.
. .
. . .

s krili
mehkimi
si dotaknil
se mojega srca

. . . . . . . . . . . .

zaprl nežno mi oči

. . . . . . . . . . . .

in v objemu me
peljal skozi
skrivnosti
noči

. . .
. .
.


. . . . . . . . . . .
. . . . . . . . . . .
ti moj angel si
. . . . . . . . . . .
. . . . . . . . . . .

Kruha nikoli ne mesite ravnodušno,
kruh mesite z ljubeznijo,
dodajte mu svojo radost
in nasmejani obraz svoje duše.

Zadržite dih, ko kruh vzhaja!

Ko spečete zlatorumeni hlebec kruha,
poglejte ga s hvaležnostjo in videli boste,
koliko sonca je v njem.
Največ veselja vam prinašajo
vaše znojne kaplje, ki so primešane kruhu.

Nesmrtni jezdec Apokalipse
na črnosrčnem atu,
čez horizonte izohipse,
leti v strašnem jatu…

Plašč usode plameneči
boke trupa mu ovija,
kanček upanja odvreči,
da duše nam ubija…

Napaja ga tema oblakov,
hrani ga peščice zloba,
mrhovina njihovih korakov,
od zibelke do groba…

Vrtnica.
Svila v laseh.
Odeta v tančico te vabim na ples.
Sem kakor Uršika zala,
plesalce izbiram
in na tihem njihov namen ocenjujem.

Sem fina in brhka,
a nedostopno nejasna in resna,
zasanjana rosna kaplja v pozni pomladi.
Odeta v sanje te iščem s pogledi,
lovim tvoje besede,
na trnih sem že,
ker te še vedno pome ni.
In gledam na uro,
sprehajam se jezno,
štejem minute,
kdaj bo devet,
da končno prideš pome.

Še vedno te iščem in ne vem, če te bom tudi v resnici še kdaj srečala.
Komaj te poznam, a slutim, da bi ti lahko zaupala.
Skupaj bi dobila odgovore na vse najine ZAKAJE.
Poiskala bi predvsem tiste besede, ki so ostale tolikokrat zamolčane.

Zavedam se svoje povprečnosti in neidealnosti,
pa vseeno upam, da me boš nekoč opazil.
S širokim nasmeškom mi boš prišel naproti in me vihravo objel.
Vprašal me boš, kje sem se tako dolgo mudila, da me nisi že prej spoznal.
In dalje mi boš rekel, da bi rad prebiral moje pesmi.

Naj pride do izraza tvoj ponos,
a ne pozabi, da si tudi ti bil enkrat mlad.
Lahko, da sedaj si elegantno umirjen,
a vem, da se ti še stoži po norih dneh,
ko si se lahko brez skrbi zdivjal.
Bojiš se tišine v sebi,
bojiš se zatišja,
težko se krotiš,
v tebi se stopnjuje adrenalin.
Tak je tvoj značaj,
ničesar nočeš zamuditi
in rečeš si:
ena, dve, tri – zdaj!

Spodobilo bi se,
da ne spregledaš mlajših.
Tudi tebe so takrat opazili
in iz tebe nekaj naredili.

V življenju naj bi PREGOVORI držali,
iz njih se nato MODROSTI rojevajo
in padajo na rodovitna tla,
ki so prepojena z domišljijo in s spomini.

Gotovo bo nekaj vzklilo, ko bo tisti dež navdiha mimo,
nekaj neminljivega bo nastalo, kar se bo zapisalo
in bo poznejšim rodovom ostalo.

Radi se izražamo slikovito in prepričljivo,
da vzbudimo pozornost in postanemo zanimivi.
Morda smo res edini, ki smo se na tak način besed lotili.
Enostavno smo se jim prepustili, da so nas nagovorile, se nas dotaknile in nas presunile.
Za seboj sledove so pustile neizbrisne, plemenite in omembe vredne.

Zaprašene strani najinih dni,
kadar koli sva sama, pridejo k nama.
Prav lepo nama je, ko listava po njih,
vse se še enkrat pred nama dogaja,
gledava se, kot da se še ne poznava.

Vse zgodbe sva pustila nedokončane,
kdor si drzne vstopiti v najin svet, se zagotovo bo izgubil,
zakaj to je samo najin svet, svet za dva, igra brez še koga tretjega.

Danijela Premzl

Kot beli marmor v kip kipijo stene,
lokvanjevih cvetov je svetla koža,
arkade mehke svila nežna boža -
rojena si bila iz morske pene.

Iz morske pene pesmi so rojene.
Ljubezen je oltar in tvoja loža,
in kot odpira se najlepša roža,
sonetni stih naj misli razodene.

Je verzov splet le gluh prisluh tišine,
a je le sen, ki izpuhti zarana,
kaj je morda le slep privid temine?

Odpusti sanje mi, zaman izbrana,
vse, kar srce si zaželi, izgine -
izgine smeh - ostane stih in rana.

Dober glas seže v deveto vas,
naša dela spregovore namesto nas.
To smo, kar navzven pokažemo
in še tisto, česar drugi ne vedo.

Pokaži, da si,
pokaži, kaj si,
naj vse tvoje bitje
se razživi.
Vprezi svojo energijo,
porabi jo tam,
kjer jo potrebujejo.

Napravi dober vtis,
za sabo pusti vzorno sliko,
opravi zrelostni izpit,
a obenem ne pozabi
biti to, kar si na tvoj način.

Danijela Premzl

Bodi tam, kjer si potreben,
pridi, ko boš zaželen.
Potem se osredotoči le na bistveno
in svojo vsebino podaj na privlačen način…
Bodi jasen in skrivnosten hkrati,
vendar ne preveč predvidljiv.
Ne štedi svojih čednosti,
ampak jih naredi vidne,
smotrno jih vprezi,
da ti bodo zvesto služile
vedno, kadar jih boš potreboval.
Verjetno že poznaš tisti trik,
kako nekomu zlesti v srce:

Kaplja ti deževna,
kako dolgo
trajal bo
sprehod tvoj
po mojih
očalih
premraženih?

Roka moja
še po robcu
ne trza,
da bi te
za vedno
izbrisala.

Poljub
snežink sveta
prikliče čar noči,
na rob kristalnega neba
vzleti.

Trepet
rojen iz sna
blesk tvojih je oči,
spomin, ki sveti iz pekla
noči.

Jedro je razgnalo oklep svobode.
Iz nedrja je izstopila tišina.
Mati duša v zelenem plamenu drevesa.
Podvodno seme odpluje po strugi reke
in vode poslušajo tok, ki podrsava.
Pod plivkanjem barve lubja tekó v morje.
Pristanišče vzkipi in razbija zasidrane ladje.
Pijanost zaspi v oseki. Stvari obstanejo tam.
Narezana svoboda v koščkih živi uničujoči glad,
govori o vzrokih in učinkih vseh mogočih svetov,
o vseh mogočih prazninah in skrivnostnih naklepih.
V njih je mera duha, slutnja, udarec, pretres.
Med mislijo razberem: po svetu je razneslo novico,
da se človek ni rodil za počitek.
Oko visi v zraku njene dvojnosti.

Režeš mi srce
počasi…

košček
za
koščkom…

hlad rezila žge

kar ostane
prebadaš z iglami

brizgne lava
vroča kri
uniči vse:

Ko joka nebo jaz jokam z njim
In ko sonce posije se dneva veselim
Takrat se zavem ,da spet živim.
Hodil sem po mraku nevednosti
Iskal nekaj,kar še vedno daješ mi.
Je to ljubezen ali prijatelstvo?
Saj ni važno kaj je, samo da je lepo.
V večerih mrzlih,ko sam sem spet
Ko sneg pada in v daljavi sišim tvoj šepet .
Takrat vem ,da spet name misliš ti.
Danes sem zopet sanjal tebe
Bila si ista ,kot tiste mrzle noči,modrih oči
S kapo, ki dišala je po tebi -takrat začutil sem te zadnjikrat

Ali veš,kdaj te senca ljubezni sledi?
Jo spoznaš,ko ti na proti hiti?
Ona vedno o tebi hodi in ti sledi
Ustavi se kdaj,ozri se okoli sebe
Jo vidiš?;kako ona gleda tebe.
Ona je vedno ob tebi misli nate.
Nate skoraj vsak dan...
Le ti jo ne vidiš,ker gledaš drugam.
Iščeš jo v drugih sencah...
Misliš,da tam ona je...
A pozabljaš,da senca,ki ljubi
Vedno ob tebi je...
In moški so kot sence
Vse polno ob tebi jih leži
Boš znala izbrati senco,ki ti nakolonjena je...
Ko izbrala boš tisto,ki bo tebi prav..
Ne pozabi sence,ki ti te verze je poslal...

Srečanje v tišine zavetju
stran od mestnega sveta,
- Oh, saj ti si … ta pa ta! -
sem bila vesela.

A trpljenje v njegovih očeh
mi prebodlo je srce;
je jokal, da preveč je težko
podoživljati vse to…

Pred nama vstala slika je nasilja,
dežela, kjer v pljuča prah prodira,
vročina dušo izsuši, telo,
in lakota v možgane se zažira.

Na zofi leži,
prekriti s ceneno prevleko,
slači si belo obleko,
razpira stegna pred njega očmi;

čopič drhte
poljublja telesa krivine,
strast vročično na platno izliva,
da ga… oh, ja… - ne zarine.

Kričeča ji barva
prekrije milino obraza,
in ona se ljubi
z iluzijo lastnega jaza.

Moje življenje ni omejeno zgolj na preživetje,
ni eno samo čakanje, da se ure dneva izteko
v spokojno noč,
ne zadovolji se s samim dejstvom,
da se najudobneje živi
po liniji najmanjšega napora,
ni ga med povprečji.

Življenjske okoliščine me ne omejujejo,
moj duh ne priznava klečeplazenja.
Upiram se dolgočasju, enoličnosti,
nezanimanju, brezizhodnosti,
životarjenju, brezciljnosti,
neambicioznosti, lenobnosti,
spanju na lovorikah,
ravnanju proti vesti,
pretiranemu popuščanju,
neveri, nevednosti,
brezperspektivnosti,
kopiranju…

Ni časa za počitek.
Nenehno bi se rada zavedala
vsakega trenutka, ki se zgodi,
iz vsega, kar je v meni,
bi želela napraviti
osupljivo kreacijo.
V meni nakopičena energija
kliče po sprostitvi,
moje premalo rabljene dispozicije
me silijo v ustvarjanje.
Samokritičnost je gon
velikih duhov,
zgledovanje po vzornikih
pa nudi širino duha:

Še vedno te iščem in ne vem, če te bom tudi v resnici še kdaj srečala.
Komaj te poznam, a slutim, da bi ti lahko zaupala.
Skupaj bi dobila odgovore na vse najine ZAKAJE.
Poiskala bi predvsem tiste besede, ki so ostale tolikokrat zamolčane.

Zavedam se svoje povprečnosti in neidealnosti,
pa vseeno upam, da me boš nekoč opazil.
S širokim nasmeškom mi boš prišel naproti in me vihravo objel.
Vprašal me boš, kje sem se tako dolgo mudila, da me nisi že prej spoznal.
In dalje mi boš rekel, da bi rad prebiral moje pesmi.

Kakor kres se goličava
razžari v zatonu sonca,
iznad borov poigrava
sama v sebi se brez konca.
Tiho spušča se dremava
ista zarja preko roba.
Na obzorju luč sanjava
iste sence riše znova.
Kras pred mano se utaplja,
iz meglic žari svetloba.
Jasna, čista kakor kaplja
oživi iz sanj podoba.
Lahka, medla kot svečava
jutri spet in vedno znova
ugasnila brez pozdrava
bo, še preden bo njegova,
ista pesem zaigrala
moji dragi vedno znova.