce,
hrepenenje spodbuja širjenje vesolja,
hrepenenje je minevanje in preseganje,
hrepenenje je slast življenja.

Je prosojna snov, ki nosi srce
med utripanje beline, kjer se misel
dotakne svetlobe, lasnic neba
in jaz se vsa znotraj razcepim
na mnogotere misli svojega
hrepenečega bistva.

V hrepenenju spoznavam niti,
s katerimi sem zvezana na neskončnost.
Hrepenenje je ladja sredi razburkanega morja,
s katero se pelje duša na svojo pot.
Hrepenenje sladkih mamljivih malenkosti,
plavajoča lučka v zibajočem se užitku vala,
ki odpira in razmika nebo, razpira naročje
in vanj vstopajo igre poživljajoče sreče.

Vstopila je v prazno dvorano.
On je ostal zunaj.
Skoz stene je zrla vanj.
Ni ga mogla sleči.
Stena je bila vmes.
Nadel si je rokavice in jo jemal.
Zleknil se je vanjo:
tedaj je vedela, da on pripada noči.

Spreminjala se je v kruh.
On jo je jedel.
Preslišal je žensko v njej.
Razširil dvorano.
Plapolali so nasmehi kot jadra.
Tišina jih je ukrivila.
Dvorana je bila napolnjena
z brezkončnostjo.

(Iz še neobjavljene pesniške zbirke "Gorečka")

Kraševka, tvoj oder je nem.
Glasilka tvoje besede niha.
Prisluhnimo ušesu!
Komaj slišno je mrmranje,
ki se hrani v večnih posodah spomina.
Ena misel se preliva v drugo
in išče stare poti k svetlobi besede.
Ni mogoče meriti časa z leti,
le z veličino, ki je povzdignila glas v nebo,
kot bi bil ravnokar odzidan, izgovorjen
in v starih podobah zajel zenice oči.

Spoznala si radosti in bolesti vživetosti v igro
in odplesala hip v vetru čez kraške gmajne.
Živela si s hotenji, ki so izpolnili občinstvo.
Usojeno ti je bilo odpotovati še dlje,
vzeti na svoje peruti ves ranjen svet
in čutiti v svojih kosteh rodno zemljo
do njenih korenin; dati glasu krila,
gibu zalet, se povzpeti do sončeve luči
in trositi zlat prah, s semeni povezan.

Nobene škarje

ne izrežejo duše

in trdne volje.


Klavdija KIA Zbičajnik

Leto ki odhaja

naj te opominja,

da dobro vse ostane,

ko solzo smeh ujame.


Zaželi sanje si mogoče,

tudi tebe nekdo hoče,

da ti stisne toplo dlan,

te odpelje daleč vstran.

Sneg naletava
Hodiva po snegu
Razigranost sije iz najinih oči
Snežinke loviva v dlani
Loviva jih z usti
Stopijo se na najinih licih

Zame narediš potko v snegu
Smejiva se
Sva razigrana
Žarečih lic
Svetlečih oči

V dlan sem zajela lunin odsev,
si zmočila obraz,
se prepustila
ljubkovanju besed,
ki so drhtele,
me vabile v svoj objem,
prebujale čute.

Zaljubila sem se v koščke,
ki mi jih je luna radodarno
polagala v naročje.
Ni bila prevzetna.
Ljubkovala je mojo dlan.
Občudovala zvezdice
v mojih očeh.

dotaknil si se me
s krhkimi krili
z ranjenim ponosom
ujetega metulja

tiho pronicaš vame
prebujaš čutnost
drhtim v neznanem
nisi le hipna misel

ne bojim se tvoje krhkosti
ne tvoje ranljivosti
ne lupine spominov
ne zaprašenih misli

*
* *
* * *
* * * *
* * * * *
NAJ SRCE
* *
* * *
* * * *
* * * * *
* * * * * *
* * * * * * *
* * * * * * * *
* L J U B E Z N I
* * *
* * * *
* * * * *
* * * * * *
* * * * * * *
* * * * * * * *
* * * * * * * * *
* * * * * * * * * *
* * * * * * * * * * *
VRATA NA STEŽAJ ODPRE!
* *
* *
* *
* *
* *
_____________________

Če kdaj kakšen dan spet me stres obvladuje,
da iščem v slaščicah svoj notranji mir,
me notranji glas moj tedaj navdihuje,
naj raje si skuham v oblicah krompir.

Če kdaj kakšen dan spet me stres obvladuje,
v gostilni prikličem si notranji mir.
Moj notranji glas me tedaj prepričuje,
da zame poguben je prav vsak oštir.

Če kdaj kakšen dan spet me stres obvladuje,
s tobakom vzpostavljam si notranji mir.
Moj notranji glas pa se name huduje,
rekoč, da so pljuča kot dimljeni sir.

Pozlačeno uho bi se rado dotaknilo glasu,
ki polni luni oči s pogledom poželenja.
Telo njenih sanj se oblači v noč
in spreminja robidnice v diamante.
Ko svetloba noči oslabi
in se sence umaknejo, tedaj spoznam
kaj je luna sanjala v mojih mislih,
ko je tehtala zaklade svoje luči v meni
z utežmi in merili, ki jih jaz še ne poznam.

Mehki obrisi segretih mesečevih kamnov
mi v srcu lupijo puščavske sledi,
ki vodijo do izvira hrepenenja
in do objema luninih svetlobnih rok.
Iz strahu pred spolnitvijo mojih želja
se je odpovedala nočnemu užitku
in sestopila na palubo sončne svetlobe.
V njej je utonila v vesoljno morje.

Počiva tiho jezero v samoti,
pogreza v listju se med sive loge,
nikogar ni, nihče miru ne moti,
le jaz stojim in zrem v zrcalne kroge.

Glej spako, ki smeji se med valovi,
skelet grbav, ki se reži v koži,
glej klovna, lutko s črnimi trakovi,
nečimrno pošast, ki glasno toži.

Poglej, kako si kožo s kože trga,
cefra si gnojne bule, tiho tuli,
in gnusno kri iz ran si srka,
razdražena si lastne kremplje puli.

Spremenil se bom,
še zadnjič,
odšel bom,
daleč kot še nikoli,
tiho, brez slovesa,
vstran, kamorkoli.

Nekam,
kjer sonce sije dlje,
kjer ni skrbi
in nihče te ne prevara,
kjer ljubezen,
prijateljstvo živi.

Laže,
kdor trdi,
da ljubezni ni,
vase naj pogleda,
videl bo, živi.

Drhteča,
lučka v temi,
brli, žari,
srce posluša,
pred zlobo beži.

Z ljubeznijo
zvestoba, vdanost hodi,
zaupanje je pot,
brez grešnih misli
a prevara v konec vodi.

Ziblje roka,
ziblje noga,
cmok v prsih,
črna žoga.

Teče solza,
teče kri,
vse je mirno,
bolečina kriči.

Poka laž,
poka led,
zlo se smeje,
liže med.

Grem tja,
kjer sem doma,
tam nihče,
me ne pozna,
kjer me vsi
sovražijo,
tam sem jaz doma.

Dom čudoviti,
tako nizko,
tako ponižujoče,
trdo in ostro,
poživljajoče hladno,
do smrti,
sladki dom.

365 novih dni,
da se spremeniš,
na novo se rodiš.

V boljšo in razumevajočo osebo,
ki zna se smejati,
vsakemu roko dati,
poslušati in razumeti,
več potrpljenja imeti.
Modrim nasvetom slediti,
nikdar humanosti izgubiti,
se ceniti in spoštovati,
najboljše od sebe dati.