Ni besede,
ni pozdrava,
tvoja drobna dlan,
topla dlan,
zdaj je tam nekje,
pogled iskren izginil je,
ampak u sebi čutim te,
z mano živiš,
v mrzlih dneh greješ me.

Bila ob meni si,
ko sem pomoč potrebovala,
mi brisala oči,
ko v tvojo ramo sem jokala.

Si tolažila me,
ko mi srce je krvavelo,
objemala si me
tesno, da bi se mi ne vnelo.

Si božala toplo
me po licih in laseh ves čas,
sočutje je oko
izžarevalo, in tvoj obraz

Luč, ki sveti daleč tam v daljavi,
nas bega kot majhnega otroka.
Vsi smo zadeti pri trdnjavi,
to je mega, saj bo poroka!

Kaj še naj povem v tej pesmi,
nič mi več na pade v naročje.
Četudi se zavem, se ne zresni,
zame ni več nade, vse je otročje.

Ne poslušaj krive vere,
ki valijo jo na nas.
Reši nas grešnike s krvjo svojo,
katero smo pripravljeni žrtvovati
za očiščenje vsaj tistih zavedujočih.
Če pa je to breme,
katero nas prisili v žrtvovanje vse,
smo priprevljeni tudi za ostale spustiti kri,
ki bo pozneje napojila Božjo zemljo,
iz katere bodo pognale nove rože-
Rože življenja

Ognjen jezik

na modnem ozadju

mastno oblorjavo

na vodnem spanju

usnjeno perilo zadaj

v zvoku ritma

Previsoko, v sebe siju, kot prelestna utvara si,
da naj ne vdre v tvojo dušo,
saj ne želiš, da bi te kdo spoznal takrat,
ko na poti, ki gredo jo vsi in ti,
se srečaš z obrazi, ki naj bi v
pozabi že bili, da več jih ni
že dolgo misliš, ha, ha,
saj res ne veš tega,
da vezi z drugimi
ne pretrga beg,
niti smrt,
nič,
pripravi se,
da konca ni,
le vsi, teh malo ni,
požrešno čakajo, da prideš,
vse želijo še enkrat, neštetokrat,
vso večnost le tebe in sebe kot takrat,
kot tisto kar edino te ne loči od enakih,
pa se čudi, jadikuj, karkoli, na pomaga ne, ne,
vsem bo vseeno, vsi na nobeno, le jaz bom jokal.

Na mizi leži zaprta knjiga duše.
Lirika, ki drami prebujajoči pogled –
zenico na konici dirigentske palice
pred ženskim naročjem zanosa.
Kot bi sam Picasso na platnice narisal
poljub. Bonboniero smehljajev.
Skleda s sladkim sadjem, ki mezi roko
in raztaplja zaklad spominov.
Poklekanje osrčja pred antičnim božanstvom.
Hrepenenje, gibanje, iskanje dojke
v nostalgiji skrivnostne lepote obraza,
skozi lak nedostopnih luči.

M orje je zate šumelo,
A prilsko vreme je v tebi zorelo.
N ebo je v tebi zdaj zaspalo,
U miriti te ni znalo.
E dini si bil, ki se je smejal
L epote življenja ceniti si znal.

Prizadel si nas s svojim prehitrim odhodom,
odšel si, pred najlepšim pohodom.
Življenje zdaj mora naprej,
brez tvoje hitrosti, brez norosti, brez mej.

Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji prašajo me, kam?
------------
A jaz odgovora ne vem,
le to, da videt več ne smem
kraljice svoje temnolase!
Je sploh lahko kaj hujšega,
kot mi živeti je brez nje,
je sploh še kaj grenkejšega,
če več ne smem ljubiti je?

Čokoladna pravljica,
v čokoladni deželi,
s čokoladnimi ljudmi,
čokoladnimi ustnicami,
čokoladna dežela je ta,
ki vsak rad jo ima
in rad šel bi tja.

Prepoteno telo v ljubezni ihti.
..........................................Iskri se v plamenu strasti,
Počasi suši se, ko pot hlapi.
..........................................Ostanejo le kristalčki soli.

Naoljena njena koža
..........................................Kakor povabilo bežno.
Ko odpre se njena roža
..........................................Vstopim vanjo nežno, nežno.

Prepletena kakor ovijalki,
..........................................Zvezana sva le s telesi.

Potrkal sem na tvoja vrata,
čisto blizu tebe sem že bil,
še malo, pa dotaknil bi lahko
se tvojega obraza, tvojih las,
poljube s tvojih ust lahko bi pil.

Tam sem stal le kratek čas,
le trenutek kratek, ko uho
zaslišalo je drsanje korakov
tvojih zapeljivih nog,
in, kot poblisnil blisk bi iz oblakov,

Želim napisati pesem o naju,
misli so čiste, se večeri,
je v srcu podoba o Raju...
pa mi nekako med prsti spolzi...

Napisati pesem o naju želim,
pa mi nekako ne gre,
krila so mrtva, več ne letim,
srce več ljubiti ne ve...

Razprl v jutru tanka si krila,
drhteč poletel v njeno naročje,
slastno pil nektar in lovil sozvočje,
notranjost dišeča te je zmamila.

Utrinjal skrivnostne si nje tančice.
Boke ji božal, drhteče in strastno,
pil njene sokove, okušal slastno.
Poljubljal njene drhteče ročice.

Drsel z dlanjo po biserni koži,
izvabljal visoke ji tone strasti.
Vrtnar poželenja, nektar, nje roži.

Rdečkasta, nad morjem
je slovo dnevu jemala.
Čez sadeže v sencah dreves.
Jaz sem stekla naproti,
nato sem tekla za njo
in jo klicala: »Vrni mi dan!«

Na travniku sem se s klici trudila.
Bila je slovesna, a moji klici zaman.
Kljub mežikanju z zaspanimi vekami
in njeni gorkoti, se čas ni ustavil
in vrnil nazaj. Tedaj se mi prijazno
oglasi in nasmehne veter,
ves nor od mladih želja, upehan,
že skoraj obseden od svojih moči.

Ko odprejo se tvoje oči,
sonček te pozdravi,
poboža po laseh,
ovije s toplino svojega objema,
nasmeh nariše ti na obraz,
nežno te poljubi na lice,
sonček samo zate,
zate,zate.

Danes je tak dan,
ko me boli
misel,
da ob meni nič več ni…
Ljubezni!

Tvoje telo ob meni leži
poslušam dihanje tvoje
moje odprte oči
osamljene v temi…
Žalost!

Le kako naj ti povem,
kako naj to načnem?
Kako naj ti to napišem,
naj te morda pokličem?

Kako naj začem potem,
in kako nadaljevati smem?
kam naj uprem pogled,
če sama ostanem spet?

Prvič v življenju se tako počutim,
sploh nevem kaj slutim.
Ne gre več nič naprej,
le solze so, solze brez mej.

Vsak trenutek …
Preživet s teboj …
Mi daje občutek …
Da si moj …

Zdaj te ni ob meni …
Si nekje »sam« …
Vleče me k tebi …
Kako priti do tam …

Nad mano oblaki …
Kaplje dežja …
Na nebu sama sivina …
Le kam odšla je modrina ....

Tvoja dlan, polna topline,
je kot sonce, ki greje z višine,
in te tvoje oči,
so kot zvezde sredi noči.

Tvoj nasmeh je zame sreča,
vsaka beseda tako ljubeča,
a ko k sebi me oviješ,
s tančico ljubezni me pokriješ.

Bila sem popotnica,
oblečena v tuniko preteklosti
in potovala od Bizanca
do renesančnega Rima.
Na Kapitolu sem obstala
pred Rafaelom in se priklonila
naselbini arhitekture Večnega mesta.

Potovala po deželi sem naši,
oblečena v tuniko sedanjosti.
Obstala sem pred obnovljenim samostanom.
Nekoč je bil brez strehe, s sesutim obokom,
na pol podrto severno steno na kapitelsko
dvorano, s kapelo in z razsutimi polžastimi
stopnicami, ob stiku s prezbiterijem.
Historična prepoznava substance duha
in pričevalnosti prizadete baročne umetnine.

Pri vsakem načrtu se ob vznožju začne,
Jaz začela bom pri vrhu.
Prijateljico opisala,
To v verzih napisala.

Kaj te zjutraj prebudi?
Ko v jutro se ozreš,
Bledo rumeno sonce uzreš.
Sonce, ki je barve njenih las,
Ki prekrivajo ji njen obraz

Maska ji obraz prekriva.
Le oči so iste vedno.
Ko postane zdaj igriva,
Zaigrano je in bedno.

Le oči so iste vedno.
Prazen, mrtev njih pogled.
Zaigrano je in bedno.
Opazujem ta zaplet.

Prazen, mrtev njih pogled.
Nepremično vame gleda.
Opazujem ta zaplet.
Spet bom kriv le jaz, seveda.