Zakaj preraseš pravljice
in jim ne verjameš več?
Zakaj se ti nenadoma odpro oči
in si prisiljen spoznati še drugi pol?
Zakaj je včasih tako zelo temno,
da ničesar lepega več ne vidimo?
Je enim všeč, kar drugim ni,
je že tako, da s tem računamo.
Kako preradi besede vsepovsod trosimo,
ali se sploh vprašamo, kaj v sebi nosijo?

Pojdi z menoj, pozabi danes, jutri lepši bo.
In osreči me spet, mi razjasni pogled,
naj ob tebi sem kot cvet.

Pojdi z menoj, nasula bova vrtnic si na pot.
Ko prepevava, vsa vesela sva,
ker nov jutri čakava.

Ne reci mi nikoli,
da nisem prav izbrala,
ko tvojo dlan sem vzela,
ker sem na dosegu jo imela.

Vetrič se z listjem poigrava, blag,
Skoz okno opazuje moj pogled ga vsak,
Skoz okno usmerjen, osamljen in tog
Le čaka in čaka nate odprtih rok.
………………
Podobe hitijo in se spremenijo v vilo,
Ki zagledam jo čez prozorno svilo.
In med belimi zidovi tam,
Prikažeš se, boginja omam.

In tvoj pogled me priklene nate,
Tvoja duša me popelje vate,
In melodija ljubezni, občutka svobode,
Popelje med lepe me, bele labode.

.

ZVEN TIŠINE

.
..
...
....
.....
......
.......
........
.........
..........
...........
............

..... vodi me v globine

...............................................
.......... kot ZVEZDA ko drsim v PRAZNINI
...............................................

..... stopim se v njeni

............
...........
..........
.........
........
.......
......
.....
....
...
..
.

S I M F O N I J I

.

Si še tu,
ki sem te pustila tam?
Si še tu,
ki si sam odšel stran?

Me še maraš,
Čeprav me nikoli nisi rad imel zares?
Se še šparaš,
Ali še v tebi gori tisti nori kres?

Jaz te moram pozabiti,
ki ti luna sije v očeh.
Jaz se moram naučiti,
najti v svojih očeh novi smeh.

Veter mi prinaša
tiha sporočila,
ko te zaznam.

Daje mi občutek
pripadnosti in pomladno toplino,
daje mi svežino tistih dni,
preživetih v žaru modrine neba,
ko vsak je trenutek čaroben.

In nekaj mi pravi, da traja.

Maja David

Koprena siva mesto je pokrila,
luči v Trnovem tlijo kakor sveče,
požirati še zadnje zvezde tleče
je jela težka in mrakobna sila.

Udarce štejem - polnoč je odbila,
skoz meglo par zvonikov se leskeče -
ožarjen kot oltar je kraj nesreče,
kjer pevcu strla je ljubezen krila.

Ah, ljubil bi, ko bi bilo mi moči!
Kot bi spustila težka se gardina,
zastrla sonce v duši je črnina.

Vesela sem, da si dojela
vso mojo ljubezen do morja
in da mi poješ pesmi
z glasbeno spremljavo
šumenja valov in utripanja iker
v lesku tvojega bisera.

Globoko v tebi se skriva
vsa nerazkrita lepota
in ti me skozi ozek prehod
vabiš v telo in mi razkrivaš
svoje skrivnosti za svileno ruto
stihov o morskem valovanju.

Potapljam se vate, v tvoje telo
in ti nosim v dar koralne vejice,
medtem ko mi ti podarjaš svoj biser.
Od tebe se učim umetnosti
čistega sprejemanja ljubezni.

Ne vem,
kdaj se je
rodilo
najino znanstvo,
ne vem,
kaj te je
na meni
pritegnilo,
da si me vzela
v svoje varstvo.
Življenja nisem
še veliko užila,
ocean v meni
ves miren je in tih.
Prihajala predvsem
takrat si,
ko sem bila na tleh,
ko sem izgubljala,
ko sem bila v posmeh.

Ostani.
Nocoj se bo zgodilo.
Nepozabno bo.
Le prehitro bo minilo.
Že dolgo se tega veseliva,
teh trenutkov, ki si jih bova podelila.
Oba imava tremo,
bi rada preložila,
ne bi predaleč rada se spustila.
A tako sva se dogovorila.
Samo drug drugega pogledava
in veva,
da bova to vseeno storila.

Vo Taga za jug,
vo Mugrite, koi gi soneše,
kako mnogu nekoj drug,
Kočo Racin solzi roneše...

Crešovoto topče koga zboreše,
Nikola Karev, Dame Gruev,
Pitu Guli i Jane Sandanski,
koga kruševskata Republika govoreše,
toa ne se snegovi lanski...

Makedonijo moja mila,
ne davaj go ovoj spomen,
gi ne davaj svoite krila,
iako narodot Tvoj e skromen...

Zdi se,
kot bi te,
Bog poslal.

Torej,
vse je
v redu.

Lahko mi,
mirno,
raztrgaš srce.

Nekje v globini,
so tvoji spomini,
v zavesti se vrtijo,
brez želje gorijo.

Tam med željami,
se krivda predrami,
v srcu pogasi ljubezen,
telesu podari bolezen.

Korak za korakom opazuješ,
z ničemer se ne obremenjuješ,
kot počasen posnetek se ti zdi,
saj nikamor se ti ne mudi.

Kot, da ustavil se je čas,
zažarel je tvoj obraz,
zasijale so oči,
kot v pravljici se zdi.

Poglej drevesa,
poglej nebo,
poglej cvetlice, ki cveto.
Poglej to sonce,
ki zate sije,
s toplo odejo te pokrije.

Vem,
da ne smem ...
Ne vem,
zakaj ne bi ...
če srce tako mi veli ...

Tam nekje ...
na robu sveta,
sreča je ...
za naju dva.

Ni mi lahko,
čeprav sama drzam v to ...
naj ne konča,
se zgodba najina ...

(TBT)

V sončni žarek ves odet,
prebujaš se iz sna,
ko se neznana pesem ta,
prikrade vse do srca,
in ti spati več ne da.

To je ljubezenska pesem,
ki jo poje slavček zlat,
v mojem imenu ti povedal bo,
da ljubim te zelo močno.

Od kod poplava besedil?
Je med nami toliko pesnikov?
Kaj naj pravzaprav opevamo?
So čustva in občutja dovolj za to?
Kako se verzi gradijo?
Kako te prebliski preplavijo?
Kaj bi bilo brez takih kot sem jaz?
Postavljena so dokaj visoka merila.
Nisem prepričana, da jih bo moja domišljija dosegla.
Ne vem, kaj bi pravzaprav rada s tem dosegla.
Nič pretresljivega do zdaj nisem še storila.
Če bi znala, bi kaj zares dobrega skomponirala.
Žareča od zanosa bi interpretirala svoja najplemenitejša hotenja.
Bila bi dobra zgodbarka, zdaj sem samo zbiralka zanimivih verzov.

Danijela Premzl

To noč sem bila na drugi strani.
Videla sem bolne metulje.
Stopila sem čez črto in vstopila
v prostor, naseljen z molkom
in poslikan s samoto.

Natočila se jim v čaše upanje
s peno hrepenenja
in metulje odžejala.

Potrosila sem drobce duha
in razdelila drobtinice kruha,
da jih bodo vstavili v svoja telesa
in naložili na svoja krila
barve pestičja poljskega cvetja.

Pustila sem ti cvet,
s poljubom in močnim objemom.
Bil je ves moj svet,
ko je rdeče cvetel v veselje mojim bremenom.

Pustila sem ti roko celo,
in posebej njen prst vsak.
Da bi jo stisnil vsaj za slovo,
da bi jo stisnil ko pade mrak.

Solzo sem ti pustila,
in žalostni dotik.
Rada bi te le ljubila
imela s teboj vsaj stik.

Bil je pravi mačo,
ničesar se ni bal,
pištolo in krtačo
uporabiti je znal...

Dokler deklice ni srečal,
prekrasna plavolasa bionda,
z njo bi se kar spečal,
anakonda, anakonda...

Ko pravi je obraz
odkril v stari koči,
težak je hodil gaz
v temačni noči...

Za drugimi ponavljam
mnoge misli in
vedenjske vzorce,
pobiram malo tu in malo tam.
Zdi se kot da drugega ne znam.
A če odkrito priznam,
me sploh ni sram…

Danijela Premzl

Pišemo,
od kar znamo brati.
Pišemo,
ker nočemo pozabiti.
Pišemo
pisma,
kontrolne,
pesmi,
čestitke.
Pišemo
vzorno,
povprečno
ali nečitljivo.

Veš, pogrešam te.
Izgubila sem tvoj naslov,
a tvoja slika v meni je še živa
tako kot tistega dne,
ko sva se spoznali.
Verjetno takrat še nisva vedeli,
da bova prijateljici postali.
Zaupala si mi mnogo
in za to ti hvala.
Videla sem tvojo
odločnost in zagnanost,
mene spraševala si za svet,
bodrila me, spodbujala,
kot sestra si mi bila.