Kako naj se sploh ločim iz nedrja
tankega lubja kraškega bora
kot senca zlatolasja med trtami,
razpredena med debli dreves
in zarasla v trto s svojimi usti,
iz katere pijem nektar čiste vode
kot višje stanje, ki ga nosi v sebi?

Umirajoči bor mi sporoča, da sem
mrtva in da nosim njegovo stanje v sebi.

Nikoli ne bom mrtva!

Vpletla sem se v lasnice,
v gnezdo ljubezni kot piščalka.
Hlapim, hlapim pojoča in govoreča
iz svojih skrivnosti z obrazom življenja,
medtem ko odpiram in zapiram vrata,
okno, okvir zarje, večni led, morsko dno,
in nerazložljive pokrajine,
igram in zračim dušo Primorski.

Zven besed me izdaja,
slike gledam, iz preteklosti.
Teh trenutkov ni malo,
ne želim, da jih dobijo
tatovi lepih dni.
Že tako se poznam,
da bi včasih pred seboj
zbežala daleč stran.
Moj jaz je pač tak,
ni ne zmaga, ne poraz.

Danijela Premzl

Misel nate še ni zbledela,
A za vedno bi te rada imela.
Nočem več noči brez tebe,
Cestne luže kažejo le tebe;
A še zmerej ne vem zakaj, še hočem te nazaj.

Vedno kadar pomislim nate,
Se v mojem srcu nekaj zgodi.
Nekaj čudovitega,
Nekaj, kar lahko le mati naredi.

Devet mesecev si nosila me pod srcem,
Na usodni trinajsti sem ugledal luč sveta,
Bilo je sred Aprila snežnega,
Ko rodila si me nagega.

Koliko si v življenju pretrpela?
Koliko noči si zame prebedela?

Kaj bi naredil,
če bi se zdaj zbudil
in bi opazil težko,
da TE sploh ni bilo!

Če to so le sanje,
ko angel pride vanje,
ko mi tako je lepo,
resnično nikdar ne bo.

Tedaj že zaprem oči
in upam, da nekje le si,
da nekdaj te vidim spet
in poklonim prelep ti cvet.

Strah noči, ki pred mano se izgubi
V vzhajajoči zarji.

In ti in tvoje sinje oči,
Še preden se zunaj zmrači,
Globoko zazrte v temačno nebo.

In kaj bi preteklost in vse skrbi,
Deževni oblaki, grmenje
In strela – nikoli v življenju ne bi preživela.
Saj vedno po temi rodi se svetloba
Vedno po dežju posije še sonce,
In vedno v življenju se najde ljubezen
Ter strah. –

Gledam skozi okno; belo sneži.
Gledam skozi okno, ker tebe ni.
Zamišljam si te in te poljubim,
Okno odprem, zavpijem da te ljubim.

Bele kresničke se uležejo preko širne planjave,
Zadušijo vsak zvok naše prelepe narave.
Zadušijo moj krik močne ljubezni,
Oklenjene okrog lista te pesmi.

Ta pesem se piše le tebi in zate,
Pošilja poljubov in stihe ti zlate.
Pošilja ljubezni, te reši iz zagate,
Pošilja ti misli moje kosmate.

Ne vem, baraba si.
Kako to, da ljubil sem te vse te dni,
Kako to, da ljubim te sedaj,
Ko ne najdem več poti nazaj

V svet, ki vrti se okoli svoje osi,
Okoli mene, kjer tebe ni in ni.

V zavetju potokov in gora,
Pred slapovi srebrnimi zgrudena,
V objemu rahlem, toplem, sediva,
Prepuščena mehkobi ljubezni, nemudoma

Gledaš skozi okno.
O čem razmišljaš?
Tvoj pogled deluje motno.
Kam se zaziraš?

Sem jaz tista, ki te zavira?
Ki rane ti odpira?

Mogoče nisem kriva 'jaz'
mogoče niti moj obraz.
Mogoče kriv je moj obstoj,
ki povzročil je zastoj.

Zakaj slike pogreba si želimo?
Spomin na umrlega gojimo?

Zakaj se vračamo na kraje,
ki bi jih pozabili raje?
Kjer sva midva se razšla,
kjer tujca sta zašla,
kjer zgorela je hiša, prijaznejših ljudi,
zakaj vračati se tja, kjer življenja ni?
Kjer niti sonce ne živi?

Moj prijatelj veter,
povej mi, kje je zdaj sonce?
Kje je zdaj pomlad?
Kje je dežela,
Kjer so ljudje lahko srečni?
Ke sploh kje takšna dežela?

Prijatelj veter vem,
nekoč boš odšel od mene,
kot VSI DRUGI...
Tvoj piš bo odmeval po poteh,
ko boš tulil okrog hiš,
ko se boš prelomil v vihar.
Takrat bova spoznala-
da sva si bila EDINA PRIJATELJA

…Z bisernim prahom Luna blesteča
posipa mehkobnost noči
boža… nežno ljubkuje razgreti telesi
z dihom vetriča kožo hladi

…

ožarja ustne te… ki s poljubi govore

nežnimi
slastnimi
strastnimi

s poljubi… ki že onkraj so zemlje

V plamenskem grmu šipka
sem videla odhajati bele jadrnice.
Kot pahljača organdija so se v grmu
ob poti čez travnik bohotili cvetovi.

Baročna umetnina je zasijala iz zemlje
kot uročena v ognjemetu barv
z nerazložljivim odhajanjem belega,
v prepletih in polzenjih
svežega odlivanja beline,
ki je bila podobna pomladnemu
sneženju čez trate poljskega cvetja.

Zelo žalostni se mi zdite,
a zakaj le od MENE bežite?
Zakaj stran od mene si želite?

Imate občutek, da se skoz hvalim?
Da na vsakega 'navalim'?
Se nikoli ne zahvalim?
Da se ponižanja ne navadim?

Kaj sem takega storila?
Da vam je ta misel v glavo stopila?
S čim sem se zamerila?

Danes umrla bom,
oporoko napisala bom.
čeprav nimam veliko,
mi veliko pomeni.

Imam dušo, ki je prazna,
imam srce, ki je črno.
moja misel je blazna,
moja beseda-MRTVA.

Le kdo tega si želi,
čigava duša tako trpi,
kakor moja,
ki že dolgo ne živi.

Nekaterim smešno se zdi,
a verjemite, da ni.

Ko sem brez tebe,
in v ovoju teme,
nevem kaj naj počnem.

Ko vprašaš me,
če ljubim te,
nevem kaj naj rečem.

Ko rečeš mi, da rad me imaš,
in da za nič na svetu me ne daš,
nevem, kaj naj mislim si.

Tvoje bi srce zaigralo,
če bi vedela kdo sem,
bi v objemu vztrepetalo,
ko ujela bi se v njem.

Toda ti ne veš kdo sem,
čemu sem se zate odpovedal,
v sebi skrivam, le jaz vem,
nikoli ti ne bom povedal.

Varna kot nikoli prej,
sladko bi zaspala,
nikoli več se ne bi gnala,
če bi vedela kaj vse sem pretrpel.

Za koga naj ljubim, za koga živim,
za koga naj sanjam, za koga letim?

Kje je sonce, da me ogreje,
kje dež, da me napoji?

Kje je roka tvoja, ki me objema,
kje poljub, ki nežno mi govori?

Zdaj te le v srcu in mislih imam.
Že me nežno poboža tvoj glas:
da si me noro želiš objeti,
in tako za vedno objeto imeti.

Pošiljam ti
Nasmeh
Da odpreš mi
Vrata sreče
Da ukradem
Tvoje sanje
In tiho odidem.

Ramiz Velagić

V tišini
V praznini
Čutiš magijo
Zvezdnatega neba.

Se uglasiš
Se uglasbiš
V nekaj imen
Nedokončanega .

V objemu
Večnega časa
Odpreš srce
Vsakemu spominu.

Ramiz Velagić

Nov list sem obrnila,
da bi si življenje popestrila.
Za mano stiske, stresi in obupi,
malo veselja, strgani žepi.
Prijatelje moje rada imam,
vse, kar imam, z njimi delim.
Smeh, veselje, solze in vse to,
pisano nam je bilo na roko.
Z dekleti na sprehode hodimo,
sončne žarke lovimo,
jih ujemamo med dlani,
se smejemo v sončne dni…

Ne zanima ne, s čim si služiš kruh.
Rada bi vedela, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati,
da bi si izpolnil to srčno hrepenenje.

Ne zanima ne, koliko si star. Rada bi vedela, ali boš tvegal,
da te bodo drugi imeli za bedaka zaradi tvoje ljubezni,
zaradi tvojih sanj, zaradi pustolovščine tvojega življenja.

Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo Luno.
Želim vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bridkosti,
ali te je življenje s svojimi izdajstvi odprlo ali pa te je strlo
in si se zaprl, da te ne bi dosegla nobena bolečina več.
Rada bi vedela, ali lahko mirno obsediš z bolečino –
mojo ali svojo – ne da bi jo poskusil skriti, zabrisati ali odpraviti.

Moj preljubi ustvarjalni nered,
ko ni nič na svojem mestu,
ko samo vzamem malo tu in malo tam
in se podam v vojno vihro,
nato v zatišje pred nevihto,
včasih s tako ihto
samo zato,
da si priborim
vsaj eno misel zase.

Danijela Premzl