Ko dan odhaja na zadnjo postajo,
Ko noč hiti, in želi me objeti.
V spominu mojem, k meni prihajaš.
Ljubezni poln se meni predajaš.

In, ko tja odletim na krilih noči,
Nihče več ne more mene priklicati.
Sem tu s teboj, kje je mir in spokoj.
Kje sonce in smeh, letim tja, kje si moj.

Speča se objemava,
v kito se prepletava,
o ljubezni sanjava,
kot duši iz istih sanj.

Daleč proč letiva,
v toplem vetru utripava,
mimo vseh iskriva,
duši iz istih sanj.

Ko se bova zbudila
in dnevu prepustila,
bo iskrenost govorila,
da sva duši iz istih sanj.

Ljubezen si prodala,
za prgišče sanj,
kaj iz keliha boš pila,
saj nisi nič nalila vanj.

Šla si le na zrak,
nazaj te ni bilo,
pogoltnil te je mrak,
tako želelo je nebo.

Ko bom čutil, da si večna,
se končal bo boj,
bolečina v srcu pa bo srečna,
ker brez sebe, bom s teboj.

Mnogim boš povedala,
izmenjala spomine,
v sanje si pokazala,
nedosegljive vse skomine.

Z hrepenenjem boš morila,
jim ubila želje,
v solzah srce skrila,
da upanja ne zmelje.

Vse boš opikala,
opremila s vprašaji,
neodločnost naslikala,
začinila s klicaji.

Veliko je let,
Odkar nas je zapustil eden boljših poetov,
Mojster ljubezni, pisec sonetov.
Ni nas zapustil v slabi luči,
ravno nasprotno, rešil nas je suženjstva pred tujci.

Vsakemu od nas boš v spominu ostal,
Po sonetih in verzih,
Ki jih sam bog ne bi tako obračat znal,
Bil si življenje, vedel si kaj je trpljenje,
Za nas pa si ohranjal le najlepše stvari,
Naš dragoceni pisec sonetov si ti.

diham tvoje misli
skozi nevidne
sledi vetra,
ki šepeta
biserni milini
uspavanih dreves...

Kje je tvoja dlan,
da bi me popeljala tja,
kjer so se smreke odele
v srebrni plašč sanj?

Stopaš po poteh,
kjer sem stopala jaz,
v pomladnem jutru.
Dišalo je po snegu.

Žarki sonca so pronicali
skozi goste smreke.
Moj korak je zastal.
Prisluhnila sem petju ptic,
ki so pele zate ...

Kdaj?

prisluhni melodiji ustnic,
ki igrajo zate,
pij iz kupe, ki ti jo
čarajo moje besede,
objemi nemirno telo,
ki drhti od želje ...

želim igrati s teboj
najslajšo melodijo,
ustvarjala jo bova
skupaj v nemirni noči ...

V dnevu peklenskem,
Ko vročina prebiva
V vsakem atomu telesnem,
Oko se v očesu umiva
Barve smaragda nebesnem…

Kot puščavska fatamorgana
Se zajeda v vso to vročino,
Ko skoraj lahko se dotikam,
Pobožam vso to milino,
Nebeško smaragdno sivino…

Kdo si? Kaj si?
Od kod si? Zakaj si?
Kdo ti žarenje je dal?
Da gledaš kot angel,
Ki ljubezen povsod je sejal…

Ima oči, ki odznotraj vidijo
premikajoči se val oceana.
Vidijo sonce z rastočim nemirom
vrtljive plesalke, ki cepeta na njem,
ko se Kraševka dviga pod nebo
s krili brinovke pod pramen luči
in s svojimi dolgimi lasmi,
ki se ji ovijajo okrog telesa.

Neizmerno mil sijaj imajo
njeni lasje, lesketajo se
kot vlakenca tisočerih svobod.
Ali si opazil, da govorim
o nasladah njihovega plesa.

moje upanje je mačka bila,
mačka z imenom mica,
je meni zaklad bila.

prijateljici najboljši sva bili,
z njo sem se igrala, jo ščitila in jo varovala, zdelo se mi je, kot da bi se mi vedno smehljala.

Sena,
sosednji pes,
je imel najnjo sprva velik bes,
a s časoma se je privadil,
na predenje njeno se navadil.

ko njeno ime sem zaklicala,
je Sena vedno zatulila,
a Mica se ji je vedno
vedno s spretnimi tačkami izmuznila.

Magija tvojega pogleda
me je uročila.
Tvoji oči v množici ljudi še iščem,
nemirna in izmučena.
Tvoj nežni glas, kot sladek sen
me zasleduje.
Moje srce zdaj vztrajno moleduje:
Da bi le prišel dan,
ko spet se bova srečala.
Da me ujameš in da nikoli več
se ne bi ločila!

Metulj se nese od cveta do cveta
Dokler ni sit, nikoli ne odneha.
A kako počuti se cvet, ko metulj ga izpije?
se iz njega nov koristek razvije?

tod nesel se je ta metulj,
tu, kjer zdaj teloh mlad cveti,
ob reki, kjer mlado dekle stoji.

v očeh vidi se ji mrak,
ljubezen, žalost, skrb in strah.

Živeti racionalno,
v budnem stanju,
znati zaznavati
valujoče impulze,
sorazmerno vsem inputom
oddajati čim bolj dodelane outpute.
Postrgati vso vsebino,
obvladovati čim več vlog,
ki se sčasoma nakažejo.
Imeti dovolj senzibilnosti,
ko vstopaš v svetove drugih,
svoj svet pa napraviti
pregleden, udoben,
varen, zanimiv, prijeten…

Strogo se bom vzgajala,
nepopustljivo se bom grajala,
ne bom si prizanašala,
ko bom klic srca jasno zaslišala –
nenadoma bom zvedela,
zakaj sem se rodila.
Vse plemenito
na meni bo pečat pustilo.
Nobena več molitev, vem, ne bo zaman:
močno si bom želela
in v to verjela,
da bom duše mir enkrat imela.

Danijela Premzl

Zvezde padajo z neba,
izproži dlan
in hrani dar.
Njih žar prodira do srca,
da osvetli
in prebudi
najplemenitejša čustva.
Vsaka zvezda
je spomin
na tiste davne dni,
ko je še Ljubezen
imela v rokah vse
niti bivajočega.

Verujem v lepe stvari.
Verujem, da dobra beseda
dobro dejanje rodi.
Verujem, da sonce ljubezni
nikdar ne bo zašlo.
Verujem, da nobena solza
pozabljena ne bo.

Verujem v to, kar ne vidi se navzven.
Verujem, da ni sreče brez velikega srca.

Verujem, da so še kako potrebna naša vsakdanja dobra dela.

Danijela Premzl

Veš, všeč si mi… ker… n e ž e n… si
in všeč si mi… ker… … …

Pri delu opazujem te:
s krampom v roki…

pa nabreknejo… se žile ti
mišice napete… trzajo
vroče je… … slečeš se
razkriješ prsi široke
na njih mehke dlačice…
…
vauu … všeč mi je…
…
in med njimi znoja kapljice
v potočkih ti polze
uf … všeč si mi …

Noč je temna in temačna,
okno napol odprto,
moja duša tava v neznano,
moje telo na »postli« zmečkano.

Ima še smisel živeti?
je morda bolje umreti,
na »štriku« obviseti?

Naj pogledam v zvezde ,
morda one vedo
zakaj mi ne zaupajo?

Ledenik mogočni nesel skale,
Stresel jih po gozdu je kot šale,
Prišla mati je narava,
Dih življenja jim je dala.

Ko mogočne so ob drevju rasle,
So na njih se srne pasle,
Polne maha in grmovja,
Pade nanje žarek z obzorja.

Tudi takšna je, ki moti,
Izgleda, da živi v zmoti,
Saj iz nje je bor priplezal,
Moj pogled se nanj je zvezal.

Okus svežine ustavi moj korak,
čeprav v mrazu mi telo drhti,
svetilke sij prekinem sred noči,
globoko vdihnem rezek, mrzel zrak.

Ležem, v hlad pogrezne se telo,
čutim preproge žametne objem,
kresnic iskrečih luč v njem,
odsevajo slovo v nebo.

Vrhovi gorski čez dolino zro,
je mesec že prižgal luči,
da ptice vidijo v temi,
s pogledom božajo pokrajino.

Prav res močno pravilni so ti stihi,
"ottava rima" pravi se učeno
obliki takšni, kjer se sodi, lihi
poljubljajo nam verzi ukročeno.
Naj bodo divji, glasni ali tihi,
ponavljajo se vedno urejeno.
Ko šestkrat se tako konča vrstica,
zaključi stanco rimana dvojica.

Ta pesem znana je že iz davnine,
iz časov, ko so vitezi predani
pobijali še zmaje in mrcine,
iz časov, ko gradovi izklesani
so dvigali visoko se v višine.
Zares od nekdaj so ti verzi znani,
iz časov, ko so vitezi dvorili
s pogledi le in stihi svoji vili.

V življenju veš kdaj te zebe
in kdaj ti je vroče.
Nikoli pa zagotovo ne veš
kdaj dobivaš in kdaj daješ.

Ko dobivaš, se moraš naučiti
hvaležnega sprejemanja z ljubeznijo,
zato nikoli ne moreš nekaj dobiti,
ne da bi hkrati tudi dal.

Če daš nenaprošeno si dvakrat dal,
če daješ naprošeno si dal enkrat,
a v obeh primerih delaj nebahavo,
bodi bolj ponižen od tistega, ki prejema.
Poskrbi, da bo obdarjenec občutil
tvojo ljubezen, ne pa ti njegovo ponižnost.