Posijaj sonce,
da mi bo toplo,
zapihaj veter prav rahlo,
prileti ptica s svojimi krili,
naj slišim tvoj glasek mili.

Počasi stopam po zelenici,
čudim se prelepi cvetlici,
ko v ozadju zašumi,
potoček prav biserni.

Vsakič ko sem zamorjena,
in ko se mi prihodnost življenja,
zdi zamegljena,
se mi prikaže angel črn,
nesoč mošnjo zrn.

zakaj se cmerim me vpraša,
zakaj me na negativ zanaša.
Pove mi, da vsak še komaj me prenaša.
In da dokaz prinesel je,
ki razložil bo vse.

Rdeče blago sem v tvojih rokah,
s škarjami ostrimi režeš
nov videz, nov um, novo mišljenje
vse to ti krojiš
kot da sem nevredna..
ti ustvarjaš iz mene le to kar želiš.

Kako do popolnosti sem predana,
kako je želja po tebi brezmejna..
o bog.. kako me boli
ko vidim da me ne gledaš
upiraš le v svoje želje oči,
želiš le popolno obleko
zame mar ti ni.

Božansko je ko prepleteva dlani,
ko toplina tvoje roke se v mojo naseli
ko počasi zarežem z britvico
tvoj trzljaj in kri..
ki jo počasi pijem in gledam te v oči,
kako prelep je tvoj obraz..
odmik bolečine ko strast prevzema te..
vse kar obstaja poleg naju,
le megleno vidiš še.
Izsrkala te bom do biti
položila ranjeno ti roko bom na svoje prsi,
zaobjela se v tvoj temačen bom pogled
in ti v mojem svetlem zbudil se boš v svet.
Kot črno beli film, dobila bova eden drugega si v spomin

Na belih raztrganinah neba- tema,
počasi jasnost trga sivino..
brez besed ti in jaz strmiva tja
tišina zavita v toplino najinih src
govori več kot tisoč besed,
trenutek je najin, ni več prikrivanja.

Le midva, brez nemirnega srca,
spojilo je najini duši,
spokojnost skozi naju je šla,
prišel je trenutek resnice
brez laži, brez ponosa
le ljubezen, ki jo v sebi nosiva.

V zvonu je odbilo polnoč,
ogrnem črn plašč in proti skalam grem,
razburkano je morje črno, razjarjeno
jezno je kot jaz, da svet je preklet,
da v njemu ni več čar živet.

Veter razpre mi krila črna
zdaj vem da čas je, da grem
v nevidno, v spomine, v globine,
za zidove vidnega očem,
da prepustim se morju, se izgubim v njem

Ko se srečava spet,
to zagotovo drugačen bo Svet,
nič ne bo isto ostalo,
bo za naju vse novo postalo...

Bodo Angeli padli vstali,
dan bo zamenjala noč
in Nebeški bodo padli postali,
moč bo postala nemoč...

Skoraj nevidno za navadne dni
to kar s tabo spaja,
kar v meni še živi..

Kot drobna senca včerajšnjega dne
z močjo izliti se v danes,
ostaja tisto nekaj v nama,
kot že ugasnjen ogenj je ki tli..
zapihaš vanj in on spet zažari..
nobena sila ga ne ustavi
in ni mu sojeno, da izgori..

Kako naj ti povem,
da si vse kar znam in sem.
Da žal mi je za vse,
in da pogrešam te?

Kako naj te moja roka poboža,
ko si te želi?
Kako naj ti rečem, da si moja roža,
ko se mi vse lepo zdi?

Karantena duha,
Zapora za misli.

Na vsakem koraku uživa s teboj,
Usmerja te, vodi po poti že znani,
Oblikuje besede, ti daje napoj,
Ki ohromi ti misli, duha ti omami.

Karantena duha,
Zapora za misli.

Dragi po mobiju več me ne kliče,
nič več sporočil ni, besed, da me ljubi,
solze le moje samote so priče,
srce moje z njimi se v žalost zabubi.

Tudi če noče, naprej ga še ljubi
neumno srce, polno strupa, grenkobe.
Več ne verjame njegovi obljubi,
da nič več med nama ne bo šlo narobe.

Poklical sem te,
ker sem hotel slišati tvoj glas,
ker sem želel občutiti toplino
najlepših dveh besed: LJUBIM TE,
kajti dolgo od tedaj je že,
odkar si mi izrekla jih z milino,
zdaj pa le molčiš ves čas,
in ne veš, kako hudo mi je.

V tvojem glasu žalost sem zaznal
in brezup. Vem, sam sem kriv,
ker v tebi radoživost sem ubil,
ker sem ubil zaupanje v ljubezen,
ker sem ubil predanost tvojo.
Bil sem preveč sebičen, nisem slutil,
da te od mene odvrnile bojo
laži, s katerimi sem te obdal.

(Iz cikla pesniška zbirke Gorečka)

Oštevilčeni sedeži, parter, čakajoči gledalci.
Odrske luči. Zalet duše. Zamaknjenost.
Gubanje in padanje svile med nitmi kostumov.
Trakovi plapolajo in ovijajo veščine duha in jezika.
Roke postoterijo gibe proti občinstvu.
Trgajo s sebe devištvo, materinstvo, ljubezen
in neupogljive strasti, mehčajo obraze
in kapilare vesti, gospodarijo z ognjem,
klešejo in kopljejo v sebi nedotakljivo
z dotikanjem ranljive golote.

(Iz cikla pesniške zbirke Gorečka)

Ostala je zunaj telesa.
Vzhajajoča, razpršljiva, nepredirna luč.
Eliptični žarek. Leksika duše. Retorika.
Razgrnjena roka nad občinstvom.
V intervalih razprtost srca ptičje plavuti.
Goreči sadež izpuhtevanja duha v cvetu.
Svetla pega, ki biva v vinu za daritveni napoj.
Bitje, ki je izven časa v vzgonu.
Odtis po meri njenega glasu,
s kipečim odrivom v notranjost.
Zasnulost iz kokona, svetla svila duhovnosti,
čutna senzibilnost iger življenja.
Klasična, postmodernistična,
tragična in komična, krčevita v reminiscenci
notranjega spomina. Brezmejna,
naseljena kot popolnost v prostoru.

Ljubezenska poezija je razodetje. Lahko bi jo primerjali z zvokom, s katerim uglasbimo naše telo. Če imajo Francozi Jaquesa Préverta, pesnika, ki je posvetil ljubezni neizčrpen navdih poezije, bi lahko to rekli tudi za našo Mojco Gartner, ki jo na Pozitivkah poznamo pod pseudonimom Ajda. V rokah imam čudovito pesniško zbirko Zate bom …, ki jo je oblikovno opremila akademska slikarka Evelina Batista in s svojimi likovnimi podobami ujela ritem in erotična sporočila Ajdinih pesmi.

Ajda se je rodila v Ljubljani. Otroštvo je preživela na Laškem. Po končani srednji šoli se je zaposlila v Celju. Aktivno sodeluje na internetnem pesniškem portalu pesnik.net in na Sončevih pozitivkah, na portalu Poezija. Lansko leto je izdala pesniško zbirko Zate bom…, piše haikuje in nabira pesmi za novo pesniško zbirko. Želi si nastopiti na literarnem večeru, ki naj bi ga priredile Pozitivke za svoje bralce. Zavzema se za literarna srečanja štajerskih in primorskih pesnic in pesnikov.

Morda nisem ravno perfektna
sem pa predvsem direktna.
Morda nisem vedno nasmejana,
ker sem iz groba izkopana.

Morda nisem čisto takšna,
znam biti tudi drugačna.
Morda nisem samo jaz,
in je morda tu še kakšen obraz.

Vihtiš svoj ostri meč,
a ne veš,
da ne smeš

pokositi rdeče niti,
ki drže
upanje.

Zablode sij slepeči
vid megli,
brez noči,

Žalosten sem,
vem zakaj,
ne gre naprej,
ne pristane nazaj.

Vrtiva se,
na robu sreče,
čas izginja,
dogorevajo sveče.

Gledam ti globoko v oči,
kar vidim, boli,
ne obstajam več,
to nisi ti.

Toplo naj te noč pokrije,
zjutraj zmeraj, naj svetloba te oblije,
čeprav ni moja, roka, ki te boža,
naj bo voljna tvoja zlata koža.

v moja nedra na postanku časa
tvoja ladja je zavila

bežno
bežno

odprl svoje si zaklade
pobožal in poljubil moja krila

nežno
nežno

Draga me ljubi,
draga je z mano,
srečno ljubiti se
nama je dano.
Morda to zgodi se
v naslednjem življenju?
V temle srce je
predano trpljenju.

Četudi me ljubi,
četudi je z mano,
je to le v glavi.
Srce neugnano
za njo se poganja,
a čas, žal, ni pravi,
zadaja le rano,
in srečo odganja!

Jezdi sredi stepe sam,
Jutra žarki božajo.
Pogled miren proti goram,
Mogočne ga obkrožajo.

Na višini, v daljavi
Jadra z vetrom lahnim
Orel, ki pogled ustavi
Z zamahom rahlim.

Mnogo zame si storila,
Ob težkih trenutkih zame se borila,
Je tvoja želja bila le ta,
Imeti srečnega otroka kar se da.

Misli si mi znala brati,
A tudi vzpodbudno besedo mi dati,
Me tolažiti in bodriti,
Iz mene najboljše le zvabiti.